# Not Our Wall (# Ni naš zid) je ime za jutri napovedane akcije ameriških arhitektov. Ob štirih popoldne po standardnem času Vzhodne obale ZDA bodo odložili delo vsi tisti arhitekti, ki želijo z akcijo sporočiti svoje nasprotovanje razpisu za ponudbe, ki ga je objavilo Ministrstvo za domovinsko varnost. Rok za razpis ponudb za prostorsko umestitev bodočega zidu na mahiško-ameriški meji je ravno jutri, 10. marca, ožji izbor pa je predviden že dva tedna pozneje. Bliskovitost delovanja razveljavlja še zadnje pomisleke, da je Trumpov zid le predvolilni pesek v oči. Če se je na predvolilnih zborovanjih tresla gora, zdaj nič ne kaže, da se bo rodila miš; prej, da bo izbruhnil vulkan. Organizatorji akcije poudarjajo, da obstaja sicer nepregledno število vzrokov, zakaj nasprotovati trenutni migracijski politiki, vendar pa je protest spodbujen predvsem s prepričanjem, da sta arhitektura in inženirstvo izvorno utemeljena v izboljšanju družbe. Zid na mehiški meji pa predstavlja neposredno nasprotje ciljem za bolj pravično in bolj enakovredno družbo.

Ameriško – mehiška meja v Kaliforniji

Glede na to, da je arhitekturni protest v ZDA po našem času predviden ob desetih zvečer, bo solidarnost z ameriškimi kolegi kljub pregovorno dolgem arhitekturnem delovniku verjetno skoraj univerzalna. Seveda pa je na mestu tudi razmislek o simbolni podpori akcije ob petih po srednjeevropskem času. Morebiti nam je ni treba vzeti le kot še ene priložnosti za vihanje nosu nad »Američani, ki se jim je v zadnjem letu zmešalo«; ne pozabimo, da smo si neprijetno blizu, sredi lastnih gostih gozdov in na bregovih bistrih rek, sami že postavlili nekakšen zid, ki ne le ustavlja ljudi, ampak tudi reže živali. Kot mi je znano, pri njegovem postavljanju sicer ni deloval nikakršen arhitekt, je pa kljub temu akcija primerna priložnost za vlogo prostorskih načrtovalcev pri nekakšnem novem militariziranju naše krajine.

Postavljanje mejnega zidu v Arizoni (2009)

Ameriška akcija arhitekturo, ki ima zadnja leta polna usta etike in etičnega ravnanja, med vrsticami opozarja, da je včasih za to, da bi bili napredni ali celo samo pravični arhitekti, nujno, da ne naredimo ničesar. Napredno arhitekturno delovanje na mehiško-ameriški meji tako ne more biti ne načrtovanje ozelenjenega zidu (ki bi ga na primer lahko uporabljali za nameščanje sončnih kolektorjev ali kot pripomoček pri ozelenjevanju puščavskih predelov), ne snovanje participatornega zidu (ki bi ga na primer pomagali postavljati prebivalci obeh strani meje), niti zidu kot umetniške, aktivistične poteze (na primer zid s protitrumpovskimi grafiti). Napreden arhitekt lahko »načrtuje« samo odsotnost zidu – in se torej upre svojemu lastnemu potencialnemu delu.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja