Studio Mika: Zidanica za sodobni čas

Arhitektura
3 marca, 2025

Dolenjski vinorodni griči so preplavljeni z raznolikimi, večinoma sodobnimi zidanicami, ki predstavljajo slovensko samograditeljstvo in značilno željo po všečnosti. Prave dolenjske zidanice pa so zelo redke. Te tradicionalne zgradbe so dragocen del kulturne dediščine, saj ponujajo avtentičen vpogled v zgodovino in odnos do narave. V njih je ohranjen spomin na izredno skromno življenje, neposredno povezano z naravo in njenimi cikli.

Arhitekta studia Mika sta premišljeno in spoštljivo do tradicionalne gradnje zasnovala prenovo lepo ohranjene zidanice v vinorodnem okolju na Dolenjskem.

Kamnita hiša iz leta 1859 stoji kot tipična pozidava v okolju, ob robu strme parcele, tik ob lokalni cesti. Hiša vključuje prostore kleti ter dvignjenega pritličja, do katerega se dostopa skozi gank. Grajena je iz kamna in ometana z ilovnatimi ometi, ki jih je na nekaterih mestih spral dež, zaradi česar ostaja konstrukcija v delu objekta vidna. Notranjost sestavljata lesena medetažna plošča in ohranjeno ter funkcionalno leseno ostrešje.

Pred nakupom je objekt služil kot vikendica, vendar ni bil primeren za stalno bivanje, saj ni imel urejenih sanitarij. V kleti se še vedno nahajala shramba, v zgornjem nadstropju pa so bili bivalni prostori z mizo, kuhinja in manjša soba. Stropovi so bili delno podeskani, delno ometani, pri čemer je bila svetla višina močno omejena. Dnevna svetloba je v prostore prihajala skozi majhna lesena okna.

Arhitekta pojasnita: “Izhodišče prenove je bila zasnova funkcionalnega tlorisa, ki bi omogočal udobno bivanje eni osebi z občasnimi gosti. Ključno je bilo »odpreti prostor«, saj so majhne svetlobne odprtine in nizka svetla višina stropov prostore delali temačne in utesnjene. Pomembna je bila tudi želja po uporabi naravnih in okolju prijaznih materialov v okviru omejenih sredstev, ki so bila na voljo za prenovo.”

Glede na to, da bo v hiši bivala ena oseba, so si arhitekti lahko privoščili bolj svoboden in odprt prostor, ki kljub majhnim dimenzijam omogoča občutek prostornosti in svetlobe. Glede na stanje strešne konstrukcije so ugotovili, da lahko porušijo vse notranje stene, kar je omogočilo odprto zasnovo tlorisa. Končna odločitev je bila postavitev osrednjega servisa, ki ločuje spalni od bivalnega prostora. V osrednjem delu so umestili sanitarije in tuš, ob robovih pa servisne omare. Kuhinjo in garderobne omare so postavili na severno stran, kjer hiša ni imela oken. Nad bivalnim prostorom so ohranili medetažno konstrukcijo, ki omogoča galerijo za občasno ležišče gostov. Za boljše bivalne pogoje so streho izolirali z lesno izolacijo, strešno konstrukcijo pa ohranili vidno. Finalni sloj stropa je bil izveden z rahlo grobim apnenim ometom, ki je prostor omehčal. Z odprtjem stropa nad bivalnim prostorom so pridobili prostoren in svetel ambient. Na severozahodni fasadi se je nahajal lesen portal, ki je bil zaprt z lesenimi vrati, ki niso bila funkcionalna, z notranje strani pa pozidana. To so odstranili in na mesto lesenih vrat vgradili okno, ki omogoča več dnevne svetlobe ter odpira pogled na naravo, kar je bistveno izboljšalo ambient bivalnega prostora.

Cilj prenove je bil po besedah arhitektov ohraniti obstoječe stanje in poudariti kvaliteto obstoječih elementov, hkrati pa se z novimi posegi distancirati od starega, vendar na način, da objekt ohranja harmoničnost. “Vse nove elemente interierja smo združili v enoten material iz lepljenih smrekovih plošč, ki v mirnem tonu dopolnjujejo obstoječo strukturo. Omete smo sanirali, stavbno pohištvo pa zamenjali z novim, vendar še vedno lesenim. Ohranili smo obstoječe pohištvo za bivalni prostor ter obnovili masivni leseni pod.”

Prenova zidanice ni zgolj proces ohranjanja arhitekturne dediščine, temveč predstavlja tudi priložnost za oživljanje edinstvena kulturna identitete slovenskih vinorodnih pokrajin. S skrbno obnovo so arhitekti Studia Mika prepletli zgodovino in sodobnost.