Ko te tašča pokliče v petek ob desetih zvečer, slutiš, da to ne more biti nič dobrega. Tako je 23. februarja zazvonil telefon. Novica je bila približno takšna: »Jani, pogorela nam je hiša, Luiznhofa ni več.« Kot bi me nekdo stisnil za vrat, pokleknil name in mi kolena pritisnil ob prsi. Naslednje moje iztisnjeno vprašanje: »Ste vsi v redu?«

Odgovor Anice je bil skoraj pomirjujoč: »Vsi, saj nič drugega ni važno, samo da so otroci v redu. Je pa šlo za las, pet minut potem, ko smo prišli iz hiše, so v sobi že omare padale skozi leseni strop. Zagorelo je na podstrešju, in če bi bilo to ponoči, nas ne bi bilo več.« Kakšna »sreča«.

Drugi dan proti večeru so začutili dim v prostoru in tast je šel preverit na podstrešje. Ko je odprl vrata na podstrešne stopnice, je bilo celo nadstropje že v plamenih. Preostal je le še čas za reševanje življenj. Anica in Radovan sta pograbila vnukinji in vnuka, spotoma so pobrali, kar je bilo v dimu pri roki, in zbežali skozi vrata ven na sneg. Oblečeni, kot so bili v hiši, brez česarkoli drugega, so pri minus 15 stopinjah od daleč gledali, kako se je ob močnem vetru razdivjal požar, in nemočno čakali na gasilce.

Hišo so plameni zajeli s tako silo, da so morali gasilci z vodnimi topovi prebiti streho, podstrešje in strop in tako zaliti celo hišo vse do kleti. Bil je najhladnejši teden v letu. Gasilska voda je prepojila in zamrznila vse predmete, pohištvo, lesene pode in zidove. Napojena hiša je zaledenela in razpokalo je še tisto, kar se je statično ohranilo po požaru. Ko se je odtajalo, je bil nekoč topli dom samo še smrdljivo, sajasto premočeno truplo, iz katerega štrlijo v zrak od zubljev oglodana rebra. Duša doma je resnično zapustila našo hišo.

Dostop do hiše je bil zaradi uradnega postopka zaprt, saj je policija pregledovala pogorišče. Taščo in tasta sem našel pri sosedih, ki so ju vzeli pod streho. Izpiti od žalosti po prejokani noči, s tisoč vprašanji, kako sedaj, smo gledali skozi okno na še kadeče se tramovje. Moj sin je tolažil stare starše: »Vesta, babi in dedi, tudi hiše morajo kdaj umreti.« Trud otroka je bil ganljiv in težak.

Družina Bofulin je hišo kupila od upokojenega avstro-ogrskega majorja leta 1937. Pred njim je bila hiša last družine trgovca z lesom in vinom, o čemer je pričala ogromna vinska klet s starinskimi kmetijskimi stroji in vinskimi sodi. Stavba v Irju nad Rogaško Slatino, po domače imenovana Luizenhof, je vrisana v franciscejski kataster za Štajersko iz prve polovice 19. stoletja. Hišo je do nedavnega čuvala tudi v nišo vgrajena svetnica s krono in cvetlicami na plaščku, morda sveta Luiza (Elizabeta Ogrska), kar je pomagalo kakšnih dvesto let. Domače Bofuline so Nemci leta 1942 deportirali v Srbijo, in hiša je bila tako na voljo za urjenje nacistične mladine. Preživela je napad partizanov, ki so zažgali gospodarska poslopja, da se nacisti ne bi več vrnili. Opustošena, vendar cela je pričakala vrnitev družine iz Stenjevca na Hrvaškem, kjer so ob deportaciji sestopili z vlaka proti Srbiji. Vzdržala je vremenske ujme, finančne zagate, družinske zdrahe in nasledstva, naravne katastrofe in obe svetovnie vojni.

Zakaj je zgorela ravno nam? Luiznhof, se je zdelo, je bil družini resnično edina trdna opora, gotovost, varnost, domačija, sveto mesto, v katero je vsaka generacija vložila sebe, ogromno dela in financ.

Gasilci so rešili kar nekaj premičnih stvari, osebnih dokumentov, trdih diskov, računalnikov, fotoaparatov in spominov. Nekoliko zoglenele alt deutsch omarice ležijo okoli hiše, skupaj z od temperature zveriženo plastiko, oblekami in vsebino predalov s spominki na tiste srečne čase, ki nas sedaj delajo nesrečne.

Ko so prispeli  preiskovalci, so družino odrezali od zgorelega doma, in od uradnih oseb ni bilo nobenih konkretnih informacij, ker je to pač del postopka.

Novodobna tehnologija pa nam je prinesla vpogled od daleč. Naša nesreča je v hipu postala medijski dogodek in lahko smo samo opazovali razvoj novice in bili deležni vsakovrstnih mnenj in občutij. Spletni portal lokalnega gasilskega društva je tako rekoč v živo objavljal pustošenje, ki ga je napravil požar. Že dan poprej so gasilci objavili fotografije, da so v hiši pogasili dimniški požar v še eni uspešni akciji. Drugi dan pa so bile fotografije vodnih topov, oblakov dima, ognjenih zubljev in gasilskih avtomobilov z gasilci, ki garajo v visokem snegu, še bolj spektakularne. Zasebni prostori, kjer smo še pred kratkim spali, so bili na vpogled vsem, od zažganih spodnjic, zoglenelega pohištva in tramovja do pogleda skozi prebiti strop v nebo. Nenavadna mešanica občutij izgube in obenem hvaležnosti gasilcem, ki tvegajo življenje, da rešijo tvoje imetje. Vseeno pa razgaljenost tvoje nesreče in zasebnosti v javnosti da slutiti poceni promocijo ob tuji nesreči.

Tudi številka 112, številka Uprave za zaščito in reševanje, ki jo kličemo v sili, je istočasno očitno tudi številka Uprave za javno obveščanje medijev. V novicah 24 ur istočasno povzemajo po portalu 112 in objavah gasilskega društva. Senzacija tvoje nesreče doseže širše množice in postane javni dogodek. Telefon zvoni brez prestanka. Že tako neskončno utrujena in emocionalno izpita se tašča in tast javljata in tisočkrat ponavljata isto zgodbo. Ker ljudje sočustvujejo, se zahvaljuješ za skrb in si že v organizaciji ponujene pomoči. Nekateri želijo pomagati, drugi preverjajo, ali je res, tretje zanima vsaka podrobnost. Ljudje prihajajo. Obiski prinesejo emocionalne napore in tudi iskreno neverjetno lepe trenutke solidarnosti in dobrote. Nekateri pridejo brez besed, sežejo v roko, ponudijo kuverto in torbo z zbranimi oblekami in odidejo. Soseda prevzame prekajeno obleko, ker so  jo rešili, jo opere in zlika ter čez nekaj dni prinese nazaj. Brez besed, brez vrtanja, brez govoričenja, neposredna pomoč, vsakdo se po svoji moči zorganizira. Nekateri so resnično potrti in razumejo veliko izgubo. Takšne stvari se dogajajo na vasi in ljudje morajo pomagati drug drugemu. Oblikuje se skupnost za pomoč. Različna društva zbirajo denar, občina pride naproti, župnik prispeva, organizira se dobrodelni koncert. Prizadetih se ne vlači na oder, organizatorka se zahvali v njihovem imenu. Ni potrebe po kampanji altruizma. Izpeljejo dogodek v Kulturnem domu Rogaška Slatina in ljudje dajo, kolikor je v njihovi moči. Soseda ponudi svojo počitniško hišo tastu in tašči v uporabo za neomejen čas. Družinski prijatelji ponudijo svojo prazno hišo po ugodni ceni. V mestu je, mislim, kaj tako lepo izpeljanega in solidarnega redkost, saj vsakdo bolj izolirano gleda na svojo rit.

Ljudi je združila nesreča družine Bofulin. Zagon in dobrota sta bila velika, kar je resnična sreča v nesreči, in dostikrat se je bilo težko zadržati, da ne bi izbruhnili v nenadzorovane emocije.

»Pa saj ste imeli zavarovano, kajne?« To je vprašanje vsakogar. »Zavarovano?!« Sedemnajst let plačevano po najvišji premiji, kar je dodatno ob nezgodnem turističnem zavarovanju in avtomobilih letno zneslo prek 2000 evrov. Tudi leporečnemu agentu zavarovalnice Generali se ni zdelo, da bi se hiši lahko karkoli zgodilo, in mu je provizija zavarovanja nepremičnine – 350 kvadratov – na novo lepo sedla v žep. Tudi otroci, ki so jim starši v dobri veri svetovali, naj zavarujejo nepremičnine, so pri istem agentu storili isto. Gre le za varnost in takojšnjo pomoč v nesreči, mar ne? Upanje, da ti bo to, v kar si vlagal leta, sedaj, v nesreči, nekoliko omililo izgubo in da se bo čim prej popravilo, kar se popraviti da.

Realnost: leporečni agent prekine stike. Zavarovalniški operativec pride na teren dneve za policijo, ki kar nekaj tednov piše uradni zapisnik. Besede, kot so »Pa ne bi mogli ponovno uporabiti te omare?« (prelite s smrdljivo sajasto ledeno glazuro), izkazujejo brezsrčni cinizem pogajalca, ki na vsakem koraku skuša omiliti to, kar je evidentno. Privatni detektivi obiščejo gasilce in dimnikarja, ki je čistil dimnik mesec pred požarom, in skušajo iz njih izsiliti priznanja, ki bi zavarovalnico oprostila povračila, ki je bilo sklenjeno po pogodbi. Išče se najšibkejši člen. Praznina v glavi glede postopkov, ki si jih prvič deležen, te naredi negotovega. Vsi papirji, ki ti jih predložijo, in zahtevki, ki jih izpolnjuješ v postopku, ti dajo vedeti, da sam ne boš zmogel. Vse, kar napišeš ali izrečeš, je lahko uporabljeno proti tebi. Prisiljen si najeti odvetnika, ki se ukvarja z zavarovalniškimi zadevami, iz že tako vprašljivih sredstev, ko ne veš niti, kako boš prebil naslednje tri mesece.

In potem sledi čakanje. Na postopke, na sodbe, na izjave, protiizjave … Govorice se v sporu razplamtijo. Vsakdo ima svoje mnenje, sestavlja in predstavlja svoje verzije alternativnih resnic. Govoričenja dospejo do družine na različne načine. Ali je res? Sem slišal … Pravijo … Pisalo je … Gostilniške debate sorodnikov gasilcev, kvatrnica v domu ostarelih, čenče po maši, sosedski vpogledi v stvari, vsi »vedo«, in najbolje bi bilo … »Bojda so Bofulini ponovno zakurili v peči, kjer so se vnele saje. Nič čudnega.«

V kuhinjski peči, kjer so dimnik dan pred velikim požarom pogasili gasilci, je ob intervenciji usekalo skozi peč. Dimnikar je počistil saje in gasilci so uspešno zaključili akcijo, s katero so se pohvalili tudi prek spleta. V zaliti peči in dimniku se ne bi dalo zakuriti niti, če bi hoteli. V hiši ni bilo mraz, saj je na drugi dimnik vezano centralno gretje. Obljuba gasilcev je bila, da pridejo preverit, ali je vse v redu. Bilo ni nikogar. Žena in tašča sta stražili na izmene vso noč, tudi na podstrehi, in preverjali temperaturo dimnika, kjer so se dan prej vnele saje. Soseda je zaradi vnukov prinesla aparat za merjenje monoksida z alarmom in namestili so ga na podstrešje. Zagorelo je ponovno naslednji dan popoldan. No, kakorkoli, govorice so naredile svoje. Zavarovalnica Generali je s preložitvijo odgovornosti na prizadetega v požaru zavrnila izplačilo zavarovalnine.

Najhuje pa je, da s časom uplahneta tudi entuziazem in solidarnost soljudi, saj ima, razumljivo, vsakdo svoje življenje in obveznosti. Zagon reševanja situacije poide in utrujena upokojenca sta pred ponovnim sestavljanjem življenja, obremenjena s stroški pravnega postopka z zavarovalnico, od katere si pričakoval, da bo hitro priskočila na pomoč ob nesreči. Generali se oglašuje kot eno najbolj vzdržno razvijajočih se podjetij, ki povečuje svoj delež na trgih vzhodne in srednje Evrope. Na čigavi nesreči se torej služi? Morda bi morali razmisliti, ali je v določeni družbi solidarnost skupnosti tista, na katero gre bolj računati. Postalo je povsem običajno, da ljudje rečejo, seveda, saj zavarovalnice vedno najprej zavrnejo, potem se pa pogajaš in denar iztožiš. Ni običajno in ni sprejemljivo. Sprejemamo taktiko močnih in odtujenih, ki služijo na šibkih, nemočnih in prizadetih od lastne nesreče. Marsikdo se ukloni. Postavlja se vprašanje, ali ni bolje s stalno premijo plačevati odvetnika, kot pa da plačuješ tuji zavarovalnici, ki se bo potencialno borila proti tebi ob tvoji nesreči, za primer katere si desetletja plačeval zavarovalnino. Toda tu je spet trik. To je Teksas, večkrat rečemo za divje, neurejene kraje, kjer vlada zakon prevar, moči in nasilja. Ameriški zavarovalniški sistem je slab in v Teksasu je daleč največ oglasnih tabel s citati iz biblije, zavarovalniške odvetnike in republikanske politike. Na eni strani ceste je oglas Jesus Saves, torej: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Pridi v cerkev in daj kaj za vbogajme. Na drugi so table odvetnika za zavrnjene zavarovalniške primere (insurance claim lawyers). Kdor si lahko osebnega odvetnika privošči, plačuje rento za zaščitnika v pravni državi, za borbe z družbo, zdravstvom, šolstvom, bančništvom, zavarovalništvom, nepremičninarji, sosedi, sorodniki in korporativnimi stremuhi. Jasno in sprejemljivo je, da zobozdravnika ne potrebuješ, če te ne boli zob. A vseeno plačuješ zavarovanje. Šele ko je nevzdržno, v lastni agoniji vsak zase rešuje svoje tegobe in je pripravljen plačati karkoli. Tako se nam dogaja z vsemi oblikami zavarovanja, ki se je iz zavarovanega dobrobitništva počasi spremenilo v plačljivo pridobitništvo.

Zgodi se, da moraš ugrizniti v to kislo življenjsko jabolko na očeh javnosti, na milost in nemilost prepuščen postopkom, uzancam, kreativnemu izmikanju in prelaganju odgovornosti. Očitno moramo danes v nesreči, ko smo najbolj na tleh, biti najmočnejši.

Napisal: Jani Pirnat, kustos, galerija Vžigalica

Better Get Dick, foto Polona Pearson, Huston, Texas, 2018