Londonska kotlina je velikanska ponev, iz katere se na severu in jugu dvigata dve slemeni: najvišja točka na severu metropole je sicer Harrow Hill, ki je visok 152 metrov, na jugu pa Westerham Heights (245 m), vendar pa ju je zelo lahko spregledati, ker sta najbolj znani vzpetini, iz zelo drugačnih razlogov, pač Hampstead Heath (137 m) na severu in Crystal Palace oziroma Sydenham Hill (112 m) na jugu.
Griči na severu in jugu se lomijo in preslikavajo, vendar ne popolnoma: pozidani so bili v devetnajstem in dvajsetem stoletju, modernizma pa je občutno več na jugu. In na jugu, proti Forest Hillu, kjer se Dulwich prevesi v vrsto drag in debri, iz občine Southwark pa v občino Lewisham, stvari postanejo tudi manj brušene. Ter, vsaj na določen način, radikalnejše.
Za nekaj lučajev od železniških postaj Forest Hill in Honor Oak Park sta namreč dve majhni ulici – ena slepa pot, Segal Close, in ena slepa ulica, Walters Way –, ki sta poimenovani po istem človeku: Walterju Segalu. To je izjemno, tudi zato, ker je bil Walter Segal arhitekt, po arhitektih pa se tudi v Londonu ne imenuje prav veliko ulic, kaj šele dve po istem.
In še: za poimenovanje po Segalu so se odločili prebivalci obeh uličic sami, kajti vse hiše so, po Segalovih načrtih in njegovem spodbujanju, zgradili sami.
Pot do obeh ulic je bila sicer približno tako zavita, kot je Walters Way.
Walter Segal se je rodil leta 1907 v Berlinu, v romunsko-judovski umetniški družini; njegov oče je bil ekspresionistični in dadaistični slikar Arthur Segal, mati pa umetnica Ernestine Chavas. Odraščal je malo v Švici (predvsem med prvo svetovno vojno in malo po njej), leta 1920 pa se je vrnil v Berlin, kjer je kasneje, po nasvetu družinskega prijatelja Walterja Gropiusa, študiral arhitekturo. Po diplomi leta 1932 je dobil naročilo za prvo hišo – v Asconi, v Švici, za očetovega mecena – po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji pa se je vsa družina preselila najprej na Majorko, potem pa v Britanijo. Pred tem je v Kairu katalogiziral staroegipčanske prestole in stole, zaradi česar se je po prihodu v London zaposlil v Britanskem muzeju, kjer je nadaljeval svoje raziskovalno delo. Leta 1944 je začel predavati na arhitekturni šoli Architectural Association, po vojni pa začel projektirati modernistične stanovanjske bloke (najbolj znan je 2226 Ovington Square v Knightsbridgeu), hiše in tovarne (lani decembra je občina Brent odobrila porušenje ene zadnjih, ki so še stale: Symal House pri postaji podzemne železnice Burnt Oak).
Leta 1963 pa je na vrtu svoje hiše v Highgatu postavil Hišico na vrtu, ki je postala temelj njegove samograditeljske metode (kljub temu, da je ni zgradil sam): hišica je bila sestavljena – ne klasično zgrajena – iz standardnih, dostopnih materialov, ni imela temeljev (podložena je bila z nekaj tlakovci), zgrajena je bila v dveh tednih in je stala takratnih 800 funtov (danes 2700 funtov oziroma 3000 evrov).
Kot piše v knjigi Alice Grahame in Tarana Wilkhuja Walters Way & Segal Close (2017), so bili med strankami, ki so si ogledale Hišico na vrtu, tudi pomočnik občinskega arhitekta v občini Lewisham Brian Richardson, ki je Segala poznal preko njunega skupnega prijatelja Colina Warda, anarhističnega arhitekturnega kritika, ter dva občinska svetnika. Ker je bila vrsta čakajočih na občinska stanovanja v Lewishamu vedno daljša, so Segalu leta 1974 predlagali, da bi občina financirala samograditeljski projekt po njegovi metodi: »Občina je bila lastnica številnih parcel, ki niso bile primerne za konvencionalno gradnjo, ker so bile premajhne, preveč strme, s premehko zemljo ali pa preveč poraščene. Bile pa so idealne za Segalove lahke, s tal dvignjene projekte.«
Na kratko: to niso lope, montažne hiše, lesene počitniške koče ali koče na plažah; prav tako niso verzija japonskih lesenih hiš. To so hiše, ki jih je sprojektiral Segal, projekt pa je financirala progresivna občina.
Čisto pravih, izvirnih Segalovih hiš je sedemindvajset: v »prvi fazi« (1977–82) jih je zraslo štirinajst (sedem na Segal Closu, tri na Ormanton Roadu, dve na Elstree Hillu in dve na Longton Avenue), »druga faza« (1985–87) pa je Walters Way s trinajstimi hišami; vseh hiš, ki so bile zgrajene po Segalovi metodi, je v Britaniji dvesto. Segal je umrl leta 1985, med gradnjo Walters Waya.
Hiše so zgrajene na pilotih, zasidranih v betonska podnožja, zaradi česar pravi, globoki temelji potem niso potrebni. Leseni okvirji so sestavljeni – zbiti z žeblji in kladivom – na zemlji in potem dvignjeni pravokotno na temeljno ploščo, na to pa je potem postavljena streha.
Kot je Segal pojasnil v predavanju Learning from the self-builders (Učenje od samograditeljev, 1983), je bila njegova glavna ideja preprosta: »Uporaba materialov, dostopnih v standardnih velikostih, pomeni, da jih boste razporedili na podlagi mreže, ki jo določa velikost materiala. Poslopja torej postanejo sestavljanke in niso več, v tradicionalnem pomenu, strukture. Za to sicer potrebujete podporno strukturo in to nas privede do dveh mrež: ena je mreža materialov in vašega osnovnega načrta, druga, manjša mreža pa podpira samo strukturo.« Takšna standardizacija sicer pomeni tudi to, da za Segalovo hišo pravzaprav ne potrebujete arhitekta. »Strankam sem dal eno samo dimenzijo: dimenzijo mreže, ki je bila 1200 milimetrov ali polovica, 600 milimetrov, potem pa še dodatni prostor za podporne tramove, široke 50 milimetrov. Vsi tramovi so dvignjeni nad zemljo in popolnoma ločeni od temeljev.«
Načelno samograditelji niso potrebovali tudi nobenih posebnih izkušenj – razen da so lahko žagali po ravni črti in s svedrom vrtali naravnost –, so pa, kot je za Walters Way & Segal Close pojasnil Dave Dayes, ki je z ženo Barbaro Hicks od decembra 1985 do spomladi 1987 zgradil hišo na Walters Wayu, od Segala dobili podrobna navodila. »Walter nam je dal zajeten fascikel in dejal: ‘To je vaš priročnik za gradnjo hiše, vendar ne bodite prestrašeni – lotite se vsake strani posebej, drugo za drugo.’ Priročnik je bil poln s prosto roko narisanih skic. Nikoli ni uporabljal ravnila. ‘Korak za korakom,’ je rekel. Vse je bilo razstavljeno na majhne sestavne dele.«
Po Segalovi smrti sta samograditeljsko štafeto prevzela Jon Broome, ki je bil zaposlen v občinskem arhitekturnem oddelku v Lewishamu in postal tesen Segalov sodelavec, ter Bob Hayes, ki sta ustanovila arhitekturni biro Architype; čeprav sta kasneje ustanovila ločena biroja, pa zdaj ponovno sodelujeta, in to pri verjetno najzanimivejšem postsegalovskem projektu v Britaniji: organizacija Rural Urban Synthesis Society (RUSS) se je v Ladywellu, seveda v občini Lewisham, lotila samograditve 36 »dostopnih, nizkoogljičnih stanovanj«. Pobudnik projekta je Kareem Dayes, sin Dava Dayesa, stanovanja pa naj bi bila vseljiva letos.
Jon Broome se zaveda, da samograditeljstvo »seveda ne bo rešilo stanovanjske krize«. »Lahko pa pomaga pri fondu cenovno dostopnih stanovanj,« je dejal za Walters Way & Segal Close. »Če hočemo, da stanovanjski trg deluje učinkovito, potrebujemo alternative za ljudi, ki si ne želijo standardnih produktov, in zato je pomembno, da obstaja tudi pomemben samograditeljski del trga.«
Napisal in fotografiral: Tadej Zupančič
Prvič objavljeno marca 2023 v Outsider #33: Samograditeljstvo, participacija, gradbišča.
