Te dni smo se v Sloveniji gradnji zidov in žici na meji enoglasno uprli. Je šlo za pozno streznitev glede gradnje obrambnega sistema na južni meji? Zdaj smo resda proti žici, ampak ne proti svoji, temveč proti – italijanski. Zahodni sosedje s svojo skrajno nestrpno vlado razmišljajo o lastni žici na meji. Sicer šele štiri leta za nami, so nam pa pri tem razkrili čisto osnovno arhitekturno lekcijo: zid definira pozicija, iz katere ga opazujemo. Zid je v resnici nenavadna struktura, podobna strahovom: v sredi ni ravno votel, je pa tako zelo tanek, da ga naokrog zares nič ni. Je do skrajnosti stanjšana masa materiala, ki definira, ločuje in razmejuje dve različni strani. Srednjeveško mestno obzidje je bilo obrnjeno navzven in je svoje prebivalce ščitilo pred zunanjimi napadalci. Neka druga italijanska žica okrog Ljubljane je med letoma 1942 in 1945 delovala obratno: obrnjena je bila navznoter in je meščane v mestu zadrževala. Leta 2015 smo rezilno žico postavili tako, da smo bili na »pravi« strani zidu; zdaj pa nam grozi, da bomo ostali na »napačni«.

Arhitektura ni samo to, kar je grajeno, ampak jo sestavljajo tudi načrti, teksti, diskurzi in ideje. Verjetno pa drži tudi obratno: ni vse, kar je grajeno, tudi arhitektura. Med arhitekturo na primer težko uvrstimo začasne prostorske posege ali pa črne gradnje. Nekateri pa bi visokodoneči naslov »arhitektura« radi odvzeli prav vsem zgradbam, ki jih niso zasnovali arhitekti. Tako odpade tudi večina največjih infrastrukturnih gradenj: železniški tiri, hidroelektrarne, avtoceste in mostov, če ne krasijo centrov mest in turistično pomembnih krajev. Ta zadnja definicija arhitekture se mi zdi le malo preveč restriktivna in cehovska; lahko za literarni prvenec nekoga, ki ni včlanjen v Društvo pisateljev, res rečemo, da ni literatura? Pravzaprav je takšno redčenje definicije nadvse nezanimivo, dokler ga ne preučimo iz drugačnega zornega kota: morda pa je redukcija množice »arhitektura« predvsem znak nezmožnosti in nemoči arhitekturne stroke, da bi svoje poslanstvo uspešno opravljala? Na ta način se odpove ogromnim segmentom prostorskega urejanja in svoje operativno polje zoži na manj nevarno in lažje obvladljivo področje javnih zgradb ter luksuznih stanovanjskih gradenj.

Nezmožnost stroke, da bi vplivala na najširšo kakovost bivanja, je v oči bijoča pri morda najbolj monumentalnem infrastrukturnem projektu tega desetletja. To ni ne avtocesta niti železnica, ampak sodobni limes, obrambna linija na južni meji, rezilni ogrlici na Kolpi, čisto pravi pravljični zid iz naše lokalne Igre prestolov. O njem sem pisal v enem svojih prvih člankov za takrat povsem svežo spletno stran Outsider, nato pa v teku štirih let še večkrat – četudi t.i. »tehnične ovire« niso »arhitektura«, saj jih vendar niso postavili arhitekti. Je to dobro ali slabo? Ograjevanje je navsezadnje osnoven postopek razmejevanja in organiziranja prostora, zid pa je še vedno osnovni gradnik arhitekture. Kako to, da pri najbolj obsežni gradnji zidu, najmonumentalnejši prostorski gesti tega desetletja arhitekti nismo sodelovali? Odgovor, da bi s sodelovanjem arhitektov postavili lepši, boljši, morda celo bolj human zid, je seveda napačen; obrambna linija na meji bo v analih trajno zapisana v sramoto vsem nam in našim potomcem. Če bi bil zid lepši, ne bi bilo nič drugače. Vendar pa pregrada stoji in ima povsem predvidljive prostorske posledice: definira »nas« in »njih«, kazi pokrajino, predvsem pa je povzročila in še vedno povzroča smrt ljudi in živali. Ko se zgražamo nad fotografijo mrtvega očeta in hčerke na mehiško-ameriški meji, ki je pred kratkim zaokrožila po spletu, je dobro, da se spomnimo, da ima naša lastna izpeljanka obrambnega sistema na vesti grozljivo število ljudi. Že pred več kot letom dni se je omenjala številka od sedem do deset utopljenih ljudi, katerih smrt je povsem neposredno povzročila pregrada tik ob mejnih vodotokih. Koliko je bilo vseh žrtev do danes, ni znano in verjetno tudi nikoli ne bo. Na naši južni meji se odvija vojna med ljudmi in pregrado. To je pasivno in nevidno nasilje zidov, ki ga moramo ozavestiti skupaj z lastno odgovornostjo.

Takole si je leta 1863 Albert Rieger predstavljal rimski limes pri Hrušici (Ad Pirum) – današnji mejni obrambni sistem je precej manj slikovit, predvsem pa mnogo bolj smrtonosen …

Menda imata Gorica in Nova Gorica zaradi bodoče žice slabše možnosti za skupno kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture. Kar je gotovo škoda, pa obenem povsem razumljivo: komisije rezilna žica na mestu nekdanje železne zavese (tam je bila vsaj do jugoslovanskega preloma s Stalinom) verjetno ne bo prepričala o uspešnem sosedstvu. Vendar pa moramo najprej pomesti pred svojim pragom in se spopasti s škandalom na naši južni meji, s katerim smo se navadili živeti na preveč udoben način samo zato, ker traja že štiri leta (nič ni bolj stalnega od »začasnih« ukrepov) . Arhitekte in krajinske arhitekte pa čaka še bolj pomembna in neprijetna naloga. Namesto ciničnih pripomb ali moralističnih pritožb se moramo sprijazniti z dejstvom, da je obstoj pregrade na meji, pa naj bo žičnata ali panelna, infrastrukturni in arhitekturni fenomen z daljnosežnimi posledicami. Arhitektura naj bi bila tista prostorska disciplina, ki ne združuje le tehničnih, ampak tudi humanističa znanja in etično stališče. Arhitektura naj ne bi gradila le trdno, trajno in uporabno, ampak tudi humano in lepo okolje. Seveda to ne pomeni, da bi morali arhitekti pomagati ograjo umeščati v prostor in krasiti; spomniti bi se morali le osnovne lekcije, da  ima tako kot gradnja tudi rušenje daljnosežne prostorske in arhitekturne posledice. Vse, kar lahko arhitekti z ograjo na meji storimo je, da jo pomagamo rušiti in uničevati. »Varnostne ovire« je treba uničevati na fizični, obenem pa tudi na konceptualni ravni. Če naj arhitektura svojo vlogo v družbi še vedno resno jemlje, bi morali arhitekti skupaj s krajinskimi arhitekti aktivno pomagati uničevati mejne limese ter se vpletati v prostorsko, naravno in socialno rehabilitacijo obmejnih krajev. Dokler s takšno blagodejno rušitvijo ne pričnemo, bo krvava pregrada ostala moralni poraz ne le za politike, ampak tudi za slovensko arhitekturo in za njeno nezmožnost, da prispeva k humanemu in varnemu okolju za vse.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja