Dr. Bojan Djurić, predsednik Slovenskega arheološkega društva, je pred kratkim javnosti in ministrici za notranje zadeve Vesni Gjörkös Žnidar posredoval javni poziv, ki opozarja na uničenje dragocene poznoantične arheološke dediščine na naših tleh, ki ga izvaja nihče drug kot notranje ministrstvo samo:

»Dne 17. februarja so po nalogu Ministrstva za notranje zadeva RS na podlagi noveliranega Zakona o nadzoru državne meje pričeli postavljati panelno ograjo na meji med Slovenijo in Hrvaško v Babnem Polju. Postavljati so ga pričeli prav tam, kjer je bil, v obrambo rimske Italije, konec 3. in v začetku 4. st. zgrajen zaporni zid kot del mogočnega zapornega sistema (claustra Alpium Iuliarum), ki je zapiral strateško pomembna ilirsko-italska vrata pred zunanjimi (in morda tudi notranjimi) sovražniki, prihajajočimi z Vzhoda.«

V Nemčiji so ostanki limesa varovani kot del Unesco svetovne dediščine

Prve novice o domnevnem uničevanju antičnih ostankov limesa so prišle iz hrvaških medijev, zato so bile na slovenski strani deležne precejšnjega skepticizma. Vendar pa je ogled terena pomisleke razveljavil.

»Pri postavljanju točkastih temeljev za panelno ograjo znotraj zavarovanega arheološkega območja EŠD 10904 Babno Polje – Zaporni zid Vražji vrtec – so izvajalci po navodilih MNZ posegli ne samo v varovano neposredno bližino ostankov zidu in s tem uničili dele arheološkega zapisa, temveč izkopali luknje za temelje neposredno v sam zid. Uničenje je nepovratno, izvedeno brez vsake dejanske potrebe, saj »horde z Vzhoda« še vedno životarijo v zbirnih taboriščih daleč od schengenske meje in dajejo izvajalcem evropskih sklepov dovolj časa za premislek in ukrepanje v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi.«

Sporno mejno območje z označenimi ostanki antičnega limesa (vir: Claustra Alpinum Iuliarum)

Pri tem ni odveč opomniti, da so na sosednjem Hrvaškem v devetdesetih letih, ko je Balkan znova zajel plamen spopadov, veliko govorili o »Antemuralis christanitatis« – obrambnemu zidu krščanstva, ki naj bi Zahodno Evropo varoval pred »barbarskimi« vpadi iz (jugo)vzhoda. Kajpak je šlo za referenco na turške vpade iz zgodnjega novega veka, ki pa so bili sami nekakšna zgodovinska ponovitev antagonizma med Vzhodom in Zahodom oziroma med obema polovicama nekdanjega Rimskega cesarstva. Večkrat namreč pozabljamo, da se je Osmansko cesarstvo v mnogih ozirih imelo za naslednika vzhodnega, Bizantinskega cesarstva. Ostanki poznoantičnih limesov po naših hribovitih in gozdnatih divjinah, ki so bili sicer največkrat postavljeni za obrambo pred barbarskimi germanskimi plemeni, so sledovi tudi teh davnih »spopadov civilizacij«. Torej bi lahko rekli, da že skoraj dve tisočletji živimo na obmejnih pokrajinah: obenem smo v srcu Evrope in na njenem robu. Slovenci se večkrat nasmejemo pogosto nekoliko bombastičnemu in pretencioznemu političnemu besedišču naših hrvaških sosedov. Po drugi strani pa se moramo vprašati: mar nismo sami postavili enega takšnih arhaičnih limesov. Ne poimenujemo ga sicer »Antemuralis christianitatis«, ne kličemo h križarski vojni, rezultat pa je kljub temu precej nedvoumen. Pri vsem skupaj je najbolj smešno, da za prostorsko umestitvijo novih barier na pradavne antične ostanke verjetno ne tiči kakšen kriptični načrt skrivne bratovščine ali posameznega fanatičnega uradnika, ampak gre verjetno za kombinacijo banalnega naključja in samoiniciativnega pragmatizma. Slednje pa vendarle razkriva dvoje: prvič, da se na prvi pogled umirjena politična retorika sploh ne ujema z realnimi fizičnimi in varnostnimi ukrepi na terenu, drugič pa, da ima gradnja po videzu sodobnih, po mentaliteti pa srednjeveških varnostnih ovir popolno prioriteto nad vsem ostalim, celo nad poldrugo tisočletje starimi antičnimi ostanki, ki so vendarle neprecenljiv del naše kulturne dediščine. Zakaj je treba to poudarjati, kot da ne bi bilo samoumevno? Morda pa bi lahko trenutno družbeno-politično klimo najustrezneje označili kar z nadvse primernim lokalnim imenom arheoloških ostankov, o katerih je govora. Imenuje se namreč Vražji vrtec.

Miloš Kosec

*Naslovnica prikazuje poskus fantastične rekonstrukcije drugega segmenta (pri Hrušici oziroma Ad Pirum) istega limesa, o katerem je govora v članku; delo Alberta Riegerja iz leta 1863.

Podprite ustvarjanje revije, ki nastaja popolnoma brez pomoči državnih sredstev z naročilom! Pišite na: [email protected]

4 številke, skoraj 800 strani avtorskih zapisov, fotografij, reportaž, izjemne arhitekture in oblikovanja, 25€.
Revijo lahko tudi kupite v trafikah Delo in 3Dva, bencinskih Petrol, hipermarketih in bolje založenih knjigarnah. 184 strani lastnih vsebin: 7€