Težko razumem, zakaj tako pogosto in tako z lahkoto mestno drevnino posekajo ter odstranijo brez strokovne argumentacije, nadomestnih ukrepov in obveščanja tam živečih ljudi. Zakaj lepo soliterno drevo na vogalu ulice obglavijo in mu porežejo vse veje ali pri novogradnjah pozabijo na kakovostno načrtovanje vegetacije in njeno izvedbo. V nadaljevanju bom predstavila, zakaj je prizadevanje za ohranitev in strokovno vzdrževanje obstoječe drevnine, za zasaditev čim več novih rastlin v urbanem okolju smiselno in nujno, in zakaj je tako zelo pomembno, da to delo tako pri javnih kot privatnih projektih prepustimo ustrezno izobraženemu kadru.
Da urbano drevo zraste v končno stanje, mora preteči mnogo let, zato se pogosto pripeti, da krajinski arhitekt ne dočaka dokončne ureditve do faze, kot si jo je zamislil. Ravno časovna komponenta rasti je tista, zaradi česar je treba z obstoječo drevnino ravnati skrbno. Mestno drevo opravlja številne funkcije. Zelo pomembna je denimo ekološka vloga. Poleti je v bližini krošnje dreves temperatura nižja. S pomočjo drevnine in ustrezno urejenim odvodnjavanjem lahko zmanjšamo količino padavinske vode ob neurjih in močnih nalivih. Nekatere rastlinske vrste lahko zmanjšajo onesnaženost tal in vplivajo na prevetrenost prostora. Iglavci in listavci z dlakavimi listi pripomorejo k zmanjševanju količine prašnih delcev in plinov onesnaževalcev.
Družbena vloga drevnine obsega simbolni pomen drevnine v prostoru, njeno oblikovalsko in prostorotvorno vlogo ter funkcionalni vidik (Šiftar in sod., 2011). Ni nenavadno, da smo vse bolj priča čustvenim izbruhom prebivalcev mest na spletu, ki v en glas kričijo, naj se obglavljanje in sekanje urbanih dreves zaključi. Stara drevesa so tako kot stare stavbe nosilci identitete in simbolov. Težko si predstavljamo Šentjakobski trg pred Cerkvijo svetega Jakoba v Ljubljani brez laških topolov, zaradi katerih je poleti ambient s senco prijetnejši za posedanje.
Zakaj smo v Sloveniji kljub vsem koristim mestnega drevja in naklonjenosti javnosti do mestnega zelenja še vedno priča tako številnim primerom slabega načrtovanja nove drevnine, pa tudi popolnoma neustreznemu vzdrževanju obstoječe? Zakaj pri številnih prenovah ulic in cest še vedno pogrešamo ne zgolj drevesa, temveč tudi rastline drugega velikostnega reda, grmovnice in trajnice? Začnimo pri načrtovanju.
V mestu, kjer delam, pa tudi v sosednjih krajih v Nemčiji, je obstoječa in novo načrtovana drevnina v projektni dokumentaciji dobro obravnavana. Vsa drevesa, ki imajo obseg debla več kot 100 cm (premer debla 30 cm) so zavarovana in zabeležena v katastru drevnine. Pred izdelavo idejnega projekta je tako za zasebne kot javne projekte treba izdelati prikaz stanja vse obstoječe drevnine, kamor sodijo tudi grmovnice in preostala manjša drevesa. V tem elaboratu krajinski arhitekt opredeli lokacijo, rastlinsko vrsto in velikost drevnine. Nato projektanti na podlagi želja investitorja izdelajo idejni projekt arhitekture in idejni projekt krajinske arhitekture z zasaditvenim načrtom nove vegetacije in načrtom drevnine, predvidene za odstranitev. Če se drevo odstrani, je treba pojasniti utemeljen razlog za posek. V primeru odstranitve starejših dreves z obsegom debla več kot 100 cm, mora investitor za gradbeno dovoljenje pridobiti tudi naravovarstveno soglasje. Če se poseku izrecno ni mogoče izogniti, se predvidi omilitveni ukrep z novo zasaditvijo dreves na investitorjevi lokaciji ali pa na drugi lokaciji v lasti mesta. Arhitekti novi objekt oblikujejo z ozirom na obstoječo vegetacijo, da je padlih dreves čim manj.
V Sloveniji obstoječa drevnina ni deležna skoraj nikakršnega varstva, v kolikor občinski načrt izjemoma ne določa drugače v prostorskih izvedbenih pogojih. Zelo redke izjeme so zelo stara drevesa, ki so zavarovana kot naravna vrednota. V teh primerih je postopek pridobivanja gradbenega dovoljena podoben nemškemu, vendar pa je tovrstna praksa v Sloveniji za razliko od Nemčije zelo redka. Celovit sistematičen popis in ocena obstoječe drevnine sta premalokrat izdelana kot osnova za izdelavo načrta arhitekture. Tudi načrti krajinske arhitekture so v Sloveniji preredko narejeni, kar kaže na to, kako malo pozornosti Slovenci namenjamo kakovostni zunanji ureditvi objekta, strokovni obravnavi obstoječe drevnine in načrtovanju nove.
Zelo velika razlika je tudi v izvedbi krajinskih ureditev. V Nemčiji se krajinska ureditev izvede celostno in v skladu z DIN standardi, navedenimi v izvedbenem načrtu krajinske arhitekture. Na trgu obstajajo podjetja za »krajinsko« gradnjo (nem. Landschaftsbau), ki se ukvarjajo izključno s krajinskimi ureditvami. Izvajajo tako grajene krajinske elemente (poti, oporni zidovi, urbana oprema) kot tudi kompleksnejša zasaditvena dela z drevesi, grmovnicami in trajnicami. Ta podjetja so arboristično, pa tudi vrtnarsko strokovno podkovana. Rezultat so dobro izvedeni in negovani mestni nasadi, ki bodo mestu služili dolgo časa.
V Sloveniji pri veliki večini odmevnejših in finančno težjih arhitekturnih novostih pogrešam bolj kompleksno krajinsko ureditev s pestrejšo zasaditvijo, več dreves in grmovnic, raznolike kombinacije trajnic in inovativnost pri izbiri rastlinskih vrst. Večkrat slišim, da je treba v mestih uporabljati avtohtone vrste dreves. Drevesa na trgih, ulicah, parkiriščih in tlakovanih površinah rastejo v ekstremnih rastnih pogojih, zato je nemogoče pričakovati, da bo vrsta, ki uspeva v lokalnem gozdu, uspevala tudi v mestu. Rastlinski sortiment za urbano okolje je treba ustrezno načrtovati, razširiti in ga prilagoditi glede na predvidene spremembe podnebja v prihodnosti. Nenazadnje dreves ne sadimo zgolj za nadaljnjih 10 let.
Piše: Živa Pečenko, krajinska arhitektka
Literatura: Šiftar A., Maljevac T., Simoneti M., Bavcon J. 2011. Mestno drevje. Ljubljana. Botanični vrt, oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta
