Anja Šuler(1985) se v arhitekturi osredotoča na odnose, praktičnost in družbeno odgovornost. Projekt Kje je prostor, ki je prejel nagrado Outsider Award ob prvem desetletju izhajanja revije, je leta 2015 revitaliziral prazne prostore v središču Slovenj Gradca. Skupaj z ekipo soustvarjalcev je povezala lastnike praznih prostorov z iskalci prostorov za ustvarjanje; z začasno rabo in modularno opremo so oživili prej neizkoriščene lokale in povezali lokalno skupnost, kar je imelo dolgoročen vpliv na mesto. V manjšem biroju, kjer danes dela kot arhitektka, poudarja pomen slišanosti – z naročniki in v ekipi sodelavcev –, obenem pa ostro kritizira perfekcionizem, ki ga vidi kot izraz arhitekturnega ega, usmerjenega v potrebo po priznanju kolegov namesto v potrebe uporabnikov in zmožnosti okolja. Materinstvo je oblikovalo njeno razumevanje ravnotežja med ambicijami in osebnim življenjem. Pogovor je nastal v Outsiderjevi rezidenci v Istri, kjer smo skupaj z izbranimi prejemniki nagrad preživeli drugo polovico junija.
Začetki in projekt »Kje je prostor?«
Začniva na začetku. Kako si začela svojo poklicno pot v arhitekturi?
Med študijem nisem delala v kakšnem biroju, razen pri nekaj natečajih. Če sem iskrena, si nisem upala iti delat v biro, strah me je bilo odnosov med arhitekti, strah me je bilo že razgovorov, že na faksu me je to precej izčrpavalo. Veliko je bilo nepedagoških pristopov, jaz pa sem bila precej občutljiva in ker sem imela štipendijo, ki je takrat zadostovala za preživetje v Ljubljani, mi niti ni bilo treba. Iskala sem alternativne poti. Prostor me je vedno zanimal nekoliko širše, od tod tudi ideja za povezovanje s kolegi drugih strok, s katerimi smo delovali v skupini, ki je takrat zasnovala projekt »Kje je prostor?«. Združili smo se dva arhitekta; poleg mene še Aleš Rupreht, ki se nam je tudi pridružil v rezidenci, kipar Jure Markota in restavratorka Mojca Lorber.
Lahko na kratko povzameš projekt »Kje je prostor?«, ki je dobil Outsiderjevo nagrado?
Projekt »Kje je prostor?« je bil naš način reševanja problematike praznih prostorov v Slovenj Gradcu, kjer je bilo ogromno neizkoriščenih stavbnih pritličij z uličnimi izložbami. Izhajal je iz naše lastne izkušnje, ko smo kot mlada skupina iskali prostor za svoja srečanja in ustvarjanje, a ga nismo mogli dobiti, hkrati pa je bilo mesto polno praznih lokalov. Z idejo začasne rabe smo povezali lastnike prostorov in ustvarjalce, ki si jih pod tržnimi pogoji ne bi mogli privoščiti. Popisali smo prazne prostore, izdelali načrt neizkoriščenih potencialov mesta in prepričali lastnike, tudi občino, da so dali prostore na voljo brez najemnin. Prek javnega poziva in delavnic smo organizirali skupine, ki so prostore napolnile. Oblikovali smo modularno pohištvo – lesene kubuse, ki so postali mize, police, klopi – in so jih uporabniki prilagodili svojim potrebam. Projekt je oživil center mesta, spodbudil nastanek novih ustvarjalnih skupnosti, ki delujejo še danes, in postal zgled za podobne pobude drugje.
Projekt ste nato ponovili tudi v Postojni in Novem mestu?
Da, prek Mreže za prostor, kamor so nas povabili na podlagi tega projekta, smo podoben koncept izvedli v Postojni in Novem mestu, skupaj z lokalnimi akterji. Vsakič smo ga nekoliko prilagodili – na primer z »hitrimi zmenki« med lastniki in uporabniki. V Postojni in Novem mestu nismo imeli opreme, a so nastale skupine in društva, ki še vedno oživljajo mesta. V Slovenj Gradcu oživljeni prostori še delujejo, v drugih dveh mestih pa so aktivne skupine, ki se trudijo za oživitev.
Delo v biroju in odnosi z naročniki
Kako si zaključila s projektom »Kje je prostor«? Kaj je sledilo?
Po izkušnji v Slovenj Gradcu sem bila izžeta; finančno se mi ni izšlo. Mislila sem, da bom lahko zraven delala svoje stvari, zaslužila za preživetje, pa to ni bilo mogoče, saj mi je projekt vzel ves moj čas. Pozneje so me povabili k Mreži za prostor, ki je nadaljevala projekt, pridobili so financiranje in smo izvedli še dva projekta, tako da sem ostala povezana s to sceno. Kasneje sem delala v studiu v Ljubljani, kjer smo se posvečali umetnosti v javnem prostoru, kar me je zelo zanimalo. Sprva je bilo super, veliko sem se naučila, a sčasoma je delo postalo monotono – vnašanje na splet, arhiviranje. Pa spet se finančno ni izšlo, delo je bilo za polovični delovni čas …
Kako si pristala v biroju, kjer delaš zdaj?
Razmišljala sem, ali bi šla delat nekaj povsem drugega, recimo kot prodajalka v trgovini, a sem si rekla, da vseeno pred tem poskusim vnovčiti izobrazbo. Spomnila sem se sošolca Matije Milerja, ki vodi manjši biro. Vedela sem, da delajo arhitekturo, da ima tudi on majhnega otroka in da v biroju razumejo starševstvo, da ne delajo natečajev. Poskusila sem in mi je bilo super. Risali smo gradbene dokumentacije za avstrijske biroje, kar je bilo dobro plačano. Nikoli nismo delali čez vikende ali po peti uri popoldne. Če si potreboval prost dan, ker je otrok zbolel, je bilo to v redu. Nihče ni beležil ur. Naučila sem se risati vse faze gradbene dokumentacije, kar je bilo zame novo in zanimivo.
Kakšni so vaši naročniki in kako vas najdejo?
Naši naročniki so višji srednji sloj – zdravniki, IT-jevci, mikrobiologi, tudi kmetje z velikimi kmetijami. Potrebujejo hišo ali stanovanje, kjer bi lahko udobno živeli, in nekoga, ki jim pomaga do tega cilja. Najdejo nas od ust do ust, saj nimamo prave spletne strani. Matija je zelo učinkovit pri pridobivanju gradbenih dovoljenj, kar stranke cenijo. Veliko jih pride od drugih arhitektov, kjer se niso počutili slišane ali so arhitekti forsirali svoje ideje. Na začetku me je bilo strah stika s strankami, ker se na fakulteti veliko govori o slabih kompromisih in naročnikih, ki ne razumejo arhitekture, a moje izkušnje so drugačne. Stranke so odprte, navdušene nad idejami, kot so recimo dvovišinski prostori, nad tem, da smo pozorni na poglede na okolico, in vesele, da imajo arhitekta, ki jim prisluhne. Odnos je vedno dvosmeren.
Perfekcionizem in ego, kritični pogled
Posvetiva se osnovnemu izhodišču. Kaj po tvoje danes počne arhitekt?
Arhitekt rešuje prostorske probleme – da je hiša funkcionalna, izvedljiva in dobro organizirana. Estetika je pomembna, a pogosto delamo zanjo za priznanje drugih arhitektov, ne zaradi naročnikov. Razmišljamo, kaj bodo rekli, če recimo fasada ni dovolj »kul« ali če žleb ni skrit. Včasih se preveč trudimo za detajle, kot so skriti žlebovi, ki otežujejo vzdrževanje, a za uporabnika niso ključni. Zdi se mi, da se preveč trudimo za arhitekturno »perfekcijo«, ki je pa bolj za naš ego kot za uporabnika, ki je morda niti ne želi.
Do tega si kritična. Zakaj?
Perfekcionizem je velik problem v naši stroki. Velikokrat se trudimo za formo, za prestiž, ne glede na to, kaj potrebuje naročnik. Želimo, da nas kolegi pohvalijo, da smo nekaj naredili »v nulo«. A za naročnika to ni vedno pomembno, niti ne doprinese k boljšemu prostoru, na koncu niti ne k boljši arhitekturi. Včasih se preveč ukvarjamo s tem, kako bo projekt videti na razstavah ali v revijah, ali bo prejel nagrado, namesto da bi reševali praktične probleme. To nas oddaljuje od ljudi, ki živijo v teh prostorih, in na koncu ne izpolnimo njihovih pričakovanj, ker nam več pomeni nekakšen status v stroki. Mislim, da bi morali več razmišljati o tem, kaj je res pomembno, ne pa o tem, kako nas bodo ocenjevali kolegi. Perfekcionizem, ki služi egu, pogosto vodi v to, da naročniki odidejo drugam ali gradijo po svoje, kar je škoda za vse. Samo ozrimo se po okolju, v katerem bivamo! Poleg tega perfekcionizem ustvarja grozne odnose znotraj biroja, kar je spet posledica ega, ne posledica želje po tem, da bi naredili dober in funkcionalen prostor za naročnika.
Mislim, da je stremljenje po odličnosti, perfekciji, inherentno arhitekturi, in to je eden izmed razlogom, zakaj je arhitektura tako fascinantna povezava med umetnostjo in tehniko. Vendar perfektcionizem po mojem ni toliko povezan z dejansko izjemnim rezultatom, ampak bolj s procesom dela, ki ga generira potreba po dokazovanju in zunanji potrditvi, ego, namesto resnično kreativne moči. Zakaj je torej perfekcionizem, ki reflektira odtujenost od realnosti naročnikov in zmožnosti okolja, virov, narave, skupnosti, tako prisoten? Kako proces dela vpliva na rezultat?
Veliko razmišljam o tem: ali je v redu, da rezultat postavljamo pred odnose? Ne le v arhitekturi, na vseh ravneh se to počne. Jaz pa menim, da če bi na prvo mesto postavili odnose, proces, torej da bi si zares prisluhnili, se bolj razumeli, bi bili rezultati še vedno v redu, morda še boljši, a ne na račun odnosov, ne bi bilo toliko frustracij, izkoriščanja. Meni se zdi pomembno, da so ljudje slišani v procesu. Pa to ne pomeni vedno, da je potem po njihovem. Včasih je, včasih pa ni. Če ti nekoga slišiš, lahko tudi on tebe sliši. Ampak da je na koncu rezultat tak, da so vsi lahko zadovoljni s tem. Pa da nima na koncu nekdo občutka, da je bil, ne ravno zlorabljen, ampak okoli prinešen. V našem biroju se je že zgodilo, da so naročniki rekli, da so prej delali z arhitektom, ki si je postavljal spomenik, gradil »arhitekturo samo na sebi« in zdaj ne bodo ponovili te napake, »tokrat ne bo vse po vaše«.
Kako pa bi dosegli ta obrat? Če pogledava arhitekturne natečaje, kjer se mnoge ekipe res ženejo in oddajo izredno natančno izdelan projekt z vrhunsko grafiko, je to vse res nujno potrebno in smiselno? Ali ni ključna glavna ideja, ki mora biti jasno predstavljena? Izbrani projekt se bo vendar izdeloval še leta, ob izboru pa je ključna arhitekturna misel, ki mora biti prepričljiva.
Da, prevečkrat delamo preveč, ker – kaj si bodo drugi mislili. Ampak ravno včeraj sva se z Borisom (op. a. Boris Bežan, ki je bil tudi gost Outsiderjeve rezidence v Istri) pogovarjala, kako pogosto so zmagali natečaji, pa niso bile vse črte v nulo potegnjene, da pogosto pozabimo, da na koncu vseeno pretehta ideja. Da ne rabiš perfektno narediti vsega, če je ideja, vsebina res kakovostna, ne potrebuje nujno perfektne izdelave, v katero nekaj ljudi vlaga ogromno časa. Enako velja za hišo, pa verjamem, da navsezadnje tudi za življenje samo.
Je arhitektura, arhitekturna stroka, ki tudi generira odločitve o urejanju prostora, soodgovorna za stanovanjsko krizo? Mislim na pozicijo stroke, ki je včasih ideološka, odmaknjena od stvarnih prostorskih zagat ljudi.
Delno. Stanovanjska kriza je odraz časa in družbenega konsenza, kjer vsi hočejo svojo hišo ali stanovanje. Velik problem so prazne nepremičnine – namesto novogradenj bi morali najprej aktivirati obstoječe prostore, kot smo to naredili pri projektu »Kje je prostor?«. Prenova stare hiše je pogosto smiselnejša, a ljudje mislijo, da je ceneje graditi na novo. Arhitekti bi morali več vlagati v ozaveščanje o prenovi in ohranjanju obstoječega. Tu je naša vloga.
Kako gledaš na ideje, kot je prepoved gradnje individualnih hiš? Ta ideja je v ospredju v zahodni Evropi, da bi zmanjšali nove posege v okolje in spodbudili rabo že obstoječega. V vašem biroju je takšno načrtovanje vendarle prevladujoča praksa; res pa je, da je naš kulturni kontekst drugačen kot drugje po Evropi.
Vsakič me zaboli, ko se stara hiša poruši, da se zgradi nova, ker je prenova pogosto preveč zapletena. Do pred kratkim je bilo ceneje graditi na novo, a zdaj se to spreminja. Arhitekti bi morali spodbujati prenovo in ohranjanje, vsaj delov hiš. Globalna prepoved gradnje individualnih hiš se mi ne zdi smiselna, saj je odvisno od mikrolokacije. Žal pa mi je, ko se lepi travniki spreminjajo v škatlaste parcele z generičnimi hišami. Tu je veliko prostora za izboljšave, predvsem v urbanizmu.
Pred kratkim ste prejeli priznanje na natečaju za Center Iris v Ljubljani (link). Kako ste se lotili natečaja in zakaj?
Delo v biroju je že postalo nekoliko rutinsko, pa veliko hiš, ki jih narišemo, se ne zgradi, kar je frustrirajoče. Ne dobiš občutka, da je tvoje delo smiselno. Gašper Fabjan in Gašper Medvešek sta nas povabila k natečaju, ker smo hoteli poskusiti nekaj drugačnega. Bilo je sproščeno, brez pritiska, da moramo zmagati. Hoteli smo se imeti dobro. Naš natečaj ni bil popoln, a smo prejeli priznanje, ker je ideja prevagala. Na primer, za objekt za slepe smo razmišljali, da sploh ne bi oddali renderjev, saj vizualni del za uporabnika pravzaprav ni bil ključen.
Materinstvo in arhitektura
Kako je materinstvo vplivalo na tvoje delo? Je vplivalo na tvoj pogled, način, prioritete?
Za nosečnost sem izvedela v Afriki, na študenstki delavnici, kjer smo gradili šolo in sem se ob tem projektu zelo angažirala, takrat pa sem s tem prekinila, da bi se posvetila nosečnosti in hčerki. Materinstvo me je prisililo, da sem se soočila s sabo. Moja hči Sonja me je potrebovala stoodstotno, kar mi ni pustilo prostora za kariero. Žalovala sem za tem, a me je prisililo, da sem premislila, kaj je zares pomembno. Otroci ti nastavijo ogledalo – vprašaš se, zakaj nekaj počneš. Ko je bila stara eno leto, sem pisala diplomo, a je nisem mogla dati za dlje časa k drugim, ker je potrebovala mojo prisotnost. Bilo je lepo, a zelo intenzivno.
Tvoj mož (fotograf Simon Chang) prihaja iz Tajvana, kitajske kulture. Kako to vpliva na tvoj pogled na arhitekturo?
Bilo je naporno, a poučno. Zanosila sem po nekaj mesecih zveze, kar je bila hitra sprememba. Veliko stvari sem morala premisliti. Stvari, za katere sem mislila, da so absolutna resnica, so bile resnične le v mojem svetu. Čisto banalne stvari, kot to, kaj pomeni želja. Na primer, ko sem v pogovoru omenila, da bi rada šla v Avstralijo, je Simon že resno kupoval letalske karte, jaz pa sem to navrgla bolj mimogrede, v pogovoru. Po drugi strani, Simonu je bil koncept, da greš na primer na plažo in ne delaš nič, zelo tuj in nerazumljiv: no zdaj ga je osvojil. Mislimo, da poznamo tujo kulturo, ker se v šoli učimo o tem – saj vemo, da Kitajci jejo s palčkami –, ampak premalo razumemo, da je to zgolj vrhnja plast, pravzaprav pa so sistemi razmišljanja drugačni. In naš kulturni kod ni edini pravilni. Zdi se mi, da so oni veliko bolj potrpežljivi, da razumejo, da so stvari proces in da včasih ni rezultatov takoj. Da so teki na dolge proge. To mi je dragoceno pri Simonu, da me velikokrat s tem umiri. Naučila sem se, da so moje »resnice« le del moje kulture, in to mi je odprlo pogled na arhitekturo – manj se obremenjujem z absolutnim.
Kaj bi svetovala sebi pri 20 letih?
Da ni vse tako pomembno, kot takrat misliš. Stvari se izidejo, ali pa zraste nekaj drugega. Življenje je bolj naključno, kot si domišljamo, in ni treba vsega načrtovati do potankosti.
Pogovarjala se je: Nina Granda
Portret: Matevž Granda
