Ob Fabianijevem načrtu popotresne prenove, Plečnikovi Ljubljani in Ravnikarjevi izvorni zasnovi Trga revolucije so verjetno najbolj znana arhitekturno-urbanistična vizija Ljubljane »severna vrata« Milana Miheliča: ureditev območja okoli Bavarskega dvora, kjer osrednja severna mestna vpadnica preči ljubljanski cestni obroč in vstopi v mestno središče.

Mihelič je tu zasnoval idejo vertikalnega vedutnega poudarka z grozdom stolpnic. Razvil jo je postopoma, preko kar treh natečajev, ki jih je dobil na tem območju med leti 1963 in 1970. Njegov predlog zaznamuje strukturalistični pristop z variacijami osnovnega tipa stolpnice, ki ga sestavlja zaprto betonsko »servisno« jedro na eni strani in odprt, »servisirani« volumen pisarn na drugi strani. Ta je konzolno obešen na jedro in drzno podprt le z dvema stebroma, ki optično delujeta odločno prešibka za višino stavbe nad njima. Od predvidenih osmih stolpnic različnih višin, izmenično orientiranih proti severu in jugu, je bila izvedena zgolj enota S2: »torzo«, kot ga je poimenoval Stane Bernik, je tu sameval do zaključka tisočletja, ko se mu je najprej pridružil arhitekturno hitro postarani Eurocenter (Groleger arhitekti), malo kasneje pa je konceptualno jasnost njegove zasnove okrnil podobno trendovski vhodni prizidek istih avtorjev.

Hitro prevrtimo sprehod skozi čas naprej, v leto 2022, in območje, ki je bolj znano pod komercialnim imenom že davno porušenega in pozabljenega hotela »Bavarski dvor«, ima danes povsem drug obraz. Gradbenih jam in praznih zemljišč na obeh straneh križišča ni več, tako kot v Miheličevi viziji sta ju zapolnili vertikalni pozidavi – a tu se podobnosti bržkone končajo. Bavarski dvor je postal nazorna ilustracija razlik med dvema časoma. Če je Miheličeva veduta v svojem tehnološkem in socialnem optimizmu velikopotezna (kar ima svojo u- in dis-topično plat), je rezultat novogradenj stavbna kakofonija, ki se zgolj v obsegu in merilu loči od mestnih središč poznega globalnega kapitalizma drugje po svetu.

Obe novi stolpnici, Intercontinental (OFIS arhitekti/ColoniArchitects, 2020) na desni (gledano s severa) in Grand Plaza (Podrecca/Pirš, 2022) na levi, sta hotelski stavbi – če je tako območje stoletje nosilo le ime že zdavnaj pozabljenega hotela, ga danes najbolj definira prav hotelirstvo – in svetleči imeni obeh sta vidni daleč naokoli.

Natečajni rešitvi …

Stolpnici sta rezultat dolgoletnih procesov zasebnih investitorjev in javnih natečajev. Poleti 2007 je bil v sodelovanju z arhitekturno zbornico razpisan natečaj za urbanistično in programsko rešitev območja vzhodno in zahodno od Slovenske ceste ter za arhitekturno rešitev poslovnega objekta na zahodni – gledano proti centru torej desni – strani (vir). Tako na urbanističnem kot arhitekturnem delu sta najvišjo nagrado prejela Alessio in Marko Coloni (za arhitekturo je bila enakovredna druga nagrada podeljena še Sandiju Piršu in Gregorju Bregantu).

Komisija je v utemeljitvi zapisala:

»Natečajna rešitev prepoznava izredno pestrost zdajšnjega prostorskega členjenja v območju, zato ponuja izrazito mirno urbanistično ureditev v mejah podanih natečajnih gabaritnih omejitev. Takšno razmerje do prostora se nadaljuje s predlogom oblikovanja stavbnih mas na obeh straneh ceste, spoštljivim odnosom do prisotne arhitekturne dediščine slovenske moderne in poudarjeno zadržanim arhitekturnim izrazom.«

Naslednje leto so izvedli še natečaj za arhitekturno rešitev vzhodnega (levega) objekta, kjer sta prvo nagrado prejela Boris Podrecca in Sandi Pirš (vir). Izsek iz utemeljitve:

»Stavba je zasnovana iz vodoravnega troetažnega podstavka in enovitega vertikalnega stolpa. Na južni in vzhodni strani se oba volumna stapljata, medtem ko se na zahodni in severni strani lebdeči volumen podstavka jasno ločuje od stolpa, ki se dviguje nad podstavkom.«

… in njuna realizacija

Danes lahko ocenimo rezultate dolgoletnega investicijsko-projektantskega procesa, ki je bil kmalu po natečaju prekinjen zaradi gospodarske krize, spremenjeni pogoji pa so vplivali na programske in druge spremembe.

Povezanost Miheličeve idejne zasnove – konceptualno in dobesedno (predvidel je obsežno kletno etažo, ki bi pod Slovensko cesto tvorila skupni javni program celotne pozidave) – je nadomestila prav tako dobesedna nepovezanost zgrajenega stavbnega tkiva, saj se stavbe očitno trudijo razlikovati od svojih sosedov. To je samo na sebi povsem razumljivo in za doživetje mesta lahko tudi dobrodošlo; na sami površini se mogoče zdi celo bolj »demokratično« od monotonije prve vizije. Hudič pa je v detajlih – ki so v arhitekturi v prvi vrsti umetnost stikovanja.

Prvi »hudič« Bavarskega dvora je v stiku z ulico. Trend je nakazal že vstopni prizidek k Miheličevi stolpnici S2: brez kakršnekoli oblikovne navezave deluje kot arhitekturni »tur« (prosto po Karlu III.) v pritličju, katerega celotni smisel je ravno v odprtosti – s skoraj popolno sprostitvijo pritličja je arhitekt tu oblikoval tako rekoč »plazo pod stavbo«, kot ekstremni odvod modernističnih teženj, ki ima kot javni prostor sicer bistveno pomanjkljivost v odsotnosti pritličnih dejavnosti, ki bi ga osmišljale.

Novogradnji tako radikalnih potez ne uvajata, čeprav je vsaj natečajni predlog vzhodne stolpnice, ki je bila sprva mišljena kot poslovna, predvideval precej bolj odprto in pretočno pritličje. A tekom projektantskega in investitorskega procesa se je program zamenjal: hotel je kot začasni drugi dom precej bolj zasebne narave, razen pritličja ima malo povezav z življenjem domačinov, vseeno pa so hotelske restavracije in kavarne lahko pomemben del življenja mesta – najboljši primer tega sta v Ljubljani kavarni Union in Slon.

Prezgodaj je še, da bi lahko sodili o družabnem uspehu lokalov v novih hotelih, arhitekturno pa stavbi ne izkoristita zares priložnosti za sooblikovanje uličnega parterja – obe se pravzaprav od ulice ogradita, z večjimi in manjšimi betonskimi koriti za zelenje in dovozom, namesto da bi se navezali na promenado ob Slovenski cesti in jo podaljšali do križišča. Če se Intercontinental še nekako rešuje z bolj krajinskim oblikovanjem korit v obliki zelenih otokov, pa je (zaenkrat prazna) ploščad med Podreccovo/Pirševo stolpnico in križiščem po obodu zagrajena z nizkim linijskim koritom, ki služi zgolj razmejevanju javnega od zasebnega. Ironično smo tako dobili hotel Grand Plaza, ki pa plaze nima – čeprav bi bilo treba zanjo zgolj odstraniti živo mejo, se je investitor očitno raje odločil, da logiko spalnih predmestij preslika v nikoli speče središče prestolnice. Pomisleki, ki so ga pri tem vodili, so v veliki meri razumljivi: gre za eno najprometnejših križišč v mestu, ki se vsakodnevno sooča z vsem kravalom prometnih konic. A arhitekti smo poklicani prav k razreševanju tovrstnih izzivov v skladu z varstvom javnega interesa (kot določa tudi kodeks poklicne etike članov ZAPS).

Ta odnos se zrcali (spet tudi dobesedno) na fasadi. V maniri globalne arhitekture komercialnih središč sta fasadna plašča stolpnic zasnovana v eni potezi, z monotonim ponavljanjem, ki se od tal brez bistvene prekinitve požene v nebo – volumenska členitev ne doseže bistvenega učinka, pa tudi obešeni vhodni nadstrešek Grand Plaze ne prispeva dosti k oblikovanju ulične kulise. Za dokaz, da je mogoče drugače, ni treba daleč: praktično vsi primerki modernizma ob Slovenski cesti sooblikujejo ulico s pomočjo arkad ali drugačnim oblikovanjem podstavka.

Tu je še za arhitekte posebej delikatna navezava na »Klavir«. Mihelič je tu razreševal zahtevno situacijo med stavbo Telekoma ob Trgu OF (Oton Gaspari) in Telekomovo stolpnico (T. Horvat) v izteku Cigaletove ulice ter zasnoval eno najbolj ekspresivnih modernističnih arhitektur pri nas. Tako kot drugje čas – oziroma funkcionalne zahteve uporabnikov – tudi tu niso prizanesli nekaterim osnovnim konceptualnim prvinam stavbe. »Transparentno« in »pretočno« pritličje danes ni ne eno ne drugo: zasteklitve so peskane ali zamenjane s popolnoma neskladnimi paneli, prostor pred in pod stavbo pa je zapolnjen z osebnimi vozili. Parkirišče je od pločnika ločeno z nizko ograjo iz razmajanih kamnitih blokov, od nove hotelske »terase« pa z improviziranim nizom kovinskih rastlinskih korit.

Če primerjamo sedanjo ureditev parterja z natečajnim projektom, takoj opazimo, da od kvalitet, ki so prepričale žirijo, ni ostalo nič: namesto prehoda z drevoredom proti stolpnici Telekoma, kontinuitete odprtih prostorov in plaze s fontano v križišču smo dobili samo veliko junkspacea. Isto velja za (funkcionalno še bolj zahteven) prostor okoli stolpnice S2.

Enak odstop od natečajnih kvalitet je viden v še bolj ključnem vidiku navezave na »Klavir« – podstavku nove stolpnice. Pa se vrnimo k opisu iz poročila žirije:

»Troetažno telo podstavka poligonalnega tlorisa je oblikovano v obliki kvadra iz stekla, ki leži na eliptičnem valju tako, da lebdi nad prostim pritličjem. Predvideno je, da se odprt prostor pritličja po obodu ponoči zapira z drsnimi steklenimi stenami, kar lahko zmanjša želeni učinek lebdenja.«

Pri natečajnem predlogu je navezava na Miheličevo stavbo očitna tako v konceptualnem smislu (prosto pritličje z eliptičnim valjem in konzolnim volumnom) kot v vizualnem nadaljevanju horizontalne poteze. Ikonične ukrivljenosti »Klavirja« avtorja ne ponavljata, ampak jo reinterpretirata v skladu z osnovno oblikovalsko strategijo kristaliničnega lomljenja. A med prilagajanjem projekta zahtevam investitorja so od celotne ideje ostale le horizontalne linije. Podstavek so spodaj zaprli in zgoraj napihnili z dodatno etažo, s čimer se je povsem izgubila kontinuiranost poteze.

Projekta sta že v natečaju nakazala različne pristope k oblikovanju volumna in fasadnega plašča, ki zaradi dimenzije pri tovrstni zgradbi zahteva posebno pozornost, še bolj v tako izpostavljeni situaciji, kot je Bavarski dvor, kjer stavbi igrata ključno vlogo v oblikovanju mestne vedute, kar se ne bo bistveno spremenilo niti ob napovedani izgradnji Emonike.

Pri Intercontinentalu je strokovna komisija nagradila »skulpturalni nagovor v slogu klasične moderne« in »jasno identiteto«, ki je bila dosežena z dodajanjem in odvzemanjem stavbnih mas in posledičnim členjenjem volumna objekta.

Pri Grand Plazi, kjer so natečajna izhodišča temeljila na zmagovalnem urbanizmu Colonijev, se utemeljitev komisije bere tako: »Za razliko od sosednjih stolpnic /…/, ki imajo poudarjene pravokotne oziroma horizontalne linije, so avtorji členitev stavbne gmote na dva volumna dosegli z lomljenimi fasadnimi ploskvami z rahlimi odklonih od vertikale oziroma horizontale. Na ta način je ustvarjen zadržan, vendar vseeno dinamičen učinek kristalne oblike celotne stolpnice. Naglašene horizontalne linije fasadnega plašča umirjajo dinamiko lomljenih ploskev in tako prispevajo k elegantni podobi nove stavbe. Na ta način razčlenjeni južna in severna fasada dajeta vtis optično stanjšane oziroma podaljšane stavbne gmote, ki ne ponavljajo arhitekture stolpov na drugi strani, ampak jo na svojstven način dopolnjujejo.«

Izvedbeno fazo hotela Intercontinental so po menjavi investitorja in programa (enako kot pri Grand Plazi je predvidene poslovne prostore zamenjal hotel) prevzeli OFIS arhitekti. Pri oblikovanju plašča so izbrali pristop z močnim poudarkom horizontal, ki se povezuje tako s horizontalno strukturo Miheličeve stolpnice, oblikovane z aluminijastimi horizontalnimi fasadnimi zaporami, kot z izrazito linearnostjo, ki je dala ime Mihevčevemu Kozolcu.

Avtorjem hotela Grand Plaza je uspelo z lomljenjem fasadnih ploskev volumna, ki v kontekstu Ljubljane po dimenziji izstopa, razčleniti predvsem najbolj izpostavljeno, severno fasado. Z lomljenjem sončne svetlobe, ki je vidno daleč naokoli, in s spretno obdelavo fasadnega plašča, ki je z izmeničnim ritmom in nizanjem prosojnih šip tekstilno razrahljan, ustvarja podobo mestne ikone, kakršno so zasledovali ustvarjalci. Manj posrečeno je zgibanje ovoja v ostalih smereh, kjer (prevelik) volumen deluje izrazito okorno. Tudi v tem pogledu izvedena stavba odstopa od natečajnega predloga, kjer je bila členjenost, pri tej dimenziji tako ključna, veliko bolj poudarjena.

Praktično vse spremembe, ki so šle na račun vizualne in prostorske kvalitete, je mogoče pripisati želji po maksimizaciji površine: investicijskemu napihovanju vrednosti na dani parceli. Postavlja se vprašanje, na kakšen način so bile te spremembe sprejete, glede na to, da bi upravičeno pričakovali zavezanost natečajni rešitvi. Čemu služi javni natečaj, če je mogoče tako izrazito spreminjanje projekta na škodo javnega interesa?

Izgubljeni pogled

Za nami je še en veseli december s svojo manijo lučk, hrupa in kuhanega vina. Praznična preobrazba v tem času doleti tudi Hribarjevo nabrežje, ki za mesec dni postane božično-novoletna sejemska promenada. V preostalem delu leta je to razmeroma umirjen in prehoden prostor, ki mu dnevni utrip dajejo študentje, dijaki in zaposleni v centru ter turisti in sprehajalci, ki uživajo v ambientu starega mesta. V stoletju arhitekturnih intervencij od Plečnika do Vozličev je nabrežje med Šentjakobskim in Šuštarskim mostom postalo eno najbolj priljubljenih sprehajališč v mestu, s pogledi preko in vzdolž reke. V smeri Trnovega lahko uzremo rečni zavoj s Plečnikovo ureditvijo, v smeri Prešernovega trga pa se za zvonikoma frančiškanske cerkve riše ena ključnih ljubljanskih vedut, prepoznavna silhueta Kamniško-Savinjskih Alp …

Nič več. Danes za desnim zvonikom še lahko vidimo zasneženi vrh Grintovca, preostanek pa je zastrla gmota novega največjega hotela v mestu.

Pri snovanju vzhodne stolpnice »severnih vrat« na Bavarskem dvoru dodana vrednost pogledov v mesto in iz njega ni ostala spregledana. Če se vrnemo k natečaju iz leta 2008, lahko med konceptualnimi skicami, ki utemeljujejo zmagovalno zasnovo, najdemo tudi spodnjo, ki – zanimivo – oblikovanje volumna povezuje s panoramskimi pogledi na Alpe v eno smer in na Ljubljanski grad v drugo.

(Ob strani: Skica je karakterističen primerek novodobnega razumevanja koncepta v arhitekturi, v katerem so tovrstni, namenoma naivni prikazi postali pravilo. Zdi se, da implicirajo določeno ironijo, za katero pa se pogosto zdi, da je le krinka izgube prostorskega čuta. Arhitektura je preveč vezana na prostorsko izkušnjo, da bi jo lahko utemeljevali z levoročnimi tlorisnimi shemami.)

S tem nočem reči, da lahko krivdo za izgubljeni pogled na gore iz ljubljanskega mestnega jedra pripišemo avtorjema Grand Plaze – prostor je bil urbanistično določen že z javnim natečajem, kar pomeni, da za njim stoji določen strokovni konsenz začetka 21. stoletja. Zdi se, da izgubljanje pogledov ni poželo omembe vredne pozornosti stroke. Mogoče lahko to povežemo s prevladujočo željo pri nas, da bi bili kot drugi; v tem primeru sodobni in urbani. Nekaj podobnega lahko konec koncev srečamo že v mladostno objestnih vizijah nekaterih naših modernistov, ki bi radikalno rušili in betonirali mestno središče po vzoru Le Corbusierjeve Ville Radieuse. A morebiti bi veljalo v iskanju vzorov pri izgradnji zgoščenega sodobnega mesta iti nekoliko dlje: vse do Vancouvra. Ta v svetu velja za paradigmatski primer modernega mesta brez organske zvezanosti s pokrajino, značilne za tradicionalne naselbine, ki pa je prav z namenom ohranjanja pogledov na okoliške gore in ustvarjanja »mestnosti« s pešcem prijaznimi ulicami izoblikoval uspešno urbanistično strategijo, znano kot »vancouverizem«. To opredeljuje štiri do šest nadstropij visoka stavbna baza, ki deluje kot podstavek za visoke, a vitke stolpnice, ki se vzpenjajo nad njo. Posebej so zaščiteni pogledi na gore v izteku ulic in izbrani pogledi z različnih zelenih površin po vsem mestu.

Če se vrnemo v naš arhitekturni milje, k izvornim »severnim vratom« Milana Miheliča, lahko opazimo, da se vzhodni stolpnici znižata in približata višini Telekomove stolpnice ter tako ustvarita vedutni lok, zaradi katerega je vizija severnih vrat tako sugestivna. Osrednja literatura o Miheliču ne omenja, da bi se pri snovanju posebej oziral na poglede iz mesta, a s posluhom za kontekst in družbeno odgovornim pristopom je izoblikoval rešitev, ki severna vrata z uporabo vitkih stolpov – v okviru modernistične velikopoteznosti – občutljivo vpleta v okoliški prostor. Ta vrata so danes žal zaprta.

Napisal: Luka Jerman
Foto: L. J., Patrik Benedičič, kot navedeno
Naslovna slika: Milan Mihelič, študija mestne vedute s severa, fotomontaža, 1970

*Op. a.: V skladu s popravkom je bila popravljena navedba glede avtorstva hotela Grand Plaza v projektni fazi. (9. 1. 2023)

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!