Primum non nocere*

Kremplji koronavirusne pandemije počasi cefrajo družbeno tkivo, ki ga različne roke že tako vlečejo vsaksebi. Nočem komentirati ideoloških spopadov, temelječih na polpretekli zgodovini in utopični prihodnosti. Verjamem, morda naivno, da so takšni razdori prehodne narave, popravljivi, da ne morejo biti usodni. Z večjo zaskrbljenostjo in strahom pospremim nekatere ideje spletnih znalcev, ki jih naključno zasledim na raznih družbenih omrežjih. Človek pač v takih časih, kako prikladen izgovor, preživi preveč časa na medmrežju.

Vidim upor proti ukrepom, ki so nujni za zajezitev epidemije, na podlagi prepričanja, da bolezen itak škodi in premaga zgolj starejše in druge ranljive ljudi. Pustimo ob strani neizpodbitno dejstvo, da to sploh ne drži. Takšna oznanila virtualnih prerokov me ne motijo toliko zaradi očitnih medicinskih netočnosti, skrbi me sporočilo, ki ga nosijo v sebi. Nauk o manjvrednosti življenja, ko začne počasi usihati v nepovrat. Manjvrednosti bolnega bitja, ko je krhko in potrebuje nego, da si povrne krepkost. Manjvrednosti sploh vsakega, ki ni na vrhuncu svoje življenjske moči. Na tnalu cenilcev človeških življenj so predebeli, kadilci, nešportniki … Tudi sam ne podpiram, niti ne razumem takšnega načina življenja, saj sem prepričan, da je zdravje v precejšnji meri posledica naših izbir. Vendar, ali so te izbire res tako strašne, da bi zaradi njih moral kdo umreti? Mislim da ne. Staranje sicer ni stvar izbire, vendar za takšne preroke spadajo med manj dragocena in bolj pogrešljiva tudi starejša življenja.

Čeprav včasih posmehljivo imenovani bogovi v belem, si zdravniki ne jemljejo nikakršne božanske pravice odločati o načinu in času konca življenja. Ta izbira ni nikogaršnja. Ravno nasprotno, zdravništvo je zavezano temeljnemu poslanstvu čuvati in spoštovati življenje, ne glede na časovno in razvojno komponento. Življenje, ki se šele poraja, enako kot tisto, ki že polagoma ugaša. Študenti medicine o tem razmišljamo že v prvem letniku fakultete pri pouku medicinske etike na podlagi zgodovinskih deontoloških dokumentov, ženevske svečane zaobljube, različnih kodeksov in deklaracij. Spomnim se predavanja, kjer smo razpravljali o etičnosti racionalizacije v nebo naraščajočih stroškov zdravstvene oskrbe na račun starejših bolnikov. Takrat sem tudi sam bežno podvomil o polnovrednosti starčevskega življenja. Morda je bil to le zapoznel odmev najstniške objestnosti in egoizma. Zame danes nesprejemljiva misel in neprijeten spomin.

So starejši manj vredni življenja, ker so postali ekonomsko manj produktivni? Saj so vendar oni gradili našo sedanjost, svoj svet so izboljševali tudi za nas. Morda se staromrznikom zdi, da starejši nimajo več za kaj živeti? Trenutno pomagam v klicnem centru za novi koronavirus. Pogovarjam se tudi s starejšimi klicatelji, veliko jih je polnih življenja , nekaj tudi utrujenih, prestrašenih in zaskrbljenih. Nekateri so osamljeni, pokličejo zgolj zaradi pogovora. Očitno lahko tudi telefonski pogovor z neznancem ublaži osamljenost. V teh pogovorih slišim, da si vsi želijo živeti. Sicer menda ne bi iskali pomoči ali informacij kako preživeti to krizo. “Morda veste, če je dovoljeno teči zunaj? Sem že star, pa morem ostati v formi, sicer ne bo nič z naslednjega maratona, kdajkoli že bo.” Srce nekaterim bije za dejavnosti, ki jih pavšalno povezujemo zgolj z mlajšimi. “Me lahko obišče vnuk iz sosednje občine? Popraviti mi mora računalnik, saj urejam spletno stran občinskega turističnega društva.” Živijo za marsikaj. Nekateri za polno okensko polico lončnic, najdenega mačka, zelenjavni vrt, vnuke, svojo domačijo, branje ali pa pisanje knjig. Bistrost in živost našega bitja nikakor ni pogojena z leti, preživetimi ali preostalimi. Skozi življenje se vrednote, dejavnosti in prioritete nepredvidljivo spreminjajo, morda celo popolnoma preustvarijo. A vedno ostanejo naše, nam pomembne in vredne življenja. Kruto bi bilo trditi nasprotno in nevarno jih vrednotiti zgolj iz lastnega gledišča.

Ne sprejemam ideje, da lahko žrtvujemo zdravje nekaj naših soljudi, samo da bomo živeli nekoliko lagodneje. Takšne travme si kot narod ne moremo privoščiti, saj bi deformirala družbeno tkivo in v kolektivni spomin vžgala opozorilo, da živimo z volkovi. Pa nočem opletati z brezglavo, brezmejno solidarnostjo za vsako ceno. Ta je z vseprisotnim razmetavanjem izgubila vso težo svojega pomena. Govorim o temeljni solidarnosti naše skupnosti, ki plete trdno mrežo avtonomnih posameznikov. Kako bi skupnost lahko preživela, če je del pripadnikov pripravljen ogroziti druge, čim postane to zanje bolj prikladno. Kdo bi sploh želel živeti za ljudstvo, ki ga ob prvi krizi zavrže.

V medicini velja aksiom: Najprej, ne škoduj. Na začetku vsakega postopka ali posega se je treba prepričati, da ta ne bo v škodo bolniku. Včasih žal ni v naši moči narediti kaj dobrega. Takrat, tako v medicini kot v življenju, je bolje narediti nič, kot pa s svojimi dejanji povzročati škodo. V dani epidemični realnosti kot posamezniki nimamo veliko možnosti za ukrepanje. Na srečo so ukrepi proti širjenju virusa v osnovi pasivni. Samo škoditi ne smemo. Za večino je to vse, kar moramo narediti. Svet ni tako polomljen, da bi ga morali neprestano popravljati. Včasih je dovolj že, da mu ne škodimo.

*Najprej, ne škoduj

Napisal: Žan Malek Petrovič, študent 5. letnika medicine

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja