Včasih se stvari ne ponavljajo kot farsa; včasih se samo ponavljajo.

Suburra – La serie (Netflix)

Tretja sezona predzgodbe filma Suburra (2015) je ena najboljših – če ne morda najboljših – Netflixovih produkcij. Če sem natančen, ni čisto zares res predzgodba, ampak je revidirana, še boljša verzija filma. Skratka: od velike mlade kriminalne trojice, ki so jo skoraj celi prvi dve sezoni sestavljali Aureliano Adami (Allesandro Borghi), Alberto »Spadino« Anacleti (Giacomo Ferrara) in Lele Marchilli (Eduardo Valdarnini), sta ostala samo še prva dva. Njun sovražnik je še vedno mafijec Samurai (Francesco Acquaroli), po posebej čudaškem poskusu maščevanja pa vedno bolj tudi Cinaglia (Filippo Nigro), drugi najbolj korumpirani politik v Rimu. Edina prava opora Aurelianu in Spadinu sta Aurelianovo dekle Nadia (Frederica Sabatini) in Spadinova žena Angelica (kar je sicer zapleteno, ker je Spadino gej) in tudi sicer tako številčnih, močnih ženskih vlog – resda v kriminalnem  podzemlju – že dolgo ni bilo, od blagajničarke mafije pa do matriarhinje romske kriminalne družine in vseh vmes.

Igra vseh glavnih igralcev je brezhibna (Borghijeve žalostne oči odtehtajo marsikaj), par scenarističnih klišejev ne moti, narativni ton pa je mešanica stoične elegičnosti in čiste tragedije.

In samo še tole: eno glavnih vlog v drugi sezoni je imel Calatravin nedokončani Città dello Sport (2007- ), kjer so se trije glavni protagonisti redno srečevali; v tretji je arhitekturni označevalec postal Palazzetto dello Sport Annibaleja Vitellozzija in Pier Luigi Nervija iz leta 1957. Je še kje/kdaj kakšna nadaljevanka naredila kaj podobnega?

  

The Crown (Netflix)

Četrta sezona kostumske melodrame po motivih britanske kraljevske družine je priplula v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, poroko princa Charlesa (Josh O’Connor) in Diane Spencer (Emma Corrin) – »Saj je otrok,« ugotovi Charles – in čas premierstva Margaret Thatcher (Gillian Anderson). Kraljica Elizabeta II. (Olivia Colman) in njen soprog vojvoda edinburški (Tobias Menzies) še vedno držita v rokah vse niti, vendar pa je čustveno najbolj zaokrožena junakinja zdaj princesa Margaret (Helena Bonham Carter), ki obenem odkrije nesrečno usodo dveh sestričen, Nerisse in Katherine Bowes-Lyon. Sprenevedanje o tem, kako da gre za »potvarjanje zgodovinskih dejstev« je res zgolj to: sprenevedanje. Seveda je res, da ima scenarist Peter Morgan včasih zelo prožen odnos do kronologije, vendar pa se The Crown ni nikoli pretvarjala, da je dokumentarec. In Morgan očitno ne prenaša Thatcherjeve. Je pa res, da je zdaj simboliko jelena – ter lova na jelenjad – pripeljal do logičnega zaključka, kar je tudi v redu. Josh O’Connor je popolnoma brilijanten, Emma Corrin pa tudi. Moja najljubša epizoda je bila peta, nenazadnje tudi zato, ker se dogaja natanko takrat, ko sem prvič obiskal London: julija 1982.

Queen’s Gambit (Netflix)

Najuspešnejša Netflixova kratka nadaljevanka (miniserija) vseh časov. Čudovito zastavljena zgodba – po sicer skoraj štirideset let staremu romanu Walterja Tevisa – o siroti in genialni šahistki Beth Harmon (Anna Taylor-Joy – v otroških letih jo igra Isla Johnston, kot petletnico pa Annabeth Kelly). Ker se njena nadarjenost za šah nekako pokrije s pomirjevali, s katerimi so jo pitali v sirotišnici (to so bila petdeseta leta prejšnjega stoletja), je Beth prepričana, da eno brez drugega ni mogoče, vendar pa se potem izkaže, da je. Šahirati jo je naučil hišnik v sirotišnici (Bill Camp), njena edina prava ljubezen poleg šaha pa je Harry Beltik (Harry Melling), kar je sicer zapleteno, ker je gej.

4 Blocks (TNT Serie/Amazon Prime)

Serpentinasta serija – tri sezone – o libanonskem delu berlinskega kriminalnega podzemlja (v Neuköllnu), ki ga vodi Toni Hamady (Kida Khodr Ramadan), njegova žena Kalila (Maryam Zaree) pa ga želi prepričati, da bi se odpovedal preprodajanju mamil ter drugemu kriminalu. Njegovega svaka Latifa igra raper Massiv. Toniju skoraj uspe preboj v nepremičninske posle: ne da bi vedel, ga pri tem spotakne prijatelj iz otroštva Vince Kerner (Frederick Lau), ki dela zanj, v resnici pa je tajni policist. In ja, Toni je zelo razočaran, ko ugotovi, za katero moštvo igra Vince.

Dogs of Berlin (Netflix)

Netflixov odgovor na 4 Blocks (zgoraj), vendar dosti bolj rokokojska in zapletena stvar, z zelo vprašljivim glavnim junakom, kriminalistom Kurtom Grimmerjem (Felix Kramer), ki preiskuje okoliščine smrti nogometnega zvezdnika turškega rodu Orkana Erdema. Zaradi optike, kot se reče, mora delati s kolegom turškega rodu Erolom Birkanom (Fahri Yardim), ki sicer dela v oddelku za prepovedane druge, je gej in ima probleme s svojim konservativnim očetom. Anna Maria Mühe igra Sabine, Grimmerjevo ženo v njegovi »drugi družini«, in je kot zmeraj odlična.

Peur sur le lac (Fear by the Lake, TF1/Channel 4)

Tretja iteracija jezerskih travm: po mystère in tueur zdaj še peur – ampak tokrat z dobrim razlogom, kajti nekdo je začel ljudi zastrupljati z nekoliko predelanim virusom ebole in še preden lahko rečeš zut alors je Annecy – kjer se nadaljevanka dogaja – v karanteni, razglašene so izredne razmere in policijska ura… saj veste… na ulicah je vojska in vse to, zdravniki v skafandrih pa poskušajo rešiti vsaj kakšno življenje. Malo neprijetno med drugo karanteno. Lannick Gautry je še vedno žandar Clovis, njegova žena Lise (Julie De Bona) pa je še vedno policijska inšpektorica.

Billions (Showtime/Sky Atlantic)

Zaenkrat samo sedem epizod nove, pete sezone. Snemanje so prekinili zaradi (zdaj) običajnih razlogov, vendar pa je ena prvih nadaljevank – morda celo prva – v kateri so, takrat še nekoliko daljnovidno, omenili tudi novi koronavirus. No, omeni ga finančni minister Todd Krakow (Danny Strong) v govoru, s katerim je, histeričen kot je bil, končal svojo kariero: »Pa še koronavirus je tam in to sranje se širi!«. Kot zelo pogosto je tudi zdaj najbolj zanimiva Wendy Rhoades (Maggie Siff), sicer psihiatrinja, ki je zaposlena v Axe Capital finančnika/malverzanta Bobbyja Axelroda (Damian Lewis), ter se še vedno ločuje od svojega soproga Chucka (Paul Giamatti), ki je zdaj generalni državni tožilec zvezne države New York in Axelrodov (ponovno) zagrizeni in zapriseženi nasprotnik.

We Are What We Are (HBO/Sky Atlantic)

Nisem čisto prepričan, če sem pravo, ciljno občinstvo za to fresko o ameriški najstnikih v Italiji. Prva televizijska ekskurzija Luce Guadagnina (Pokliči me po svojem imenu) se preliva počasi kot melasa, vendar pa je fotografija izredna, glasba Deva Hynesa hipnotična, Chloë Sevigny pa igra polkovnico Sarah Wilson, mamo glavnega junaka Fraserja (Jack Dylan Grazer): s sinom in ženo, majorko Maggie (Alice Braga) so se namreč preselili v fiktivno ameriško vojaško oporišče v Chioggii pri Benetkah, ker je bila Sarah imenovana za poveljnico, štirinajstletnemu Fraserju pa se začnejo odpirati oči, še posebej ko spozna Caitlin oziroma Harperja (Jordan Kristine Seamón). Zapleteno.

Napisal: Tadej Zupančič

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja