Včeraj 9.3. je bila v Cankarjevem domu okrogla miza na temo Plečnikovega stadiona, ki jo je organiziralo Društvo arhitektov Ljubljana. Ker smo tudi na naši spletni strani v zadnjem času kar nekaj besed namenili tej temi, nas je dogodek še toliko bolj pritegnil.
Seznam nastopajočih je bil obsežen: Andrej Hrausky, Martina Lipnik, Robert Peskar (ZVKDS), Karmen Stariha (predstavnica stanovalcev Fondovih hiš), Jurij Kobe in Janez Koželj (MOL). Okroglo mizo pa je povezovala Kaja Lipnik Vehovar. Na žalost je manjkal ključni udeleženec, lastnik objekta, Joc Pečečnik (menda je bil povabljen in bi si želel priti, vendar je trenutno v ZDA).
Polemika o prenovi Plečnikovega stadiona ima že dolgo zgodovino in kot kaže tudi še dolgo prihodnost.
Strnil bom vsebino posveta:
Andrej Hrausky je v uvodu kontekstualiziral Plečnikov opus. Če je bilo dunajsko obdobje avantgardno, praško monumentalno, je bilo po nekaterih interpretacijah ljubljansko obdobje gluho. S temi se Hrausky ne strinja, saj se za historičnimi fasadami skrivajo inventivni stavbni koncepti. Ljubljanski opus označuje predvsem inovativnost in je zato najpomembnejši. Zato je vreden obravnave in ohranitve v celoti. Plečnika je treba celostno ohranjati.
Martina Lipnik je v nadaljevanju prikazala vse neskladnosti predlaganega projekta z odloki in smernicami za prenovo kulturnega spomenika državnega pomena. 59% lastnik objekta je Pečečnik, nekaj čez 20 ima v lasti MOL in preostanek olimpijski komite Slovenije. Ob tej lastniški strukturi se je govornica vprašala, če gre sploh še javni interes. Prvotno je bil 59% lastnik podjetje SCT (javni intres?).
Dr. Robert Peskar, predstavnik ZVKDS, javne inštitucije, ki skrbi za varovanje kulturne dediščine, je predstavil svoj vidik prenove. Po njegovem je objekt tako dotrajan, da ga ni mogoče ohraniti v avtentičnem stanju. Za konzervatorsko prenovo, torej prenovo v »originalnem« stanju, bi bilo po njegovi oceni potrebnih 5 mio za obnovo in še dodatnih 150.000 za sprotno vzdrževanje. »Nočna mora je glorieta. Stebre bi bilo treba prevrtati in jih armirati…50% betonskih prefabrikatov je fuč, 30-40% opeke je fuč.« Ob tem se sprašuje ali bi bil spomenik po posegih sploh še avtentičen.
Karmen Stariha, predstavnica stanovalcev Fondovih hiš, je na to odgovorila, da ZVKDS uporablja vprašanje avtentičnosti kot alibi za rušitev spomenikov. Izpostavila je, da ni bilo izdelane in predstavljene nobene ekonomske študije, da bi dozidava finančno ohranila stadion. Dediščina je del nas. Je del našega okolja. Imamo pravico do dediščine. To, kar se dela, ni v skladu z odlokom.
Na to je predstavnik ZVKDS pojasnil, kako določajo ukrepe varovanja dediščine »nekje malo popustimo, nekje pridemo nasproti investitorju. Naše poslanstvo je prenašati kolikor toliko dediščine v prihodnost. V zakonu je zapisano, da se je potrebno prilagoditi zmožnostim lastnika.«
Moderatorka je ob tem postavila vprašanje, če ne gre pri tem za dvojna merila?
Janez Koželj je na vprašanje moderatorke, če je gradnja sploh upravičena, glede na to, da je Ljubljana že dobila ustrezen nogometni stadion in da je lokacija Plečnikovega stadiona iz več vidikov popolnoma neprimerna (promet, stanovalci…), odgovoril, da ni upravičena. Poudaril pa je, da si MOL ves čas prizadeva rešiti problem stadiona in Plečnika na sploh.
Debata se je že bližala koncu in vedno bolj sem se spraševal, čemu je bila sploh namenjena. Kmalu je moderatorka odgovorila na to vprašanje: »Dobili smo se, da bi začeli debato o alternativni rešitvi.«
Po mojem je bila razprava še ena izgubljena priložnost, še ena brezplodna debata, ki ni zbližala nasprotujočih mnenj. Debata ni nakazala nobene alternativne rešitve. Debata je potekala 10 let prepozno, brez navzočnosti lastnika, brez v naprej jasnega cilja in deloma tudi na nizkem nivoju komuniciranja. Pri tem me je še posebej zmotila večkrat jasno izražena pristranskost moderatorke.
Da ne bom samo kritiziral, moram izraziti navdušenje nad predstavnico stanovalcev Fondovih hiš Karmen Stariho, ki zelo podrobno pozna vsebino vseh dokumentov in jo zelo artikulirano in razumljivo zagovarja.
Vsekakor mislim, da bi, preden bi želeli govoriti o alternativni rešitvi za Plečnikov stadion, morali odgovoriti na naslednja vprašanja: Zakaj MOL vztraja pri gradnji še enega stadiona, če je pred kratkim že zgradila nov sodoben stadion, ki je bistveno bolje umeščen kot Plečnikov? Zakaj ZVKDS ne zagovarja varovanja dediščine in celo odloča po dvojnih merilih? Zakaj glede na to, da DAL javno izrazi sum, da je bilo soglasje ZVKDS izdano nezakonito, namesto, da organizira brezplodne okrogle mize, ne sproži ustreznih pravnih postopkov, s katerimi bi dokazal sum in ustrezno sankcionira odgovornih za morebitna nezakonita dejanja? Zakaj se meščani ne veselijo pobude investitorja, ki želi investirati v izboljšavo mesta? Zakaj MOL takemu investitorju v naprej ne pripravi ustrezno pripravljenih strategij, ki jih mesto zares potrebuje in se jih meščani veselijo? Zakaj vsi raje brezkompromisno zagovarjamo le lastno rešitev, namesto da bi našli tako, ki bi vsem prinašala korist?
Pripravil: Matevž Granda
***
Podprite ustvarjanje revije, ki nastaja popolnoma brez pomoči državnih sredstev z naročilom! Pišite na: [email protected]
4 številke, skoraj 800 strani avtorskih zapisov, fotografij, reportaž, izjemne arhitekture in oblikovanja, 25€.
Revijo lahko tudi kupite v trafikah Delo in 3Dva, bencinskih Petrol, hipermarketih in bolje založenih knjigarnah. 184 strani lastnih vsebin: 7€
