O arhitekturi, ki katalizira razvoj skupnosti

Nemška arhitektka mlajše srednje generacije Anna Heringer gradi prvinsko arhitekturo iz arhaičnih materialov. Čeprav zagovarja več etike v arhitekturi, so njena dela zanimiva v vseh pogledih, v socialnem, ekonomskem in estetskem. Skupaj s tehnologom Martinom Rauchom po svetu gradita objekte različnih meril in namenov, zgrajene iz zbite zemlje, ki na socialno in ekonomsko okolje delujejo kot dobrodejni vbodi akupunkturne igle. Anna zagovarja participatorno arhitekturo, kjer so naročniki in arhitekti močno udeleženi pri celotnem procesu gradnje. Trajnostna arhitektura je tista, ki obogati vso lokalno skupnost. Arhitektura je orodje za gradnjo znanja, modrosti in skupnosti, in ne za proizvajanje odpadkov.

Na spletni strani vašega biroja ste zapisali: »Architecture is a tool to improve lives.« Močna trditev, ki vsebuje nekaj naivnosti in idealizma. V razpravah v javnem prostoru je namesto tako jasnega in preprostega idealizma običajnejši cinizem. Kako lahko arhitektura izboljša življenja?

Zame je izjemno pomembno zavedanje, da ima vse, kar naredimo kot arhitekti, posledice v okolju. Na svoje delo ne gledam kot na politično dejanje, a vseeno se v biroju trudimo, da vsak dan z majhnimi dejanji spreminjamo svet. Na primer z izbiro materiala za gradnjo, z izbiro procesa in načina dela. Zanima nas, koliko ljudi iz neposredne bližine lahko sodeluje. In seveda ima naše delo velik vpliv na okolje tudi zaradi virov, ki jih izrabljamo.

Ko sem kot študentka pripravljala prvi projekt v Bangladešu, sem tam živela z domačini, s katerimi smo gradili šolo. Ob večerih smo šli skupaj na trg in videla sem, kako so porabili denar, ki so ga zaslužili z gradnjo. Plačilo za svoje delo so namreč prejeli vsak dan. Prisluženi denar je bil vložen v nakup proizvodov z lokalne tržnice, lokalnih izdelkov, bluze lokalne šivilje, v popravilo kolesa, novo pričesko pri domačem frizerju. Ker ga je bila večina vloženega v delo ljudi iz lokalne skupnosti, je bila s tem arhitektura bistveno bolj obsežna od same gradnje objekta. Bila je katalizator razvoja skupnosti. Če bi tam gradila šolo iz betona in železa, bi se denar za to lokalno skupnost izgubil.

Šola iz zemlje in bambusa, 2005, Foto: Kurt Hoerbst

Arhitektura je lahko tudi orodje, s katerim planet uničujemo. Gradnja je tudi izjemno škodljiva industrija.

Ja, res je. Zato potrebujemo ideale, sicer lahko dvignemo roke in se delamo, da nas to ne zadeva. Zame to ni sprejemljivo. Hočem, da ima tisto, kar delam jaz, pozitivne posledice. Brez idealov smo popolnoma izgubljeni. Zato arhitekturo vidim kot orodje za izboljševanje, ne uničevanje.

Fokus vašega dela je v uporabi lokalnih materialov, kot so zemlja, glina, les, bambus. V kakšni situaciji ste se pri gradnji srečali z zemljo? Kakšen je bil začetek vašega zanimanja za prvinske materiale?

Vedno so me zanimali in vedno me je zanimala tudi gradnja zunaj Evrope. V Bangladešu sem odkrila, kako dobro je hoditi med stavbami iz blata. Kakšen globok stik z naravo ponujajo, kako smiselna je ta gradnja. Tudi drugje po svetu sem videla, kako radi se ljudje dotikajo sten ali instalacij iz blata ali zemlje, to je res nenavadno. Res je očitno, da je med človekom in zemljo močna povezava. Med študijem arhitekture sem izgubila občutek, da je sodobno arhitekturo mogoče graditi na ta način. To ni bila »tema«, tega ni bilo v revijah. To, kar vidiš v svoji bližini, ali tisto, kar je publicirano, naredi močan vtis na arhitekte, česar tam ni, je težje zamisljivo. Bila sem pod vplivom Eisenmana, Grega Lynna in Zahe Hadid … Vseeno sem si vedno želela stika s primarnimi materiali. Ko se mi je med študijem ponudila priložnost odhoda v Bangladeš, na delavnico, skupaj z Martinom Rauchom, se je tam zgodil trenutek, ko sem prišla v stik z materialom, se ga dotikala; takrat sem možnosti gradnje objekta iz blata spoznala na lastne oči in od takrat sem popolnoma prepričana, da je to pravi način. Hotela sem nadaljevati z arhitekturo iz zemlje.

Lotila sem se svoje diplomske naloge, gradnje šole iz blata v Bangladešu. Tam sem ugotovila, da je gradnja iz zemlje lahko izgubljeni člen, ki povezuje sodobno arhitekturo, spodbujanje razvoja in ekološko nesporne materiale.

Eno je takšna gradnja na ruralnih območjih Bangladeša. Pa je mogoče z zemljo graditi tudi v zgoščenih urbanih središčih, kot so Berlin, London, New York?

Seveda. Saj to že obstaja, vse od časa okoli 500 let pred našim štetjem. Mesto Šibam v Jemnu dokazuje, da so pred petsto leti že gradili nebotičnike iz blata. Z vsem tehnološkim znanjem, ki ga imamo danes, smo seveda sposobni graditi nebotičnike iz zemlje. Seveda verjamem, da je mogoče! Bili so že zgrajeni in preživeli so petsto let! Mi smo tako ločeni od narave … Če si predstavljam, da pohajam po mestu in po seriji betonskih, železnih in steklenih konstrukcij pridem do zgradbe iz zemlje, utelešenja arhaične lepote, moči narave in stika z njo v centru gosto naseljenega mesta – to bi vplivalo izjemno humano.

Se strinjam. A kako prepričati odločevalce?

Ko vidiš različne strukture v različnih kontekstih, kako dobro delujejo, kako lepe so in kako dobro se starajo, je to zelo prepričljivo. A seveda, če so to samo primeri majhnih blatnih koč v ruralnih predelih iz knjig o vernakularni arhitekturi, to ni dovolj. Več moramo graditi s tem materialom v različnih kontekstih. In seveda je skozi zgodovino zemlja že bila uporabljena za vse mogoče namene gradenj, tako za majhne koče kot tudi za palače. Naša naloga je, da s svojo kreativnostjo dokažemo, da lahko z zelo starim materialom gradimo v zelo sodobnem jeziku. Sledimo potrebam sodobne družbe. To ni odvisno od tega, koliko časa material, ki ga uporabljamo, že obstaja, ampak od naše kreativne moči.

Lahko povzamete prednosti gradnje z zemljo? Katere so najprepričljivejše lastnosti tega materiala pri gradnji?

Vsekakor so najprepričljivejša zgrajena dela. Tu lahko omenim ves opus Martina Raucha. Veliko del je v fazi načrtovanja ali izvedbe. Mislim, da se počasi res začenja razcvet. Pomembno je, da investiramo v tehnični razvoj. Ne v spreminjanje materiala, saj vemo, da ima ta ogromen potencial, na primer, da lahko zemljo v neskončnost recikliraš brez izgube kakovosti, da jo lahko vrneš v naravo brez brazgotin, da ima termalno maso, akumulira toploto in dobro izolira, zagotavlja dobro termalno udobje in izjemno zdravo notranje bivalno okolje, uravnava vlago in ima zato ogromno pozitivnih učinkov na zdravje. Ustvarja vrednost. Dobra je za planet, za ljudi in za družbo. Omogoča izjemne možnosti gradnje, lahko jo vgradiš v katerokoli obliko. Zelo težko bi na novo izumili tak material, se trudili z vsemi mogočimi stabilizatorji … Občutljivost za vodo se mi ne zdi slaba lastnost materiala, saj omogoča razgradnjo. Če za stavbo skrbiš, bo preživela stoletja, če zanjo ne skrbi nihče, pa se bo povrnila k zemlji. Zemlja omogoča kombiniranje različnih tehnik, prefabrikacijo, armiranje, stabilizacijo …

Tradicionalna gradnja po Evropi temelji na uporabi lokalnih materialov, lesa, kamna, blata, ilovice, slame … Ostanki tradicionalne gradnje so preživeli stoletja, zdaj pa propadajo, investitorji čakajo, da se bodo porušili in bodo lahko zgradili nove, »lepše« betonske ali opečnate hiše. Kako pospešiti obrat v razmišljanju o materialih v arhitekturi?

Ja, potrebujemo lobi za zemljo! Potrebovali bi ogljični davek! In znižati je treba davek na človeško delo. To je pomembna politična odločitev. Mislim, da je smešno, da te predpisi kaznujejo, če gradiš z naravnimi materiali. Gradnja z betonom in jeklom je cenejša že zato, ker moraš zaradi zakonodaje za gradnjo z zemljo narediti za 60.000–70.000 evrov testov, kot denimo za stavbo velikosti Al Nature, ki jo je ravnokar zgradil Rauch. Ti mehanizmi potrebujejo politično spremembo. In seveda, kar manjka, je lobi. Ker če je za tabo kapital, potem imaš ljudi, ki se borijo zanj. Pri gradnji iz zemlje veliko pridobi okolje, veliko pridobi družba, ni pa biznisa.

Se pravi, ustanoviti moramo lobi …

Mi moramo biti lobi! Družba mora biti lobi, lobi tistih, ki se zavzemajo za okolje, lobi arhitektov.

MudWorks Harvard, Harvard, ZDA, 2011, Foto: Iwan Baan

Kaj si mislite o pasivni ali ničenergijski gradnji? Tu so zadaj močni lobiji.

Nikoli se nisem poglabljala v ocenjevanja in merila pri točkovanju za pridobivanje subvencij pri gradnji. Vedno pa pomislim na svoj osebni sistem meril in vrednot. Lahko oseba v Bangladešu gradi po standardih? Če si »trajnostno« gradnjo lahko privošči samo tretjina prebivalcev sveta, je potem res trajnostna? Verjamem v trajnostnost, ki je globalno aplikativna. Osredotočena na lokalne materiale. Vedno se vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi moj dizajn uporabilo 7 milijard ljudi – kaj bi to pomenilo? Kako bi bili distribuirani naravni viri, kako bi bil distribuiran denar, kako bi bil videti planet? To je moj osebni ocenjevalni sistem. Tu je veliko možnosti. Lesena konstrukcija, izolirana s slamo in ometana z zemljo, ker v teh konstrukcijah običajno potrebuješ termalno maso, je ena izmed njih. Podpiram gibanja, osnovana na lokalnih materialih.

Zemlja je tudi material, ki nam daje hrano.

Res je.

Je na svetu dovolj zemlje za oboje, hrano in gradnjo?

Ja, zemlje je dovolj. Za gradnjo ne uporabljamo humusa, ampak globljo plast. Ko se gradi, se odstrani veliko zemlje, tam so parkirišča … Mesto Pariz ima velik problem z novo linijo metroja, ker izkopavajo toliko zemlje, ki jo morajo nekam odvreči. Namesto da je odstranjevanje in deponiranje zemlje strošek, bi jo lahko uporabili kot gradbeni material. Pri gradnji je ogromno izkopavanja, in s to zemljo bi lahko naredili veliko stavb.

Kaj je treba narediti z zemljo, da je uporabna za gradnjo?

Ne veliko. Pri svoji hiši je Martin Rauch zemljo samo izkopal na mestu gradnje in jo presejal, da je izločil večje kamne; te je uporabil za druge dele. So območja, kjer je v zemlji preveč ali premalo kamna, toda namesto cementa dodamo glino v prahu ali glinasto zemljo ali pa malo več kamna. Prednost v primerjavi s cementom je, da ne potrebuješ prečiščenega materiala, ker ga dodajaš v umazano, zemeljsko mešanico. Za gradnjo zidov je zemlja odličen material.

Omicron Monilith, Vorarlberg, Avstrija, 2015, Foto: Stefano Mori

Kaj gradite trenutno?

Center za oskrbo v Bangladešu je skoraj dokončan. Na Bavarskem gradimo velik projekt, Center za trajnostnost (naročnik je katoliška cerkev), v Španiji permakulturni turistični projekt, na Bavarskem prizidek k centru za ajurvedo (les + zemlja), začenjamo gradnjo šole v Gani, v Avstriji pripravljamo majhen, a zelo lep projekt, prototip za porodno hišo; tam lahko namreč ženske namesto v bolnišnicah rodijo v samostojnih porodnišnicah.

Kako velik je vaš biro?

Ta hip imam tri stalno zaposlene in dva internshipa. Za velike projekte imamo partnerje. A jaz imam rada, da smo majhni in gibki, da lahko hitro reagiramo na spremembe. Med drugim se ukvarjamo tudi s projektom, ki zahteva kar veliko časa – v Bangladešu ustvarjamo žensko kooperativo, ženskam pomagamo pri ustvarjanju tržnice s kakovostno modo oz. tekstilom, ki bo ženskam omogočila, da bodo ostale znotraj svojih vasi. Bolj kot arhitekturni projekt je zame to etičen, urbani projekt, ki skuša ustaviti selitve z ruralnega območja v mesta.

Je bilo kdaj pri vašem delu pomemben dejavnik dejstvo, da ste ženska? Začeli ste zelo mladi.

Ja, to je bila velika tema. Ne v Bangladešu, ampak v Evropi, tu je za žensko mnogo težje pridobiti zaupanje za večje projekte, za mlado žensko pa izjemno težko. Zelo povezano je z mreženjem, s tem, da si ob pravem času na pravem mestu, v pravem baru, s pravimi ljudmi. To pa je težko, še posebej če imaš družino in ne hodiš na prireditve, tako tudi ne plezaš po karierni lestvici tako hitro kot tvoji kolegi, ki se udeležujejo druženj.

V Bangladešu se osredotočam na delo, mreženje ni tako pomembno. Tam ni VIP-oseb, tako da lahko delam. Tam se počutim izjemno kreativno!

Bamboo Hostels, Baoxi, Kitajska, 2016, Foto: Julien Lanoo

Omenili ste, da bi radi gradili nebotičnik na Manhattnu.

Ja, to je res! To bi nas povezalo z naravo. Zdaj živimo v dualnem sistemu, kot da je narava nekaj zunanjega, ne pa nekaj, česar del smo. Potrebujemo močnejšo povezavo z bistvom nas samih in bistvom življenja na splošno.

Kako visoko?

Ne verjamem, da je treba res nujno imeti supervisoke zgradbe. Pariz je zelo gost in ima 5–6-nadstropne hiše; to se mi zdi realno, to bi bila moja najljubša višina. Ker je to humano merilo, ki omogoča kakovost.

Vaše stavbe so zelo prvobitne, arhaične. Prikličejo lahko prizore Laugierove prvinske koče, klasične arhitekture. V vaših delih razberemo tripartitnost: baza, steber, streha. Je tako namenoma ali je to posledica materiala?

Vedno me navdihujejo arhaične teme, ki so vedno enake. Zatočišče, odprt pogled na situacijo, ali pa prostori, kjer se moraš malo potruditi, da jih dosežeš, kot je denimo hišica na drevesu, ne presvetla, ne pretemna, s prepleteno svetlobo. Vsi potrebujemo prostore, ki osrečujejo notranjega otroka v nas. To, da se povežemo z osnovno človeško potrebo, tudi če ni brezhibno izvedena v fasadnem pasu. V našem DNK-ju je, da hočemo biti del procesa gradnje, dolgočasno je, če dobiš igračo, ki je popolna, zaključena, s katero ne moreš nič narediti. Element participacije, to, da si del procesa gradnje, to želim vključiti v svoje oblikovanje.

Najbolj trajnosten način gradnje je, da cenimo lokalne materiale in potenciale in jih uporabljamo, neodvisno od oddaljenih virov. To poskušam delati s svojo arhitekturo. Moje glavno vprašanje je, komu gre dobiček. Lokalnim prebivalcem ali nekomu tretjemu na nasprotnem koncu sveta?

Ženski muzej – porodna hiša, Hittisau, Avstrija, 2020, Foto: Angela Lamprecht

Pripravila: Nina Granda

Studio Anna Heringer: Anandaloy – OUTSIDER

Ključni elementi za gradnjo iz zemlje:

  1. dobri temelji (betonski), ki zgradbo varujejo pred tlemi
  2. dobra streha, ki jo varuje pred dežjem
  3. kontrola erozije: zidovi potrebujejo bodne kanale

V hišah iz blata in zemlje ta hip po svetu živi tri milijarde ljudi. Žal o tem ne učijo na univerzah. Izobrazba na vseh nivojih – arhitektura, gradnja, izvedba – je nujno potrebna. Enako pomemben je tehnološki razvoj, ki ga raziskuje Martin Rauch, npr. prefabrikacija. Rauch je razvil prefabricirane elemente, ki vsebujejo izolacijo, električne napeljave … Vse to je pomembno pri pospeševanju gradnje.

Kitajska je v zadnjih dvajsetih letih porabila več cementa kot ZDA v celotnem 20. stoletju. Nadomeščanje naravnih gradbenih materialov z materiali, ki zahtevajo veliko energije, prispeva k podnebnim spremembam. Imamo alternative – blato, kamen, les, bambus, zemljo – ki so popolnoma učinkovite možnosti za vse vrste nalog.

Intervju je bil objavljen v Outsider #19

Outsider #19

Gradnji iz zemlje je bila posvečen Outsider #23

Outsider #23: Zemlja

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja