Ker nedavni predlog o spremembah prostorske zakonodaje izključuje ugotovitve projekta o krajinski politiki, bi rada tokrat najprej osvetlila, zakaj krajinsko politiko v resnici potrebujemo, in jo nato na kratko predstavila.

V zadnjih tridesetih letih se je v slovenski krajini pripetilo veliko sprememb, pogosto žal sprememb na slabše. Prostorski antropolog Marc Augé v knjigi Nekraji – uvod v antropologijo nadmodernosti izpostavlja, da smo v današnjem svetu priča intenzivnemu ustvarjanju prostorov brez zgodovine, lastne identitete in trajnih obiskovalcev, ki bi v njih in z njimi zaradi daljšega bivanja ustvarjali globlje čustvene odnose. Augé takšne prostore označi za »nekraje« in jih nekaj tudi našteje: nakupovalna središča, hotelske verige, avtoceste, letališča, hidroelektrarne, gospodarske cone, bencinske črpalke ipd. Številne gradnje te vrste so bile v zadnjih letih izvedene tudi v slovenski krajini, pri čemer zaradi generične vizualne podobe negativno vplivajo na lokalno krajinsko sliko in njeno identiteto. Zaradi tega so tovrstne gradnje večkrat prizorišče upora lokalnih prebivalcev in tarča strokovnih kritik. Kam izginjajo zgodovina, identiteta in odnos do prostora, ki sooblikujejo in ohranjajo krajinsko pestrost znotraj države ter hkrati ločujejo slovenske krajine od krajin preostalega sveta? Proces pospešenega spreminjanja slovenskih krajin v »nekrajine«, če si izposodim Augéjevo izrazoslovje, in nekaj perečih problemov na področju urejanja krajine bom v nadaljevanju ponazorila s konkretnimi primeri.

Mesto se ob glavni vstopni točki »predstavi« z generično podobo gospodarske cone, ki ne upošteva lokalnih krajinskih značilnosti. Tu ne opazimo le odsotnosti kakovostnih krajinskih ureditev, temveč se poraja tudi vprašanje, kako neinovativna je lahko urbanistična in arhitekturna zasnova. Tako nastajajo »nekrajine«.

(Ivančna Gorica, foto: Občina Ivančna Gorica)

Reklamni panoji so prvo, kar opazimo ob vstopu v mesto. (Ptuj, foto: Očistimo Slovenijo reklamnih panojev)

V mestih še vedno gradijo nove nakupovalne centre, čeprav je Slovenija po površini nakupovalnih središč na prebivalca v samem evropskem vrhu. Nekdaj razpoznavna barjanska krajina se je spremenila v generično »nekrajino«. Ozelenjena fasada ne zmanjša bistveno generičnosti prostora, če je pred njo ogromno asfaltno parkirišče brez enega samega drevesa. (Nakupovalno središče Rudnik v Ljubljani, foto: Mestna občina Ljubljana)

Kultura samogradnje, prostorska stihija in razpršena poselitev nadvladajo izvorno prostorsko logiko vinogradniške krajine, ki v osnovi ni bila namenjena bivanju. To je zgolj ena izmed številnih posledic, ki kažejo na to, kako je urejanje prostora v večjih merilih, tj. urbanistično in krajinsko planiranje, s časom izgubilo družbeni pomen. (Trška gora pri Novem mestu)

V nekaterih primerih se zelo veliko investira v trajnostno gradnjo hiše, zelo malo pa v ekološko zasnovo vrta, v reševanje stika z okoliško krajino in posledično v ohranitev krajinske identitete. Čeprav je arhitektura zelo zanimiva, žal v tem primeru ne morem trditi, da gre za celostni pristop k urejanju prostora. (Pasivna hiša Leska, foto: OHS)

Namesto parkov in trgov mestno identiteto prevzema prometnoinženirska infrastruktura s »komercialno plastiko«. Investitor (občina) se je s problematiko pomanjkanja identitete prostora tu spoprijel na napačen način. Ta problem je mogoče reševati s kakovostno krajinsko ureditvijo obcestnega prostora, ki sicer neželen poseg v prostor približa lokalni skupnosti. Na splošno se urejanju in sanaciji obcestne krajine namenja premalo sredstev in pozornosti. (Vinska pletenka pod Trško goro pri Novem mestu)

Leta 2018 je Društvo krajinskih arhitektov Slovenije (DKAS) nagovorilo štiri resorna ministrstva prejšnje vlade in predlagalo, naj se vlada RS loti priprave krajinske politike in tako izpolni zaveze iz Evropske konvencije o krajini (EKK). Konvencija države podpisnice zavezuje, da ustrezno varujejo, načrtujejo in upravljajo krajino. Do današnjega dne država žal ni izpolnila tega, k čemur se je kot podpisnica EKK že leta 2004 zavezala. Krajinska politika pomeni sistemski okvir za celotno področje urejanja krajine, od velikih, strateških meril (občinski in državni prostorski akti) do manjših, projektnih meril (oblikovanje odprtega in zelenega prostora). Gre za obsežen in strokovno izrazito bogat projekt, vreden večje pozornosti, tako v strokovni kot v laični javnosti, predvsem pa pri sprejemanju političnih odločitev.

Vsi zgoraj prikazani problemi so posledica slabega varstva, načrtovanja in tudi upravljanja krajine. Z drugimi besedami, posledica odsotnosti sistemskega okvira in celovite obravnave krajine in zelenih površin na področju urejanja prostora. Upam, da bo politični vrh čim prej sprejel omenjeno politiko in jo ustrezno pretvoril v prostorsko zakonodajo v skladu z EKK, da se bomo lahko izognili nadaljnji škodi v krajini in odprtem zelenem prostoru. Ob tem računam na podporo vseh strok na področju urejanja prostora. Procesu spreminjanja izrazito tipičnih in razpoznavnih krajin v generične »nekrajine« bomo priča, vse dokler kot družba ne bomo razumeli, da sta krajina in njena identiteta zelo ranljivi in minljivi. Za njuno ustrezno varstvo, načrtovanje in upravljanje se je treba pač truditi.

Piše: Živa Pečenko, krajinska arhitektka

Naslovnica: Urška Kristina Škerl

Celoletna naročnina – OUTSIDER