Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v slovenskem paviljonu 18. mednarodne razstave arhitekture La Biennale di Venezia predstavlja projekt +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture. Komisarka Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je za kustose slovenskega paviljona na odprtem razpisu izbrala skupino arhitektov, ki jo sestavljajo Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič.

POVZETEK
Projekt paviljona naslavlja vprašanje ekologije, ki je v preteklem desetletju bistveno vplivala na razvoj arhitekture. V arhitekturi je ekologija največkrat razumljena kot »energetska učinkovitost«, ki vprašanje ekologije praviloma rešuje s tehnologijo, skrito med stenami. V iskanju alternative obstoječim sistemom gradnje so kustosi paviljona s petdesetimi evropskimi arhitekti in ustvarjalci raziskovali in analizirali primere vernakularnih objektov iz Evrope, ki vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – obravnavajo celostno, kot neločljiv del arhitekturne zasnove. Vernakularna arhitektura je tako razumljena kot živ primer energetskih načel, ki so pomembna za sedanji čas in jih je mogoče uporabiti kot podlago za kritično reinterpretacijo sodobne arhitekturne produkcije.

Projekt slovenskega paviljona je sestavljen iz treh delov: prostorske instalacije v merilu 1:1 v beneškem Arzenalu, medresorske konference, ki bo jeseni 2023 v Ljubljani obravnavala vprašanje ekologije in trajnostnega razvoja skozi povezovanje arhitekture, gospodarstva in znanosti, ter publikacije. Publikacija z naslovom +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture, ki bo izšla junija 2023, kompleksno in večplastno tematiko ekologije v arhitekturi postavlja v širši družbeno-ekonomski kontekst, kamor jo poleg sodelujočih arhitektov in kuratorjev umestijo kustosinja, publicistka in svetovalka na področju oblikovanja Jane Withers, ekonomist in politik dr. Janez Potočnik, kemik dr. Michael Braungart in filozof dr. Timothy Morton.

Kustosi Eva Gusel, Jure Grohar, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič:
»Veseli smo priložnosti za kuriranje slovenskega paviljona. Projekt dojemamo kot odlično platformo za preizpraševanje situacije sodobne arhitekture in obravnavo problematik, s katerimi se vsakodnevno srečujemo pri svojem delu. V arhitekturni praksi je spekulativno delovanje zaradi konkretnih projektnih pogojev pogosto zahtevno in oteženo. Bienale je priložnost, da stopimo korak nazaj in z distance kritično artikuliramo svoje delovanje. Z naslavljanjem problematike ekologije v arhitekturi skozi primere vernakularne arhitekture želimo vernakularno zapuščino prikazati kot živo in za sodobnost še kako aktualno, saj lahko njene koncepte abstrahiramo in kreativno uporabimo pri snovanju arhitekture.«

Maja Vardjan, komisarka slovenskega paviljona, kustosinja MAO:
»Beneški arhitekturni bienale že dolgo ni več zgolj razstava dobre arhitekture, na kateri države prikazujejo svoje zgrajene projekte, ampak deluje kot vzpodbujevalnik novih oblik prostorske in kulturne produkcije. V tovrstnih projektih mnogi arhitekti in ustvarjalci arhitekturo obravnavajo kot del širšega družbenega, političnega, kulturnega in ekonomskega konteksta, pri čemer jim bienale pomeni možnost za raziskovanje, testiranje idej in razvoj alternativ, ki premikajo meje ustaljenega razumevanja arhitekture. Mednje spada tudi instalacija slovenskega paviljona, ki združuje prvine tako raziskovalnega kot arhitekturnega projekta.«
Dr. Bogo Zupančič, direktor MAO:
»Živimo v nemirnem času in pričakovanju družbene preobrazbe. Spremeniti bo potrebno najprej našo miselnost, potem potrebe, navade in uvesti drug(ačn)o udobje. Kako lahko mi sami, predvsem pa mladi arhitekti, arhitekturna stroka pa tudi muzeji prispevamo k izboljšanju sveta? Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se ne ukvarja samo s preteklostjo, torej zbiranjem, preučevanjem in razstavljanjem dediščine, ampak postaja deležnik in dejavnik sedanjega in bodočega razvoja okolja in družbe; želi biti aktiven soustvarjalec sprememb v lokalnem in/ali globalnem okolju. Mladi slovenski arhitekti Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj, Jure Grohar in Anja Vidic so se s skupaj s komisarko Majo Vardjan na vključujoč in svež način odzvali na pereče izzive našega sveta. Projekt dojemajo kot odlično platformo za preizpraševanje situacije sodobne arhitekture in prepričan sem, da so na pravi poti!«

KONCEPT PAVILJONA
Ekologija je v preteklem desetletju bistveno vplivala na številne stroke in postala integralni del njihovega razvoja, pri čemer arhitektura ni izjema. Za domnevno večjo ekološkost arhitekture so s toplotnimi črpalkami, tehnologijo ničenergijskih hiš, prezračevanjem z rekuperacijo in podobnimi koncepti poskrbele druge inženirske stroke; te naše domove preobražajo v visokotehnološke stroje, ki naj bi pripomogli k ekonomičnemu ravnanju z energijo.

Čeprav je ekologija, ki jo mnogi v arhitekturi razumejo kot »energetsko učinkovitost«, neizbežen kontekst sodobnosti, ki definira arhitekturo, ga slednja naslavlja paradoksno. Namesto, da bi kritično reartikulirala svoja konceptualna izhodišča, ekološka vprašanja praviloma rešuje izključno s tehnologijo, skrito med stenami. »Energetska učinkovitost« tako nastopa kot popolnoma ločena, neodvisna komponenta stavbe, posledično pa je ekologiji v arhitekturi pogosto dodeljen status omejujočega nepridiprava, ki se manifestira skozi stroge tehnično-zakonodajne predpise. V nasprotju z rabo birokratske besedne zveze »energetska učinkovitost« uporabljamo besedo ekologija, ki jo razumemo kot številčno in kompleksno izražen odnos med arhitekturo in njenim okoljem, ki presegajo uporabo tehnologije. Ali je ekologijo (ponovno) mogoče misliti skozi arhitekturo? Ali je lahko ekologija za arhitekturo nekaj produktivnega?

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo pogledati v preteklost. Vernakularna arhitektura prejšnjih stoletij takšne razmejitve namreč ni poznala – ekologija je v preteklih obdobjih generirala sámo arhitekturo in bila od nje neločljiva, kar pomeni, da so bile stavbe ekološke že v svoji konceptualni zasnovi. Arhitektura in ekologija sta bili tako eno in isto – preprost arhitekturni koncept je vedno izhajal iz energetskih zahtev klimatskega, materialnega in topografskega konteksta. Drugače povedano, vernakularna arhitektura je bila glede na pogoje in sredstva vedno maksimalno »energetsko učinkovita«.

V sodelovanju s 50 evropskimi arhitekti in ustvarjalci mlajše generacije smo poiskali primere vernakularnih objektov iz Evrope, katerih vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – naslavljajo celostno, kot inherenten del arhitekturne zasnove. Energetske principe vernakularnih objektov smo razdelili v kategorije, kot so soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Predstavljeni primeri prav tako kažejo na to, da energetski principi v vernakularni arhitekturi praviloma niso nastopali kot monofunkcijski elementi, pač pa so poleg svoje primarne funkcije imeli tudi socialno in ritualno vlogo. Z naslavljanjem vprašanj ogrevanja in hlajenja so tako generirali in organizirali samo bivanje v stavbi ter vzpostavljali specifične relacije med arhitekturo, okoljem in uporabniki.

S takšnim pristopom se odmikamo od splošne, nostalgične percepcije vernakularne arhitekture kot reliktov (za vedno izgubljenih) historičnih obdobij. Vernakularno arhitekturo razumemo kot živ in za sodobnost aktualen eksemplar energetskih principov, na podlagi katerih lahko kritično reinterpretiramo sodobno arhitekturno produkcijo in razmišljamo o arhitekturi prihodnosti, za katero ni dovolj, da je »energetsko učinkovita« – postati mora ekološka.

O KUSTOSIH
Maša Mertelj, Matic Vrabič, Eva Gusel
Maša Mertelj in Matic Vrabič sta biro Mertelj Vrabič Arhitekti ustanovila leta 2015. Od takrat so njegovi člani izvedli številne projekte prenov in oblikovanja razstav, ki so bili predstavljeni v slovenskih in mednarodnih revijah. Biro je bil uvrščen med 30 mladih evropskih praks, predstavljenih v publikaciji Architecture Is Just a Pretext v okviru projekta Carnets, sodeloval je tudi v projektu Nove prakse, nova orodja, ki se je odvijal med Ljubljano, Berlinom in Dunajem.
Eva Gusel, ki se je skupini pridružila leta 2019, je soavtorica projekta prenove pisarne v Metalki, za katerega je bil biro nominiran za Plečnikovo medaljo. Od leta 2021 je članica uredniškega odbora revije Outsider.
Anja Vidic, Jure Grohar
Anja Vidic in Jure Grohar sta biro Vidic Grohar Arhitekti ustanovila leta 2016 v Ljubljani. Njihovi projekti ne sledijo vnaprej začrtani arhitekturni agendi, pač pa z reartikuliranjem dane situacije prosto razvijajo nove, specifične arhitekturne, oblikovalske in kuratorske rešitve. Svoje delo so člani biroja predstavili že na več razstavah in v številnih publikacijah, nazadnje v okviru mednarodnega projekta Objects of Fascination v Bruslju (MAD Brussels) in Parizu (Pavillon de l’Arsenal), pa tudi v Ljubljani (Galerija ŠKUC), Berlinu (Aedes Metrolab) in na Dunaju (TU Wien) v okviru projekta Nove prakse, nova orodja.

SODELUJOČI
Komisarka: Maja Vardjan
Kustosi: Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič
Asistent komisarke: Nikola Pongrac
Oblikovanje paviljona: Mertelj Vrabič Arhitekti, Vidic Grohar Arhitekti
Grafično oblikovanje: Žiga Testen
Fotografija: Klemen Ilovar
Strateško svetovanje: Anja Zorko
Udeleženci:
Anna Bach, Eugeni Bach (Anna & Eugeni Bach)
Marcello Galiotto, Alessandra Rampazzo (AMAA)
Urban Petranovič, Davor Počivašek (Arhitekti Počivašek Petranovič)
Niklas Fanelsa (Atelier Fanelsa)
Alicja Bielawska, Simone De Iacobis, Aleksandra Kędziorek, Małgorzata Kuciewicz
Laura Bonell, Daniel López-Dòriga (Bonell+Dòriga)
Radim Louda, Paul Mouchet (CENTRAL ofaau)
Velika Ivkovska
Artem Kitaev (KOSMOS)
Aidas Krutejavas (KSFA Krutejavas Studio For Architecture)
Laura Linsi, Roland Reemaa (LLRRLLRR)
Benjamin Lafore, Sébastien Martinez-Barat (MBL architectes)
Ana Victoria Munteanu, Daniel Tudor Munteanu
Daniel Norell, Einar Rodhe (Norell/Rodhe)
Søren Pihlmann (Pihlmann architects)
Ambra Fabi, Giovanni Piovene (Piovenefabi)
Matteo Ghidoni (Salottobuono)
Gordon Selbach
Pablo Canga, Ana Herreros (SOLAR)
Elena Schütz, Julian Schubert, Leonard Streich (Something Fantastic)
Jakob Sellaoui (Studio Jakob Sellaoui)
Hana Mohar, Frane Stančić (Studio Ploca)
Susanne Brorson (Studio Susanne Brorson)
Benjamin Gallegos Gabilondo, Marco Provinciali (Supervoid)
Ana Kreč (svet vmes)
Janja Šušnjar
Mireia Luzárraga, Alejandro Muiño (TAKK)
Léone Drapeaud, Manuel León Fanjul, Johnny Leya (Traumnovelle)
Gaetan Brunet, Chloé Valadié (UR)
Javier García-Germán (TAAs)
Osvetlitev: Arcadia Lightwear
Sodelavci: Elvis Jerkič, Vanesa Maček, Josipa Regović
Koordinator postavitve v Benetkah: eiletz ortigas | architects
Producent: Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO)
PODPORNIK, PARTNERJI IN SPONZORJI
S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije
Strateški partner: Eles
Partner: Center za kreativnost
Sponzorji: S.Anselmo, KO-SI, SLOLES, Arcadia Lightwear, Javor, Murales, Xella, Swisspearl, MF Mizarstvo Filipič, Nomago, Lepa Vida, L56, Kovinarstvo Golob