Konec septembra je slovensko društvo Pro Silva gostilo irsko društvo Pro Silva. Čeprav ima Irska le okrog deset odstotkov pokritosti z gozdovi, pa še to so večinoma plantaže hitrorastočega sorodnika smreke z imenom sitka, člane njihovega društva z našim društvom enako srčno združuje ideja o sonaravnem gospodarjenju z gozdovi.
Del programa večdnevnega obiska se je odvijal tudi v gozdu, kjer delujem. Radovedne Irce, ki niso skoparili z vprašanji in velikodušnim hahljanjem ob bolj ali manj posrečeno humorističnih odgovorih, sem popeljala po gozdu in kot že tolikokrat spet doživela reakcijo tujcev, ko vidijo naš gozd. Z mešanico občudovanja, osuplosti in zavisti so si enotni, da so slovenski gozdovi prekrasni. Tako po drevesni biodiverziteti, kondiciji, mešanosti vrst in razvojnih faz, kot po številu drugih organizmov in predvsem divjadi, so naši gozdovi resnično bogati.
Po ogledu gozda smo imeli piknik na jasi in Irci so urno od nekod potegnili razna brenkala in začeli prepevati tradicionalne irske pesmi. Člani našega društva smo začutili potrebo, da tudi mi predstavimo kakšno narodno pesem, pa smo imeli nekaj težav: ali nismo vsi poznali pesmi ali pa se nam je zdela preveč žalostna.
Ko sem se vozila po temi nazaj in oprezala za burnim nočnim življenjem divjadi, sem razmišljala o tem, kako so nas Irci v ponosu na svojo narodnost močno prekašali. Slovenci, kot da ne bi znali ceniti, kaj vse imamo. Če vprašate Švicarja, na kaj je kot Švicar ponosen, bo takoj omenil čokolado in ure. Hrvat bo opeval lijepo našo in se porogljivo nasmehnil, ker imajo neprimerno več neskončno lepega morja od nas, Grk bo razširil roke in zmajeval z glavo, da mora na tako očitno vprašanje sploh odgovarjati: njegova država je zibelka naše civilizacije!
In mi? Živimo v državi, katere skoraj 60 % ozemlja prekrivajo eni najlepših in najbolje ohranjenih gozdov na planetu, pa se na gozd ob narodnem ponosu večinoma ne spomnimo.
To je razumljivo. V osnovnošolskem izobraževanju ni niti minute gozdarstva. Posledica tega je, da večina ne ve, da smo eni redkih, ki imamo uzakonjeno sonaravno gospodarjenje z gozdovi. In to že od druge svetovne vojne dalje. Ne vedo, da imamo uzakonjeno tudi večnamenskost gozdov, kar pomeni, da naši gozdovi združujejo tako gospodarsko, ekološko kot socialno funkcijo. Po gozdovih se lahko sprehaja vsakdo, hkrati pa za vsak gozd veljajo desetletni načrti, v katerih država predvidi, kako naj bi se gozd razvijal, da bo kot celoten ekosistem ostal v dobri kondiciji in nam hkrati dajal tudi les.
Uvedba osnov gozdarstva v osnovne šole se zdi očitno dobra ideja. Z njo bi ubili več muh na en mah. Bodoči odrasli bi razumeli, kako deluje naš način gospodarjenja, znali bi ceniti ne le lepoto gozdov, temveč tudi les, ki nam služi na številnih področjih, nenazadnje pa se ne bi več dogajalo, da ljudje zaradi neznanja nehote škodujejo gozdu (deponiranje vrtnega zelenega odreza, vožnja po vlakah in brezpotjih, pikniki v času gnezditve …). Zelo verjetno bi se trajno razrešil tudi problem, ki ga doživljamo zaradi nerazumevanja principa upravljanja velikih zveri, s katerim sicer v svetovnih krogih žanjemo priznanja. Irci denimo nimajo ne medveda, ne risa, ne volka in celo divjega prašiča ne, saj jim ni uspelo doseči uspešnega modela upravljanja z velikimi zvermi, ki bi omogočil sobivanje ljudi in zveri na istem prostoru in so pač zveri (in prašiče) iztrebili. Glede tega Irci še zdaleč niso osamljen primer. Medveda v veliki večini Evrope namreč ni več. Iz istega razloga, kot se je pripetil Ircem.
Poleti sem se odločila po svojih skromnih časovnih močeh doprinesti k ozaveščenosti mladih o gozdarstvu. Našo največjo mladinsko organizacijo sem naprosila, da so me kot prostovoljko spustili k otrokom, ki so preživljali poletno kolonijo v gorskem, gozdnatem središču. Vodenje otrok mi ni bilo povsem tuje in vendar me je veličina otroške radovednosti in vsrkavanja gozdarskih vsebin presenetila. Vprašanje, kaj naredimo, če srečamo v gozdu medveda, je sprožilo tak stampedo odgovorov, da smo z vzgojiteljicami komaj umirile ne le besedno ploho, temveč tudi pantomimske ponazoritve idej, kako omedleti, da bi se rešili konflikta z medvedom.
Priložnosti pa ni manjkalo niti za z gozdom nepovezano trenutke pozornosti. Simpatičen desetletnik se mi je pridružil med hodo do naslednjega postanka in me vprašal, če vem, katero je njegovo najljubše sadje. Po nekaj neuspešnih poskusih je zmagoslavno vzkliknil, da nima najljubšega sadja, saj rad je vse sadje! Tu še ni bilo konec njegove prehrambene zagretosti. Pojasnil mi je, kaj naredi, če doma zmanjka sadja: loti se zelenjave! Fant je bil pravi kulinarični hedonist, saj je obširno opisal tudi načine priprave posameznih vrst zelenjave. Ko sem ga vprašala, da bi mogoče lahko bil kuhar, ko odraste, pa je potožil, da dvomi, saj da mu starši ne dovolijo kuhati.
Spet druga udeleženka gozdnega sprehoda, devetletnica, me je prav tako pozvala k ugibanju števila stolov, ki obdajajo njihovo domačo mizo. Da je ne bi slučajno užalila, sem rekla, da tri, kar se mi je zdel neke vrste minimum stolov. V očeh ji je zasijal ponos ob tem, da sem tako zelo zgrešila. Za njihovo mizo je kar osem stolov, družina pa šteje le štiri člane!
Težko si zastavim cilj, da bo pričujoča kolumna z opisi otroške prisrčnosti razrešila problem pomanjkanja učiteljskega kadra, zaradi katerega je utopično pričakovati, da se bo vlada lotila uvedbe gozdarskega pouka v šole. Morda pa lahko povabim v razmišljanje idejo, da, če nas vsaj malo vleče v učiteljske vode, zberimo pogum in ponudimo vsaj par ur na teden bližnji šoli s kadrovsko stisko.
To pot sem z nekaj strahu pred veličino učiteljskega poklica ubrala tudi sama. Od septembra tri ure na teden poučujem dendrologijo na eni od gozdarskih srednjih šol. Čeprav so tu slušatelji v kasnejši razvojni fazi kot udeleženci poletne kolonije, še vedno niso izgubili sposobnosti, da se strastno razvnamejo, ko dramatično predstavim problem zapleveljenega sestoja, kjer klice drevesnih vrst prerasteta robida in praprot.
Morda zgodba uspe in bodo bodoče generacije, opremljene s ponosom in samozavestjo, Ircem v brk glasno zapele: Lisička je prav zvita zver.
Piše: Marija Jakopin
Foto: Marija Jakopin
