Drevi se v Fotopubovem projektnem prostoru na Tivolski otvarja prva Poligonova razstava po izselitvi iz Tobačne. Razstava je nastala pod kuratorsko taktirko Teje Kosi in združuje interdisciplinarne umetnike Katarino Dekleva, Nušo Jelenec, Janjo Kosi, Marušo Račič in Primoža Zorka. V času, ko je prihodnost še bolj negotova kot običajno, razstava problematizira začasnost današnjega mestnega prostora, predvsem v luči pomanjkanja dostopnih prostorov za bivanje in ustvarjanje mlajših generacij. »Gre za refleksijo o tem, kako začasnost vpliva na ustvarjalne procese in mentalni prostor, ter poskus krepitve zavesti o pomenu ohranitve prostorskih mrež in učinkov na nivoju lokalnih skupnosti kot tudi širše,« so zapisali v spremnem besedilu.
Razstava bo z ulice na ogled do 20. decembra.
Odgovarja: kuratorka Teja Kosi
Kako je potekala priprava razstave (v luči epidemije)? Je bil potek dela drugačen kot običajno?
Ker smo s skupino petih interdispciplinarnih umetnikov začeli snovati razstavo že pred covid-19 epidemijo, večjih težav nismo imeli. Veliko več pozornosti smo namenjali načrtovanju postavitve in samega gibanja v prostoru, saj smo z največjo mero odgovornosti želeli upoštevati ukrepe za zajezitev covid-19 epidemije. Pri tem je bila potrebna velika mera truda, potrpežljivosti, upogljivosti in inovativnosti. Težavo je predstavljalo dejstvo, da je pri postavitvi kdaj potreben dodaten par rok, ki jih tokrat ni bilo, saj smo se strogo držali vseh priporočil NIJZ. Galerijski prostor kot tak ni bil kraj druženja, temveč le še postavitve del – za vse ostalo so umetniki uporabljali ateljeje in druge delovne prostore, srečevali pa smo se preko spleta.
Ogledovanje razstave ‘od zunaj’, s prostora pred galerijo, je epidemiološka nuja, a hkrati zanimiva rešitev, ki v prostor galerije vključuje tudi javni prostor. Se bo takšna praksa obdržala?
Zaradi razstavne postavitve, ki uhaja tudi izven galerijskih zidov, razstava privablja in dosega nove javnosti. Ker je začasnost definicija današnjega časa in ne le beseda v naslovu razstave, se nam ni zdelo smiselno, da se razstava prestavlja ali odpove. Razlogov za to je mnogo: umetnost potrebujemo bolj kot kadarkoli doslej, saj je generator kritičnih misli, prostor pobega in oddiha, uči nas empatije in še mnogo drugega. In nenazadnje, če kdaj, je sedaj čas, da smo odgovorni do družbe in umetnikov, ki so del nje. Ljubljana ima privilegij, da v njej biva in ustvarja velika koncentracija nadizjemnih ustvarjalcev, obenem pa je umetniška skupnost prevečkrat v finančnem krču. Tisti, ki so bili prej na robu revščine, jih brez priložnosti za delo epidemija porine čez rob. Ravno zaradi naštetih razlogov, ne le, da se takšne prakse morajo obdržati, temveč se morajo kolobariti naprej in pokazati največjo mero odprtosti in inovativnosti pri snovanju programov, ki bodo prijazni in solidarni z umetniki in drugimi kulturnimi delavci, ki so drugače brez dela in prihodnosti v že drugače podhranjenem sektorju.
Začasnost je nestabilna, pa tudi zvezana s tranzitnostjo, s fleksibilnostjo. Je lahko tudi izhodišče za pozitivne spremembe?
Začasnost seveda lahko rojeva dobre zgodbe, to smo poskušali predstaviti tudi z razstavo. Za doseg trajnejših, solidarnejših praks in rešitev je kdaj potrebno le nekaj truda, prisluha in pozornosti. Obenem pa je začasnost izjemno utrujajoča in obremenjujoča, tako pa na žalost vse prevečkrat tepta ustvarjalnost. V Poligon kreativnem centru smo spomladi in ponovno jeseni izvedli raziskavo, kako covid-19 vpliva na kulturno-kreativne delavce. Če so ti že pred krizo živeli skromno, večina iz rok v usta, pa so sedaj na pragu zime še v občutno težjem položaju. Povedano drugače, če se z malo lahko preživi in nedostojno živi, pa z nič ne preživi nihče. Ena izmed pomenljivih ugotovitev in morda poziv k ukrepom pa je tudi ta, da čeprav se kultura ne sme meriti v evrih, se še kako splača.
Pripravila: Ajda Bračič
Na naslovni fotografiji: Janja Kosi – skica.
