Pred letom dni je pogovor z vodjo urada za okolje in prostor ene od slovenskih občin nanesel na zanimivo temo, ki projektante v stiku z investitorji neprestano postavlja v kočljiv položaj nejasnosti. Nekdo, za katerega se šteje, da ima škarje in platno v svojih rokah, je priznal, da si že nekaj let zainteresiranim ne upajo podati natančnih odgovorov, katere gradbene posege je mogoče izvesti na določeni parceli in v kakšnem obsegu. Odgovor vodje urada je bil presenetljivo iskren in pošten, hkrati pa zelo pomenljiv. Kar nazorno namreč kaže na to, kako je sistem prostorskega načrtovanja v Sloveniji reguliran. Kljub mnogoterim izdelanim prostorskim načrtom in odlokom, ki naj bi eksplicitno določali načine urejanja posameznih prostorskih enot, ter javno dostopnim spletnim aplikacijam[1] z obširnim naborom prostorskih podatkov ter možnostjo pridobitve lokacijske informacije na upravni enoti je težko izluščiti, kaj točno in v kakšnem obsegu je mogoče na določeni parceli graditi. Zdi se, da je končna presoja prepuščena uradniku na upravni enoti za izdajo gradbenega dovoljenja, do katerega pa v procesu investicije pridemo proti koncu izdelave projekta za gradbeno dovoljenje. Vse, kar se pripravlja v projektu za gradbeno dovoljenje, je postavljeno pod velik vprašaj. Velika neznanka ostaja, ali si prostorskoureditvene pogoje ustrezno tolmačimo in ali bo uradnik pritrdil ustreznosti projektiranih rešitev ter dal zeleno luč nadaljevanju zastavljene investicije. Kar kaže na preveč zbirokratiziran sistem urejanja prostora, kjer skoraj ni prostora za komunikacijo.
Ironično je, da se je število gradbenih posegov v desetletjih samostojne Slovenije izjemno povečalo, vzporedno pa je bil izdelan neverjeten obseg prostorskih aktov, ki naj bi regulirali posege v prostor in preprečevali njegovo degradacijo. A vse bolj je opazno, da je dejanski prostor na papirju vedno bolj reguliran, v realnosti pa je podoba slovenske krajine v prav nasprotnem stanju, vedno bolj degradirana.
Na to, kako zbirokratiziran je sistem urejanja prostora, kaže že samo neki obstranski podatek, in sicer: izvedbeni del občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana (neuradno prečiščeno besedilo) zajema neverjetnih 538 strani tekstualnega dela oziroma približno 218.400 besed. Prebiranju tako obsežnega dokumenta mora povprečen bralec s hitrostjo 200 besed na minuto nameniti okoli 18 ur neprekinjenega branja. Podoben čas za branje bi porabili za znameniti roman F. M. Dostojevskega Zločin in kazen – oziroma pol ure manj, saj je pisatelj za zapis vseh spletk uporabil 6.800 besed manj kot pisci Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana za izvedbeni del.
Situacija zunaj Ljubljane ni bistveno drugačna. Obrobna, manjša slovenska občina Jezersko, ki ima le 664 prebivalcev, ima na primer Odlok o občinskem prostorskem načrtu spisan na 102 straneh z 42.300 besedami. Ta odlok je besedilno petkrat manj obsežen, vendar za tako majhno občino, ki je z vaško poselitvijo urbanistično tudi manj kompleksna kot gosto poseljena glavna prestolnica, še vedno precejšen. Če pogledamo čez južno mejo k sosedom, s katerimi smo si nekdaj delili enoten družbeni sistem urejanja prostora, imajo v Zagrebu, ki je po površini za 60 % večji[2] od Ljubljane, po gostoti prebivalstva pa za 20 % večji,[3] v Odredbi za provođenje Generalnega urbanističnega plana Zagreb spisana prostorskoureditvena določila na zgolj 208 straneh s približno 89.000 besedami.
Na drugi strani Atlantika imajo za urbano območje 2,7-milijonskega mesta Chicago z območjem letališča O’Hare izdelan primerljiv prostorski dokument Chicago Zoning Ordinance and Land Use Ordinance, v katerem je zajeto vse od namenske rabe in regulacij gradnje na določenih območjih do postavitve reklam in ograj, ureditve zelenic in gostinskih vrtov ter navodil za spremembo prostorskega načrta, pa še pravnega poduka in kazenskih določb – vsebinsko izredno obsežno, vendar vse zbrano na 339 straneh s 145.000 besedami!
S temi primerjavami ne želimo povedati, da je treba pri pisanju prostorskih aktov varčevati z besedami. So pa zanimiv neposreden kazalnik, da je mogoče še tako obsežne vsebine formulirati na različne načine – in kako zapletena je slovenska birokracija. Do podobnih ugotovitev sta v svojih poročilih[4] prišla tudi Svetovna banka in portal Doing Business, kjer prepoznavajo administrativno zahtevno stanje v Sloveniji. Izbrali so primer gradnje navadne industrijske hale in s pomočjo različnih virov izračunali, da v Sloveniji postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja traja v povprečju 247 dni, iz česar je izvzet čas, ki ga zahteva sama izdelava projektne dokumentacije. Ob primerjavi podatka z drugimi državami so ugotovili, da na primer na Danskem postopek pridobitve dovoljenja za gradnjo traja v povprečju 64 dni, v New Yorku 89 dni, v Nemčiji 126 dni, na Nizozemskem pa 161 dni. Kot kaže poročilo, je Slovenija administrativno resnično zapletena, saj se na pridobitev gradbenega dovoljenja čaka skoraj leto dni. Pri tem pa je presenetljiv podatek, da je čas čakanja na gradbeno dovoljenje krajši v manj razvitih državah, za katere ne bi pričakovali, da so administrativno učinkovite, kot so denimo Kosovo s 150 čakalnimi dnevi, Gana s 170 dnevi, Sierra Leone s 182 dnevi in Mongolija s 137 dnevi.
Veliko število dni, ki jih zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja pri nas, neposredno še ne kaže, da so odloki občin preobsežno spisani, jasno pa kaže na to, da je sistem prekompleksen in da preprosto ni učinkovit oziroma ne deluje. Če iz obilice spisanih pravil ni mogoče jasno razvozlati, kaj se na določeni parceli sme ali ne sme početi, potem ni presenetljivo, da je rezultat dolgotrajen upravni postopek.
Prav tako ni jasno, zakaj je poleg že izdelanih OPPN-jev, kjer je natančno določeno skorajda vse – od gabarita objekta do oblike in barve strehe, barve fasade, oblike okenskih odprtin in lege priključkov na komunalno infrastrukturo – odstopanja od tega pa sploh niso mogoča, še vedno zahtevan postopek pridobitve gradbenega dovoljenja. Eden takšnih primerov je naselje na Gorenjskem, kjer je bilo območje že v fazi izdelave OPPN-ja razparcelirano, določeni so bili vsi priključki za vsako posamezno parcelo (to pomeni, da so bila pridobljena vsa soglasja), prostorski dokument pa je jasno določal lego objekta na parceli, smer vhoda, število etaž, obliko, smer in barvo strehe ter barvo fasade, kljub vsem jasno definiranim parametrom pa mora vsak graditelj zase v postopek izdelave projektne dokumentacije pri pooblaščenem arhitektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri čemer arhitektu v izdelavi projekta preostane samo, da dobesedno preriše in prepiše vsebino OPPN-ja ter z žigom zbornice zastavi svoje ime za primer kazenske odgovornosti.
Marsikomu, ki deluje na področju urejanja prostora in upravnih postopkov, je znano, da so prisotne velike administrativne težave, pa vendarle si nihče ne upa odločno zagristi v kislo jabolko in zadeve sistemsko na novo zastaviti. Zdi se nam, da bodo, če se v zakon, pravilnik ali uredbo zapiše še eno določilo, težave rešene. Pa ni tako. Sami sebi jasno dokazujemo, da se s tem pristopom sistem vedno bolj zapleta, postaja vse manj pregleden, odgovornosti postajajo razpršene ali nikakršne, jedro težav pa ostaja. Ko bomo kot družba zmogli na trenutno administrativno prostorsko problematiko pogledati širše, s strani različnih akterjev, in si priznati, kaj s tako kaotičnim sistemom sploh pridobivamo – ali izgubljamo – šele takrat bomo dobili tudi jasnejšo sliko o reševanju nastalega problema. Zato bo prav zanimivo spremljati, kdaj bo nastopil trenutek, ko bomo zmožni na novo osmisliti prostorsko planiranje in narediti upravni postopek funkcionalen. Rezultat tega ne bosta samo skrajšan upravni postopek in zmanjšanje administrativnih opravil, pač pa se bo zgodilo tudi, da bo Slovenija naenkrat resnično postala investicijsko privlačna dežela.
[1] Prostorski informacijski sistem — GIS iObčina, Prostorski informacijski sistem občin – PISO, Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana.
[2] Površina Zagreba: 641 km2, površina Ljubljane: 275 km2.
[3] 1232 prebivalcev na km2, Popis stanovništva, kućanstava i stanova, 2011.
[4] http://www.doingbusiness.org
Besedilo in grafike: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos
