Arhitekt votlin, velikih 100 m²

Pogovarjala se je: Janja Brodar

Boštjan Debelak je arhitekt, ki že dobrih petindvajset hodi popolnoma samosvojo pot. Ob prelomu tisočletja je bil nominiran za Plečnikovo priznanje, istega leta je za hišo Peglezen na hribu prejel častno priznanje za najboljši stanovanjski objekt. Dela hiš(k)e, ki so za marsikaterega stanovskega kolega – vsaj za tiste, ki so se na ljubljanski šoli napajali iz tradicije modernizma in kontekstualizma – presladke, da bi si jih upali narisati: okrogla okna, barvaste fasade, položne dvokapne ali celo krožne strehe z napušči, krožni izzidki; linije tlorisov niso poravnane, prostori ne operirajo s pojmi, kot sta krožni tloris in celostenska zasteklitev. Ampak: ko sem s čisto drugim namenom pred mesecem dni vstopila v »njegovo« hišo na Rakovi jelši, je bilo kot skok v vodo na vroč poletni popoldan. Nenavadno umeščena, ravno prav groba hiša me je sprejela s kadjo v dnevni sobi, plesno dvorano in strešno teraso za jutranjo jogo, oh. Popolnoma nova, hkrati pa prvinska razmerja med prostori, ki se jih ne da ujeti v fotoobjektiv. V kombinaciji z nalezljivo svobodnostjo lastnikov je bila hiša Tango reklama za arhitekta, ki ji nisem želela uiti.  

Kakšna je bila vaša pot od modernistične ljubljanske šole do okroglih okenc in izzidkov? Kdaj ste skrenili?

Odlepil sem se že v začetku, v času šolanja. Izbiral sem seminarje, v katerih so me pustili pri miru, da sem lahko delal in razmišljal po svoje. Nisem želel biti pod nikogaršnjim vplivom. V resnici sem risal votline in podobne stvari.

Votline?

Ja, bivališča. To se mi je zdelo in se mi še vedno zdi fascinantno – ne mislim, da bi morali ljudje živeti v zemlji, temveč votline kot koncept.

Poznate klasično arhitekturno vprašanje – je bivališče gnezdo ali votlina?

Ni ne eno ne drugo. Zame hiša ni toliko bivališče kot zatočišče – bivališče je narava. Svoje hiše želim skriti v okolje, jih npr. s temnejšimi toni vtopiti v naravo. Ne zato, ker bi se jih sramoval, temveč iz spoštovanja do okolice, sploh kjer je okolje naravno. Bela fasada v naravi neprimerno bolj izstopa. Moje temne barve so tudi idealen paspartu za kolorit skozi letne čase spreminjajočega se zelenja. V notranjosti pa uporabljam tople zemeljske tone, taka hiša lepše žari navzven.

Foto: Miran Kambič

V čem so si vaše hiše na podeželju in v mestu različne? Kako se odzovete na kontekst?

V grajenem okolju je zelo malo dobrih vzorcev, malo je homogenih naselij, v katerih lahko beremo enovitost. Če bom gradil hišo na Lubenicah na Cresu, se bom jasno držal lokalne tipike. Sredi običajnega slovenskega naselja iz sedemdesetih pa arhitekt nima veliko kakovostnega, na kar bi se lahko naslanjal. S svojo arhitekturo nočem prevladati nad to okolico, zato hiše preprosto poskušam skriti, z ozelenitvijo, barvami, obliko. Še posebej kadar projektiram večjo hišo, jo pobarvam temno, da jo zmanjšam.

Foto: Miran Kambič

Torej vsi vaši naročniki le ne želijo +/– 100 m²?

Ne, imam tudi naročnike, ki si želijo zares veliko hišo, vendar izhodiščne, želene kvadrature praviloma zmanjšam. Rad uporabljam primerjavo z avtomobilom, ker je Slovencem najbolj razumljiva: če hišo pokrajšamo za en meter, je to 10 m² oz. 10 000 €, to pa je že en avto. Arhitekti moramo razumeti, koliko lahko zamah ene naše črte hišo podraži ali poceni.

Ali spremljate ceno gradnje? Vaše hiše so resda majhne, vendar so detajli precej kompleksni, neindustrijski, se ne ponavljajo, posledično so dražji.

Kalkuliram le kvadratne metre. Lesena in zidana hiša sta enako dragi, povsem izgotovljena »moja« hiša stane povprečno okoli 1200 € na kvadratni meter, lahko pa tudi manj kot 1000. Pri leseni hiši lažje varčujemo kot pri zidani. Polnostenska lesena gradnja npr. omogoča, da je konstrukcija vidna, brez dodatnih obdelav – ometov, celo estrihov.

Kateri je glavni tehnični problem lesenih hiš? Zakaj priporočate polnostensko leseno gradnjo?

Lesene hiše niso problematične. Načrtovanje teh hiš je preprostejše. Raje kot skeletno leseno gradnjo imam polnostensko iz križno lepljenih plošč, ker z njo dobimo občutek masivne stene, je trdna in ne potrebuje obdelav. Po navadi je pomislek vsebnost lepil, a ni utemeljen. Lepila so lahko popolnoma razgradljiva.

Secirajva arhitekturne elemente, ki se ponavljajo na vaših hišah. Kje je izvor visokih stebrov, ki tečejo od terena do napušča? Zakaj jih uporabljate?

Takšna stebra sem najprej uporabil pri svoji hiši. Sta transformacija dveh visokih macesnov, ki sta rasla točno v osi hiše. Zdaj ju žal ni več, a ostajata kot zapis v tem arhitekturnem elementu. Takšen steber rad uporabim kot likovni dodatek, s katerim hišam, ki so praviloma majhne, dodam nekakšno monumentalnost. Včasih steber razmejuje dve obdelavi fasade – na primer les in omet, vendar zunaj fasadne ravnine. Po njih se pne zelenje, med dva stebra lahko napnemo žice za plezalke in tako dobimo naravno senčilo.

Hiša Tango

Pojdiva dalje: les na fasadi.

Z lesom je hudič. Marsikomu je všeč, a težko razumejo, da se les brez premazov – vedno uporabim surov les – stara. To je približno tako, kot da bi se poročili z lepo mlado žensko in potem pričakovali, da bo na videz enaka vse življenje. Sicer pa na fasadah uporabljam še debeloslojni omet in včasih kamen. To so zame materiali, ki so večni. Tankoslojni omet uporabimo le v nadstropjih, kadar je pritličje npr. v lesu. Hiša Tango ima fasado iz povsem grobih, kosmatih desk. Namesto vijačenih oblanih macesnovih smo uporabili kosmate smrekove. S tem smo fasado pocenili in ustvarili manj sive energije. So pa te deske termično obdelane, ker hiša stoji na barju in je v zraku več vlage, zaradi katere bi lahko povsem surove deske pred staranim sivenjem počrnele.

Avtorski kovinski detajli?

Železo dojemam kot surov in karakteren material in ga uporabljam kot dopolnitev lesu in drugim svojim materialom. Z njim ustvarjam avtorske detajle, ker mi tisti, ki so na trgu, niso všeč. Kako boš našel črno kljuko? Že trideset let jo iščem, in je ni, vsaj ne za normalen denar. Za svojo hišo sem jo dal izdelati.

Kako se lotite strehe? Radi imate položne dvokapnice, oble strehe, kombinacije različnih naklonov. Za večino arhitektov no-go.

Ko hodim po svetu, moja glava potuje gor in dol. Opazujem strehe in predvsem napušče. Hiša mora imeti napušč, in napušč mora biti lep. Zame je najboljša kritina folcan pleh, ker traja večno. In najbolje se obnese na položnem naklonu. Seveda, če je strma streha v okolici jasen vzorec, potem ne vztrajam. Mi je pa položna dvokapnica preprosto bolj všeč.

Se z njo skušate približati Mediteranu? Kot Plečnik?

Hm, nikdar nisem tako razmišljal. Morda podzavestno, saj imam Mediteran zelo rad. S potovalnim kajakom sem prepotoval že ogromno, in ne boste verjeli, v njem včasih tudi projektiram.

Kaj vaše hiše sporočajo okolici?

Bolj se skrivajo kot kažejo. Večkrat slišim zgodbo, kako sta se mož in žena ob gradnji hiše, ki sem jo načrtoval, sprla. Žena je prišla na gradbišče, ko so zalili temeljno ploščo, in rekla, tole pa ne bo šlo, tole je premajhno, kaj pa delate, ustavimo gradnjo, arhitekt nima pojma. Pomirijo se šele potem, ko so stene že ometane, in takrat je veselje, vmes pa utegne biti zelo napeto.

Na osnovi izkušenj zaupate, da prostor ne bo premajhen? Kje privarčujete 50 kvadratov, kolikor loči vaše hiše od »običajnih«? Razložite koncept +/– 100 m²!

100 m² za katerokoli 4-člansko družino je zadosti. Najprej privarčujem s tem, da avto absolutno postavim zunaj hiše. Ne priznavam niti nadstreška, kajti tudi to je objekt – ima temelje in konstrukcijo za streho. Ko hodim okoli in gledam te garaže in nadstreške, vedno pomislim, koliko majhnih stanovanj bi lahko uredili v njih! Ne vem, zakaj avto ne bi preprosto stal na prostem pred hišo. Jaz gradim hišo za dva, in če pridejo otroci, hiša raste navznoter. Rad uporabljam dvonivojski centralni bivalni del, ki je zaradi volumna (ki stane manj kot novi kvadrati) lahko manjše površine, in še, če nastane potreba, ga lahko delno zapremo kot dodatno sobo. To traja en popoldan. Ko otroci odidejo – in to se zgodi prej, kot mislimo – preprosto odstranimo dodatek. Moja visoka dnevna soba meri le 13 m², pa vsakogar njena veličina osupne – mislijo, da je velika vsaj dvakrat več. Večinoma te dvonivojske centralne prostore obračam proti jugu, da dobim boljši zajem sonca. Imam večne borbe z naročniki, ker ne želim uporabljati zunanjih žaluzij. Jih je Plečnik uporabljal?

No, stare kmečke hiše so imele polkna.

… in so imele majhna okenca. Pojdiva raje nazaj k Plečniku.

Prosim vas, Plečnik je bil genij in si je privoščil marsikaj! Vi pa morate nekako rešiti senčenje.

Pametno oblikovan napušč, naravno zelenje, ne prevelike okenske odprtine. Vrniva se k varčevanju. Nisem pristaš ničenergijskih hiš. To je zame absurd. Prvič – so izredno drage, in drugič, hermetično so zaprte in potrebuješ cel sistem,63,+63,+tehnologijo, da vanje dobiš zrak. Dokler ne bodo pri avtomobilih konstrukcijsko omejili hitrosti na 100 km/h in zakonsko določili, koliko lahko porabi avto ne glede na svojo težo, to nima smisla. Smešno je, ko govorijo, da 3-tonski terenec porabi le 18 litrov na 100 km. V Sloveniji tudi nimamo zakonsko določene zgornje meje površine hiše na prebivalca. V bolj razvitem delu sveta nizkoenergijska hiša ne sme biti večja od 30 m² na prebivalca. Pri nas pa je lahko velika 300 m² za dva, in ji bodo še vedno rekli nizkoenergijska, čeprav porabi veliko več kot 100 m² velika hiša za 4-člansko družino z navadno pečjo na drva. Tako za samo gradnjo kot za obratovanje. In še to: nizkoenergijska hiša ne sme imeti odprtega kurišča.

Za vas pa je ogenj v hiši bistven?

Vsako hišo gradim okoli ognjišča. Zame je to tako primaren element vsakega bivališča, da se mu ne bom nikdar odpovedal. V naši hiši vsak večer, kadar smo doma, zakurimo ogenj, tudi poleti. Preprosto ne moremo živeti brez ognja. Zvečer sedimo okoli ognja in se pogovarjamo ure in ure, kot v votlini. Namesto televizije.

Kakšni so vaši naročniki?

Težko potegnem vzporednice. Je pa res, da z naročniki, ki so mi po življenjskem slogu in nazorih bližji, ustvarim boljše hiše. Takšni ljudje so do mene bolj zaupljivi in posledično lahko bolje delam. Pri manj zaupljivih pa na koncu lahko samo še razmišljam, kako bom naredil čim manj škode. Naročniki hiše Tango so bili zelo zaupljivi. Imel sem jasno izhodišče – proračun za običajno hišo, ki pa ji bo dodan plesni studio, ker sta lastnika strastna tangerosa. Hiša je tudi oblikovno zastavljena v dveh delih, plesna dvorana malo izgineva s položno enokapno streho. Brez te dvorane ima hiša le 80 m², v njej bivajo štirje.

Hiša Tango ima za družinsko bivališče poleg plesne dvorane ob kuhinji precej odbit detajl – kad v dnevni sobi, nasproti pa ognjišče. S križcem na steni deluje zelo mistično, kot kaka krstilnica. Je bila to njihova zamisel? Ob obisku so mi razložili, da so naturisti in da kad odlično funkcionira.

Ne, to sem predlagal sam. Želel sem, da bi ta spodnji bivalni prostor, iz katerega lahko odplešeš v plesno dvorano in obratno, zares živel. Ideja kadi v dnevni sobi se mi je od nekdaj zdela zelo zanimiva in začutil sem, da je zanje pravšnja. Investitorja imata precej zaseden urnik, zato čas, ki ga prebijeta doma, želita zares preživeti z družino. Tudi tako, da se lahko med vsakodnevnim kopanjem človek pogovarja s tistim, ki na primer kuha. Zakaj bi moral biti zaprt v kabino?

Včasih se mi zdi, da so vaše hiše takšne, kot bi jih ne risal arhitekt. So nekako prvinske, naivne. Kot da jih niste reševali skozi tloris in prerez. Kateri drugi arhitekti so vam blizu?

Res velikokrat začnem z glino ali kartonom. Če že govoriva o vzorih: sam nimam arhitekturnih vzorov. Ko v časopisu naletim na arhitekturo, rad preberem intervju s kakim arhitektom, a me zanimata predvsem osebnost in razmišljanje. Zelo sem kritičen do objav in nagrad, ki jih podeljujejo sodobni arhitekturi. Podeljujejo jih za povsem sveže, ravnokar izgotovljene stavbe, ki lahko že v petih letih postanejo strašno grde. Prav veliko sodobne arhitekture se namreč nič zapeljivo ne stara. Po mojem bi morali sprejemati rezervacije za nagrade in jih podeliti šele čez pet, deset let, če bo hiša takrat še vedno videti dobro. Nasploh pa ne priznavam mode

Ne morete pa tudi reči, da so edino vaše hiše »pravilni« odgovor! Na svetu je ogromno dobre arhitekture! Delate majhne hiše, kaj pa večje merilo? Npr. javne zgradbe, se v nobeni od njih ne počutite dobro?

Manj in manj hodim v javne stavbe. Prevelika gneča. Edini javni prostor, ki ga imam rad, je narava.

Torej za vas obstajata le votlina in narava …

Če grem v BTC, sem potem utrujen še cel dan. Tudi velike katedrale in templji mi preprosto ne ustrezajo – veliko je bilo trpljenja pri njihovi gradnji. Se pa plazim v vsako majhno kapelico, ložo in vaško cerkvico, torej v javne prostore, ki so majhni in podrejeni okolici. To so prostori za meditacijo. Pompoznost mi ni blizu. Zame je človek premajhen, da bi se šel megalomanstvo.

Plečnik je bil v nekaterih potezah zelo monumentalen, kaj menite?

Monumentalnost je druga stvar. Upam si trditi, da so celo moje hiše malo monumentalne. Na primer moja in še kaka dnevna soba po mojih načrtih: v resnici je dvakrat manjša, kot je videti, v njej pa je občutek pač tudi monumentalen. Monumentalnost v arhitekturi je zame trajnost. To, da se dobro stara. In Plečnikove stvari se odlično starajo.

Kaj vas pri Plečniku navdihuje?

Njegova arhitektura je večna. Bil je dober arhitekt. Kar zadeva njegovo osebnost in življenje, pa mi njegovo odrekanje in popolna predanost arhitekturi in ničemur drugemu nista blizu. Ker smo arhitekti, ker so nas učili arhitekti in ker se z njimi družimo, se pričakuje, da bomo navdušeni nad arhitekturo. Jaz pa bolj cenim arhitekturo brez arhitekta, npr. prvinska bivališča in stara, organska strnjena mesta. Časa imam za razliko od Eminence na pretek, in med drugim je to kakovost, ki jo je treba ceniti. Kar ne pomeni, da ves čas lenarim. Sploh ne, le čas imam. Če se sredi tedna spomnim, da bi šel na vodo, vzamem kajak in za tri dni grem. In delam tam.

Kaj vas je naučil naš poklic?

Moje delo me je naučilo tega, da moram biti potrpežljiv. In da se moram še veliko naučiti. Naročila slej ko prej pridejo, in dobre stranke tudi. Na eni mojih razstav je pristopila galeristka in komentirala: kdo so vsi ti ljudje na razstavi, je mogoče, da so to vaše stranke? Vsi arhitekti in stranke so po koncu sprti, vaše pa ostajajo vaši občudovalci in celo pridejo na razstavo?! Z nekaterimi smo postali tudi dobri prijatelji. No, na to sem ponosen, boljše nagrade ni.

Poletna želja?

Poznate odlični Coppolov film Rumble Fish? V njem oče (Dennis Hopper) sinu (Nicolas Cage) položi na srce: delaj, kar želiš, ampak vedi – samo še nekaj (in ne neskončno veliko) poletij imamo na voljo. Ljudje se ne zavedamo končnosti življenja. Reči »samo še dvajsetkrat bom šel na morje« je popolnoma nekaj drugega kot »še vse življenje bom hodil na morje«, kot da bo to še stokrat ali tisočkrat. Število naših prihodnjih poletij je omejeno. Zato je treba polno živeti vsak dan sproti. Na poletje gledam kot na metaforo. Moja poletna želja je samo novo poletje.

Besedilo: Janja Brodar
Foto: Janez Marolt, Miran Kambič, arhiv arhitekta

Omogoči nastajanje dobrih vsebin z naročilom tiskane revije!