Jesko Fezer v pogovoru z Aljošo Deklevo.

Ali je arhitekt sposoben refleksije stanovanjskega projekta, če ga ne doživlja tudi v času njegove uporabe? Jesko Fezer je izkusil prav to. Skupaj z IFAU in Heide & von Beckerath je zasnoval berlinski večstanovanjski participativni projekt R50, v katerem od leta 2012 z družino prebiva v skupnosti 20 intenzivno povezanih stanovanjskih enot.

Projekt je že med snovanjem pritegnil veliko pozornosti med arhitekti, ki se aktivno ukvarjamo z razvojem konceptov kolektivne stanovanjske arhitekture. Proces angažmaja skupnosti, usmerjenega v skupnostno bivanje, je bil v tistem času podrobno predstavljen v strokovni publicistiki, ki je dokumentirala stanovanjsko gibanje v Berlinu. Od takrat pa je preteklo že skoraj desetletje, in ker Stewart Brand v svoji knjigi How Buildings Learn trdi, »vse stavbe so napovedi« in »vse napovedi so napačne«, je poučno na projekt pogledati tudi v perspektivi časovne distance, razumeti procese med snovanjem in ugotoviti, kaj se je izkazalo v času uporabe.

Predvsem pa so izzivi in potenciali modelov razvijanja participativnih stanovanjskih gradenj z vnaprej organiziranimi stanovanjskimi skupnostmi, bodisi v obliki zadrug ali gradnje v lastni režiji, pomembna aktualna tema v našem prostoru, ko se sprašujemo o boljši prihodnosti razvoja različnih modelov gradnje cenovno dostopnih stanovanj. Ta ne morejo biti več samo generična in zagotavljati le nujnosti za preživetje, temveč bi morala biti ambicioznejše načrtovana in dvigovati kulturo skupnostnega bivanja na nivo kakovostnega življenja v trajnostni družbi.

AD: Kolektivni stanovanjski projekt R50 brez specifičnega konteksta Berlina sploh ne bi bil mogoč. Kateri pogoji, regulacije in ambicije so vodili do posebnega procesa ustvarjanja R50 – vašega današnjega doma?

JF: Morda so bili najpomembnejši vzgib prav slabe okoliščine nepremičninskega trga v Berlinu leta 2010. Takrat je bilo mogoče začutiti precejšnje pomanjkanje dostopnih stanovanj, kar je bila posledica gentrifikacije, ki je močno spremenila strukturo mesta. Socialnih stanovanj sploh ni bilo več. Ljudje so bili tako postavljeni pred izziv iskanja načina, kako bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti dolgoročne dostopne stanovanjske priložnosti s perspektivo, daljšo od dveh let. Večina trenutnih stanovalcev R50 smo prebivali v nekdanjih socialnih stanovanjih, v katerih so se najemnine postopoma vse bolj večale, zaradi česar smo predvidevali, da si bivanja v teh stanovanjih že čez nekaj let ne bomo več mogli privoščiti. Rekli smo si: »Če si ne moremo privoščiti živeti v najemniških socialnih stanovanjih, se moramo sami domisliti česa vzdržnejšega.«

Ali so bila socialna stanovanja v lasti mesta?

Ja. Veliko je bilo stanovanjskih skladov, ki jih je vodilo mesto. Vendar pa je mesto večino svojih stanovanj prodalo privatnim investitorjem. Čeprav so nekatera izmed njih še vedno v lasti države, so morala delati profit, zaradi česar so postopoma prenehali subvencionirati večino najemnin. Istočasno so eskalirale cene na privatnem trgu, kar je ljudi prisililo v iskanje rešitev. Takrat smo prvič začeli razmišljati o »Genossenschaften« oziroma zadrugah in navezali stik z več zadružnimi kooperativami. Vendar pa naš namen zgraditi cenovno ugodno več stanovanjsko hišo ni imel nobene zveze z željo po lastništvu doma ali privatno lastnino. Izhajal je iz ideje, kako si je na dolgi rok še mogoče privoščiti živeti v Berlinu, imeti sprejemljive, fiksne stroške in prebivati v skupnosti. V razmišljanje o stanovanjskih modelih in naši situaciji so nas torej prisilile zunanje okoliščine. Podrobneje smo preštudirali koncept Baugruppen – gre za stanovanjski model, ki se je takrat realiziral v zahodni Nemčiji, predvsem v Tübingenu, Hamburgu in tudi Berlinu. Ker smo imeli glede obstoječih primerov mešane občutke, smo se odločili za radikalnejšo verzijo modela Baugruppe.

Ali je struktura modela Baugruppe formalno regulirana?

Čeprav obstajajo ljudje, ki se specifično ukvarjajo z organizacijo modela Baugruppe, ne gre za formalnopravni model, prav tako nima uradne zakonske definicije. Preprosto povedano gre za model, pri katerem skupina ljudi kupi parcelo in zadolži arhitekta, da zasnuje stavbo, ki jo bodo skupaj zgradili in v njej prebivali. Edina razlika v primerjavi z nakupom stanovanja na trgu je ta, da v procesu investitor ni tretja oseba z interesi profita. Gre za model gradnje v lastni režiji.

Kako pa se zadruge razlikujejo od modela Baugruppe?

Zadruge so zakonsko regulirane dolgoročne organizacije. Glavna razlika je, da zadružni model stanovanj ne omogoča dobička. Običajno se plača neka pristojbina, recimo 15.000 evrov, s čimer se vključiš v zadrugo, v kateri nato plačuješ fiksen mesečni znesek. Ko se izseliš, dobiš svoj denar nazaj. Morda dobiš minimalno večjo vsoto od vložene, vendar ne profitiraš od rasti nepremičninskega trga, kakor bi, če bi kot v modelu Baugruppe bil lastnik svojega stanovanja. V tem primeru lahko stanovanje namreč prodaš po tržni ceni. To je še kar problematično in vpliva na sobivanje v skupnosti in na njeno strukturo. Ljudje modela Baugruppe morajo biti sposobni financirati celoten proces, medtem ko se lahko v zadrugo vključi tudi tisti z malo denarja.

Model Baugruppe torej ponuja zanimivo možnost vplivanja na razvoj nepremičninskega trga in življenja mesta.

Rekel bi, da so zadruge bolj zanimivi modeli, a jih je težko realizirati, zato bi mesto in država morala ustvarjati ugodne okoliščine, ki bi spodbujale njihov nastanek. Baugruppe je bil takrat pač veliko bolj realističen. Poskusili smo izkoristiti vse možnosti in potenciale, ki jih je ponujal, hkrati pa smo se zavedali omejitev modela, ki je pravzaprav dostopen pretežno srednjemu razredu, tistim, ki lahko zaprosijo za bančni kredit. Na neki način je tudi to del špekulacije in gentrifikacije. Baugruppen so načeloma zelo individualistična stanovanja za srednji razred in nikakor ne morejo predstavljati generalnega modela, po katerem bi mesto zagotavljalo socialna, dostopna stanovanja vsem segmentom družbe. Kvečjemu je nekje na pol poti med alternativnim socialnim in radikalnim tržnim modelom – lahko je oboje. Mi smo se zato poskušali bolj usmeriti na stanovanja z majhnimi stroški bivanja, obstaja pa seveda še veliko drugih stanovanjskih modelov s svojimi specifikami.

Proces se torej začne z nakupom zemljišča. Kako to poteka v praksi?Najprej poskušamo najti del zemlje, ki je naprodaj. Nato sledi avkcija, po kateri je treba parcelo nemudoma plačati. Na srečo smo v našem primeru našli priložnost, da je bila parcela v lasti mesta Berlin, ki je želel podpirati Baugruppen, zato mesto parcele ni prodalo tistemu, ki je ponudil največ, pač pa tistemu z najbolj zanimivim konceptom. Cena sicer ni bila ugodnejša od povprečnih cen tega območja, bila pa je sprejemljiva in fiksna. Plačali smo pol leta po tem, ko je mesto izbralo naš predlog, kar je pomenilo, da smo imeli dovolj časa za organizacijo skupine, pridobitev bančnega kredita, pripravo načrta, razumevanja različnih perspektiv in interesov udeležencev in ne nazadnje tudi za testni preizkus skupine in ideje. Ta čas je bil temeljnega pomena. Neusmiljen nepremičninski trg je za Baugruppe zahteven pri tekmovanju s drugimi komercialnimi investitorji.

Torej je šlo za neke vrste arhitekturni natečaj. Ali ste predstavili tudi socialno strategijo?

Ja, predstavili smo tudi skupino, ekološki in družbeni vidik, grob finančni načrt, skico stavbe …

Kateri del je prevladal in zakaj se je mesto odločilo za vas?

Naš arhitekturni predlog je bil velika ovira, saj jim sploh ni bil všeč. Zelo so se pritoževali nad videzom stavbe, ki so mu pripisali preveliko podobnost s pisarniškimi stavbami, in poudarili, da smo zavestno ignorirali berlinski zgodovinski načrt, ki so ga želeli implementirati povsod. Naša največja prednost je bilo dejstvo, da smo imeli že sestavljeno skupino, načrt in finančno strukturo, saj so želeli skupino, ki bi bila projekt dejansko sposobna realizirati, kar je naša skupina vsekakor bila. Na koncu so rekli: »Prav, lahko naredite ta objekt. Čeprav je grd in nam ni všeč, vas bomo podprli.«

Nemčija je znana po najmanjšem deležu lastniških stanovanj v Evropi. Ali je bilo lastništvo kot alternativa najemu le stranski učinek vaše ambicije po skupnostnih domovih?

Pomanjkanje lastniških stanovanj je eden od razlogov, zakaj je senat mesta Berlin uvedel ta poseben model prodaje zemljišč v mestni lasti, ki ima drugačno prioritete kot zgolj najvišjo ponudbo. Želeli so spodbujati stanovanja z zasebnim lastništvom, saj so menili, da bo to boljše za splošno populacijo, in želeli zamajati obstoječ nepremičninski trg Berlina.

Temu bi lahko rekli neoliberalna politika.

Absolutno – točno to so želeli. Naš primarni cilj ni bil postati lastnik parcele, a smo se bali naraščanja najemnin, zato smo si želeli zagotoviti varnost v prihodnosti in sami odločati o tem, kako želimo živeti v naši skupnosti. Stanovanja smo želeli zgraditi kolektivno, kar je v primeru socialnih stanovanj ali komercialne investicije zelo težko doseči. Lastništvo stanovanj je bilo paradoksalni stranski učinek.

Kako pa ste sestavili skupino? Ali je to potekalo s poznanstvi prijateljev ali ste imeli posebne strategije?

Na začetku je obstajalo »stanovanjsko omrežje«, spletna platforma, namenjena takšnim oblikam bivanja, kjer so se objavljali projekti, na katere so se lahko ljudje prijavili. Tisti, ki so se prijavili na naš projekt, so bili prijatelji tistih prijateljev, ki jih je naš projekt zanimal. Na začetku smo na seznamu imeli tudi starejši par iz Münchna, ki ga nismo poznali, so mu pa bili zelo všeč proces, model, ideja, naše oblikovanje, skupina, skratka vse. Nato pa je par kljub temu kmalu zapustil skupino – mislim, da zaradi našega načina govora. Verjetno mu je bil naš način diskutiranja o oblikovanju preveč tuj. Tisti, ki so nas poznali osebno, so bolje vedeli, za kaj nam gre. Na koncu je prišlo do tega, da so skoraj vsi člani skupine postali naši prijatelji. Menim, da to izhaja iz zaupanja.

Celoten intervju je objavljen v OUTSIDER #28. Naročite izvod na tej POVEZAVI.

Pogovarjal se je: Aljoša Dekleva
Prevod: Eva Gusel, Outsider
Foto: Andrew Alberts

Izvorno pa je bil objavljen v angleškem jeziku v zborniku 4. Mednarodnega kongresa trajnostnega kolektivnega bivanja v Algheru (IV Congresso Internazionale dell’Abitare Collettivo Sostenibile, Alghero 2020, založnik: Laboratorio de la Vivienda Sostenible del Siglo XXI, Alghero 2020)