Arhitekturni zgodovinarji so navadno uglajeni in nekoliko zadržani eminentni gospodje. Oči, ki so uprte v preteklost, neizogibno prispevajo k nemajhni meri nostalgije in resignacije. Za arhitekturnega zgodovinarja je teža izročila še zmeraj tako neizmerna, kot jo je na risbi »Umetnikov obup nad veličino antike« upodobil Fuseli.

509px-FuseliArtistMovedtoDespair

Arhitekturni zgodovinarji s svojimi televizijskimi oddajami so že manj usodne sorte – pri njih se mora ljubezen do preteklosti uravnotežiti s spretnostjo pri podajanju snovi, ki ni najbolj komunikativna. Zato so najboljši tisti, ki lahko s sprehajanjem po bolj ali manj starih in slavnih zgradbah gledalcem pričarajo nekdanje življenje in navade v njih. Tako postane arhitekt šarmantni vodič, ki najširši publiki z zadržanim humorjem odstira skrivnosti nekdanjih graditeljev. Vendar pa ima tudi kategorija arhitekturnih dokumentarcev in njihovih voditeljev svojo izjemo. Imenuje se Jonathan Meades, sedemdesetletni angleški libertarni cinik, ki vse predstave o arhitekturnem zgodovinarju na televiziji že desetletja postavlja na glavo.

Meades, ki je med drugim tudi priznani kulinarični kritik (mar niso kulinarični kritiki in kritiki arhitekture podobno občudovani in nezaželjeni obenem, nekakšni »nedotakljivi« poklicni nergači?), ne posname veliko; vsakih pet let kvečjemu eno oddajo o arhitekturi. Njegov »šarm« je sestavljen iz uničujočih sodb o vsem konvencionalnem in ustaljenem, ki jih poganja njegov popolnoma neprikriti občutek intelektualne superiornosti. Simpatičen je ravno zaradi svojega težkega karakterja. Njegova specializacija so pozabljene arhitekturne teme: tiste, ki jih osrednja struja poklica ignorira, zasmehuje, ali pa jih niti ne prepozna kot arhitekturo. Meades potuje po neznanih pokrajinah svoje domovine, Velike Britanije, še raje pa po znanih podobah, ki jih gledalcu na novo odkriva.

Med najboljše televizijske arhitekte pa ga je izstrelila serija treh dokumentarcev o totalitarni arhitekturi 20. stoletja. V prvem  (Jerry Building, BBC 1994) se loteva nacistične, speerovske arhitekture v tridesetih letih. V drugem, ki je bil posnet celih ducat let pozneje (Joe Building, BBC 2006), raziskuje Stalinovo arhitekturno politiko. Letos pa je cikel dokončal s tretjim dokumentarcem (Ben Building, BBC 2016) o Benitu Mussoliniju in na prvi pogled nenavadnim sobivanjem fašizma ter arhitekturnega modernizma.

https://www.youtube.com/watch?v=d_O822pBg_w

Meadesove oddaje o arhitekturi niso le izobraževalne; so intelektualni podvigi v najboljšem pomenu besede, kjer na prvi pogled nediscipliniran tok zavesti televizijskega voditelja skače od popolnoma političnih do povsem banalnih zadev, od arhitekturnih detajlov do nostalgije po boljših, oziroma, kot bi morda dejal Meades, bolj brutalnih časih. Njegov prispevek je poskus, kako arhitekturi ponovno podeliti miselno in izkustveno ostrino, ki jo v sodobnosti tako pogreša (in mi z njim).

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja