Plače so v Sloveniji zimzelena tema. To je do določene mere razumljivo. Vsi si namreč želimo večjih plač, ki vodijo do večje blaginje in boljšega življenja. Manj razumljivo pa mi je dejstvo, da debate o plačah v Sloveniji temeljijo na zelo izkrivljenih, če ne kar napačnih predpostavkah. Mediji načrtno ali nenačrtno v javnost posredujejo ogromno število polresnic, ki izkrivljajo percepcijo o plačah v državi in onemogočajo konstruktivno debato o plačah in o blaginji na splošno.
V naslednjih odstavkih bi rad poudaril dejstva, ki so podjetnikom, ki mesečno izplačujejo plače, popolnoma jasna, drugim državljanom pa žal malo manj. Poudaril bi jih rad v upanju, da debate o plačah v Sloveniji začnejo temeljiti na dejstvih, in ne na predsodkih, ki jih imamo.
Najzmotnejše je po mojem mnenju mišljenje, da v Sloveniji obstajajo zaposleni, ki prejemajo plačo, manjšo od minimalne.
V letu 2022 v Sloveniji ni osebe s polno zaposlitvijo, ki bi prejemala manj kot 1.074,43 evra bruto plače. Obstaja pa kategorija, ki se ji reče osnovna plača. Ta je lahko manjša od minimalne, vendar se moramo zavedati, da je osnovna plača skoraj izključno pravna, računovodska postavka. Osnovna plača je opredeljena v kolektivnih pogodbah in v plačilnih razredih, določenih z internimi akti delodajalca. Ker se ti akti ne prilagajajo enako hitro, kot raste minimalna plača, na papirju obstajajo osnovne plače, ki so manjše od minimalne. V praksi pa to pomeni, da zaposleni vedno prejme vsaj minimalno plačo, ne glede na vrednost osnovne plače.
S tem pridemo do naslednje zmote. Razlike do minimalne plače ne izplačuje država, ampak jo v celoti izplačuje delodajalec.
Koliko torej zaposleni za polni delovni čas, ki v Sloveniji prejema minimalno plačo, v letu 2022 vsak mesec dobi na svoj račun? Pri 1.074,43 evra bruto plače prejme oseba, ki nima nobenih dodatnih davčnih olajšav, neto plačo 750 evrov. K temu je treba prišteti še nadomestilo za malico, ki znaša približno štiri evre na dan oziroma približno 80 evrov mesečno, ter nadomestilo za prevoz na delo, ki je vsaj 20 evrov mesečno. S tem pridemo na mesečni prejemek v vrednosti 850 evrov.
Pri tem ne smemo pozabiti na zakonsko obvezen letni regres, ki mora biti minimalno 1.075,43 evra (toliko, kot znaša minimalna plača). Vsi polno zaposleni torej v resnici dobivajo letno ne 12, ampak vsaj 13 minimalnih plač. Tak regres je v celoti neobdavčen. Če 1074,43 evra delimo z 12 meseci, dobimo približno 90 evrov vsak mesec. Če bi se regres namesto enkrat letno izplačeval v 12 enakih zneskih čez vse leto skupaj z mesečno plačo, bi prišli na povprečni mesečni neto prejemek 940 evrov. Če ima takšna oseba še dva otroka, pa pride z davčno olajšavo na 1.000 evrov povprečnega mesečnega prejemka. Toliko torej znaša »minimalna plača« v Republiki Sloveniji v letu 2022.
Naslednja težava, ki v Sloveniji otežuje debato o plačah, je zmeda glede neto plače, bruto plače in bruto bruto plače. Delitev prispevkov na »prispevke delavca« in »prispevke delodajalca« je popolnoma brezpredmetna delitev. Pomembno je, koliko mora plačati delodajalec in koliko od tega delojemalec prejme na svoj račun. Ta delitev je pomembna zgolj zato, ker ponuja možnost, da država z večanjem prispevkov delodajalca skrito pred očmi javnosti veča prispevke in s tem stroške dela. Javnost pa te bolečine neposredno ne občuti oziroma jo občuti šele, ko podjetje stroška dela več ne zmore in gre v stečaj, zaposleni pa ostanejo brez dela.
To me pripelje do naslednjega pomanjkanja informiranosti splošne javnosti glede plač – koliko znašajo dejanski stroški dela za delodajalca.
Kot smo ugotovili, je treba pri bruto plači (ki vključuje »prispevke delavca« oziroma prispevke »od bruto plače«) plačati še »prispevke delodajalca« oziroma prispevke »na bruto plačo«. Ti znašajo 16,1 odstotka. S tem pridemo z bruto I (1.074,43 evra) na bruto II, ki za minimalno plačo znaša 1.247 evrov.
Ko k temu dodamo obvezno malico in prevoz na delo, pridemo na 1.347 evrov. Nadalje moramo znesku prišteti obvezni letni regres, za katerega smo izračunali, da mesečno pomeni dodaten strošek v vrednosti 90 evrov. Skupni znesek za minimalno plačo zaposlenega tako naraste na 1.437 evrov mesečno, vendar niti to še ni končni strošek zaposlenega z minimalno plačo.
Zaposlenemu za polni delovni čas po Zakonu o delovnih razmerjih pripada minimalno 20 dni dopusta na leto. To je približno en koledarski mesec. Zaposleni torej v enem letu prejme 13 minimalnih plač, dela pa le 11 mesecev v letu. Če želi delodajalec zagotoviti kontinuiteto dela, mora za tisti mesec dopusta najeti dodatnega delavca, ki mu prav tako mora plačati minimalno plačo. To pomeni še 1.347 evrov enkratnega stroška na leto. Če še to razdelimo na 12 mesecev, ugotovimo, da je zaradi enomesečnega dopusta treba k mesečnemu strošku zaposlenega prišteti še približno 112 evrov. K temu pa prištejmo še deset delovnih dni bolniške odsotnosti letno, kar je približno povprečje med vsemi zaposlenimi v Sloveniji. Tudi za ta čas potrebujemo nadomestno delo, kar pomeni še 56 evrov dodatnega mesečnega stroška.
S tem skupni strošek zaposlenega z minimalno plačo naraste na 1.605 evrov mesečno. To je znesek, ki ga mora delodajalec vsak mesec plačati, da zaposleni prejme v povprečju 940 evrov mesečnega priliva na svoj bančni račun.
Če primerjamo celoten strošek zaposlenega in neto prejemek zaposlenega, ugotovimo, da neto prejemek predstavlja nekaj manj kot 60 odstotkov celotnega stroška zaposlenega. To velja za minimalno plačo. Ko se začnemo pomikati proti večji plači, ta odstotek zaradi vse večje obdavčitve (v Sloveniji velja progresivna dohodninska lestvica) hitro pade na 50 odstotkov in manj. Iz tega jasno izhaja, da je eden od razlogov za takšne neto plače relativno velika obremenjenost dela, s čimer so večji tudi stroški dela.
Za konec še zadnja, najpomembnejša napačna predpostavka glede plač. To je, da je plača funkcija dobrega ali slabega pogajanja z delodajalcem. Navzdol to seveda drži, navzgor pa je plača omejena s produktivnostjo in dodano vrednostjo. Zmotna je »ideologija«, da lahko z zakonodajo ustvarjamo blaginjo – da lahko zakonom določamo večje plače in pričakujemo povečanje blaginje v družbi. Zakaj?
Za trenutek si predstavljajmo državo, v kateri se proizvaja samo ena dobrina – krompir – in vsi zaposleni prejemajo enako plačo – 1.000 evrov mesečno. Predstavljajmo si, da se vlada te države odloči vsem povečati plače za 20 odstotkov. Vsak zaposleni torej po novem prejema 1.200 evrov mesečno. Ali smo zaradi tega proizvedli več krompirja? Oziroma, povedano drugače, ali je družba zaradi povečanja plač bogatejša? Odgovor je seveda »ne«. Proizvodnja v družbi ni pogojena z vrednostjo plače, temveč s produktivnostjo. Zakonsko povečanje plače nima nobenega učinka na produktivnost in zato ima ta družba čisto enako količino proizvedenega krompirja oziroma dobrin in s tem blaginje. Večje plače bodo povzročile »več denarja«, s katerim se bo kupovala enaka količina krompirja. Rezultat tega bo zgolj večja cena krompirja, in ne večja količina krompirja.
Ob tako preprostem primeru je vsem jasno, da se blaginja družbe ne more povečevati s črko na papirju. Edini način za večjo blaginjo je, da družba ustvari več. Denar sam po sebi namreč nima nobene vrednosti. Pomembno je, kaj lahko z njim kupimo. Da bomo lahko kupili več, moramo najprej več ustvariti, to pa lahko storimo zgolj in samo na dva načina: z večjo produktivnostjo in/ali večjo dodano vrednostjo.
V Sloveniji smo zapadli v začaran krog večanja minimalne plače v želji po ustvarjanju blaginje. V resnici pa se pri tem ne zgodi nič drugega kot večanje cen osnovnih dobrin in potem prilagajanje minimalne plače večjim cenam dobrin in tako v neskončnost.
Žal pa se po vseh dosegljivih podatkih nevarno približujemo meji tega početja. Če primerjamo bruto minimalno plačo in bruto povprečno plačo v Sloveniji, ugotovimo, da znaša minimalna plača približno 50 odstotkov povprečne plače. To je največji delež med vsemi državami članicami EU in je prav tako v samem vrhu držav OECD. Če primerjamo minimalno plačo in mediansko plačo v Sloveniji, je razmerje še večje, in sicer za 60 odstotkov. To nas ponovno uvršča v sam vrh držav EU in OECD.
Še eno zanimivo merilo je odstotek prebivalstva, ki pade v plačni razpon med minimalno plačo in pet odstotkov nad minimalno plačo, v Sloveniji torej med 1.074,43 evra in 1.128,15 evra. V tako majhnem razponu je v Sloveniji kar 15 odstotkov vseh zaposlenih in po tem merilu smo na prvem mestu med državami članicami EU. Če bomo minimalno plačo še večali, bomo zgolj povečevali delež ljudi, ki v Sloveniji prejemajo minimalno plačo. Minimalna plača pa ni in ne more biti pot do blaginje, ki si jo vsi želimo.
Namesto da se držimo principa »ne morete nas tako malo plačati, kot lahko mi malo naredimo,« raje začnimo delati v smeri večanja produktivnosti in dodane vrednosti. To pa je precej kompleksnejši problem kot zakonsko določena minimalna plača. Prvi korak na tej poti pa je, da imamo konstruktivno debato o plačah, ki temelji na dejstvih, in ne na predsodkih in ideoloških slepih pegah.
Napisal: Vajsa Bočko, podjetnik
Viri podatkov:
Slovenia Has Smallest Difference Between Minimum & Average Wages in EU: https://www.total-slovenia-news.com/business/6818-slovenia-has-smallest-difference-between-minimum-average-wages-in-eu.
Minimum relative to average wages of full-time workers: https://stats.oecd.org/Index.aspx?DataSetCode=MIN2AVE#.
Minimum wage statistics: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Minimum_wage_statistics#Minimum_wage_levels_in_relation_to_median_gross_earnings.
Slika: Aleksander Veliki (356–323 n.št.)
