Prebivalci ob Jadranski obali so zelo veseli, če imajo pesek, cement in vodo. Iz vsega naštetega delajo beton. Beton je na Jadranski obali fetiš. Včasih imam vtis, da dajejo tamkajšnji prebivalci tej tvarini prednost pred avtomobilizmom in seksom. Če obmorci ne vedo, kaj, kako bi, če imajo preveč časa, začnejo mešati beton. Beton je v teh krajih svojevrstna droga. Brez betona bi se jim zdelo življenje pusto in prazno. Ko je beton pripravljen, se začne betoniranje. Kaj se betonira in kako se betonira, ni posebno važno, važen je betonski akt kot tak. Betonirajo se hoteli, apartmajske hiše, konobe, picerije, dućani, ceste, prehodi, podhodi, mostovi in mostički, ploščadi, zidci, zidovi, ograje, dvorišča, parkirne površine, prostori med hišami, dovozi, škarpe, strehe, nadstreški, jaški, kinete, garaže, šupe, pergole, marine, pomoli, konfini, pristanišča za trajekte, kampi, kopališča, letališča, kurbišča, igrišča … naštevanju ni konca in ne kraja. Obmorci so nesrečni, če vidijo kakšno stvar, ki še ni zabetonirana; večkrat betonirajo kar tako, iz najbolj čistega veselja, pravijo, da betoniranih površin ni nikdar dovolj. Veseli so, če je njihovo početje čimbolj površno in malomarno opravljeno, v tem vidijo svoj ustvarjalni talent. Beton je v teh krajih ob morju, na Jadranski obali, svojevrstna kuga. Betonski mešalci se v krajih ob morju nikoli ne ustavijo.

Pred leti sem zašel v družbo občinarjev nekega novega naselja ob Jadranski obali. Ne spominjam se, kje natančno je to bilo. Beseda je dala besedo, vprašali so me, če imam mogoče kakšno idejo za občinski grb, občina naj bi ga še ne imela. Predlagal sem jim, da bi dali v grb podobo mešalca za beton. Bili so užaljeni, mislim, da brez potrebe. Premišljujem: mogoče bi bilo umestno, da Splitsko-dalmatinska županija v svojem grbu namesto krone kralja Zvonimira promovira betonski mešalec. No, mogoče pretiravam. Na Jadranski obali je vsekakor betonska mrzlica hujša od požarov. Slišal sem, da imajo požare po svoje radi, saj jim pripravljajo in čistijo teren za betoniranje. Ne vem, če to drži.

»Posnetek iz ceste proti Senju, 2. 11. 1927« piše na obledeli, fotografiji, ki je stara malodane 100 let. Avtor fotografije je Adolf Leo Dukić (Adolf Leo Dukić je bil eden od direktorjev gradbenega podjetja Dukić&Stern v Ljubljani za časa Kraljevine Jugoslavije; znani so Dukićevi bloki v Ljubljani in kopališče Pri Šternu na Ježici)), za volanom mogočnega ameriškega Lincolna sedi Anton Plantan; kdo bi bili sopotniki ni znano. Visokorasli Anton Plantan je bil dolgoletni Dukićev šofer in ded moje pokojne soproge Tatjane. To kar, tako, mimogrede. Na sliki je dobro viden odsek ozke prašne Cestice, ki se vijuga ob nekem morskem zalivu. Viden je del kamnitega opornega zidu. Cestica se tesno prilega in sledi razgibani površini obmorske krajine. Prirodni scenariji dodaja nežno civilizacijsko komponento. Veduta na fotografiji je mnogo lepša s Cestico, kot bi bila brez nje. Po vsej priliki je bila naprava narejena v času Črnožolte monarhije (stare Avstrije). Verjetno bolj iz strateških razlogov kot zaradi obmorskega gospodarstva. Prevozi in potovanja so bili vezani na morje. Dukić je bil osebnost na zelo različne načine, najbrž ga je pustolovski duh vodil na pot z avtomobilom iz Ljubljane v Senj in najbrž še kam naprej v pustem jesenskem času. Po izročilu naj bi tako potovanje trajalo dva do tri dni. Na fotografiji je videti, da je Cestica mimo Lincolna popolnoma prazna; kot rečeno Jadranska obala je komunicirala po morju. Seveda so že v prejšnjih časih nekateri »hodili na morje«. S kovčki na vlak do morja (Sušak, Reka, Split, Dubrovnik) in potem mogoče še kam s parobrodi kamorže na Jadranu. Ti (idilični?, romantični?) časi so minili. Nihče jih ne bo priklical nazaj.

Jaz se najbolj bojim napredka in naprednih ljudi. Če bo svet kdaj vzel hudič, ga bo zaradi napredka in naprednih ljudi. Toliko za uvod in za začetek premišljevanja o Jadranski magistrali. Podvig Titove Jugoslavije, in posebej takratne republike Hrvaške, se je začel leta 1955 in končal leta 1966. Narejena je bila sodobna avtomobilska cesta od Reke do Kotorja. Naprava je lepo inženirsko delo. Nekateri zanosno pripominjajo, da naj bi bila to najlepša panoramska cesta v Evropi. Trditev najbrž ni daleč od resnice. Na stari zgodovinski Cestici je bilo mogoče sem in tja voziti 20 kilometrov na uro. Nova cesta je bila narejena za hitrosti do 100 in več kilometrov na uro. Nova cesta je zato v primerjavi s staro mnogo bolj ravna, polmeri ovinkov so mnogo večji, veliko je podpornih zidov, utrjenih brežin, usekov mostov in mostičkov, klančine imajo mnogo manjši naklon, je vsaj štirikrat širša od stare. Magistrala, razumljivo, sledi in se prilagaja prirodnim danostim ob Jadranski obali vendar mnogo bolj odločno in suvereno v primerjavi z nekdanjo Cestico. Ta je bila dobesedno potopljena v jadranski relief, nova Magistrala skuša, če se le da, uveljavljati čim več tangencialnosti trase vizavi prirodnim danostim terena ob Jadranski obali. Ta vidik, kot je znano, do popolnosti prakticira gradnja avtocest. Kot rečeno, Magistrala je lepo in spoštovanja vredno inženirsko delo. Titova Jugoslavija je bila lahko upravičeno ponosna nanj. Kronisti tistega časa zanosno pripominjajo, da je Magistrala širokim ljudskim množicam odprla pot do vsakršnih prirodnih in zgodovinskih prelesti, ki jih nudi Jadranska obala od Reke do Kotorja. In res, naval udeležencev vseh vrst in narodnosti v industriji prostega časa, kot tudi včasih poimenujemo turizem, je bil in je še neizmeren. Tujski promet ob Jadranski obali se je v primerjavi s starimi časi povečal za, kaj vem, petkrat, desetkrat, dvajsetkrat … V bistvu se povečuje iz leta v leto. Moderni turisti so avtoturisti. Na pot gredo z avtomobilom in na letovanju želijo imeti svoje vozilo v bližini. Ni težko ugotoviti, da avtoturisti mnogo bolj bremenijo okolico kot turisti s kovčki. Najbolj napredni potujejo po novem v avtodomih. V njih se počutijo skoraj tako, kot bi bili doma.* Turistov s kovčki na vlakih in parnikih v bistvu ni več. Navalu avtoletoviščarjev so se smiselno odzvali prebivalci ob Jadranski obali. Začela se je izgradnja tako imenovane turistične infrastrukture, ki jo po svoje najbolj določa beton kot dominantno gradivo teh akcij. Zato postavljam utrujeno in zajedljivo hvalnico betonu na začetek tega spisa.

Jaz sem v napihljivem čolnu češke izdelave priveslal od Chioggie pri Benetkah do reke Bojane, ki je, kot je znano, mejna reka z Albanijo. Obveslal sem otoke Hvar, Korčulo, Šolto, Brač, Pag, veliko sem veslal med Kvarnerskimi otoki, posebno okrog Silbe. Domišljam si, da dobro poznam razmere na Jadranski obali in še kje zraven. To, kar se tukaj dogaja, so slabi izgledi za prihodnost. Avtoturisti so popolnoma spremenili značaj in miselnost prebivalstva na Jadranski obali. Velikanski denarji, ki jih dovažajo, so vzrok za opuščanje agrikulture in tudi industrije. Ob Jadranski obali velja pravilo, da lahko družina preživi celo leto z oddajanjem štirih turističnih apartmajev v poletnem času. Splača se le še avtoturizem in vse, kar se veže na ta pojem. Jadranska obala se počasi toda zanesljivo spreminja v veliko betonsko ploščad prirejeno za avtoturizem. Precej dračja na grmado betonske nemarščine prispeva tudi modernistična dogma v graditeljstvu, ki proglaša za arhitekturo vsako grdobijo, ki za silo domnevno funkcionira. Betonski usodi se za silo izmikajo otoki; pa kaj, tudi na otokih se uveljavlja betonski stampedo. Na otoke vozijo trajekti in počasi uveljavljajo tudi na njih norme z obale. Novi avtocestni (!) most na polotok Pelješac je gotovo izjemno inženirsko delo. Ampak most bo dal pomembne pospeške betoniranju tega do sedaj razmeroma idiličnega polotoka. Avtocesto bi lahko Hrvati krajše in cenejše speljali mimo Neuma, če bi se pametno dogovorili z Bošnjaki, pa kaj, prevladal je ozek domovinski zanos in zato je tako, kot je.

Morebitni bralci tega spisa bi lahko dobili vtis, da na veliko grajam ravnanje prebivalcev ob Magistrali. Nekoliko že, pa ne preveč. Tako bi ravnale več ali manj tudi kakšne druge rodovne skupnosti. Jadikovanje o zgubljenem raju je možno in smiselno, ni pa čisto nič odrešujoče. Sile, ki bi ustavila betoniranje, ni na vidiku.

Magistrala je na Jadranski obali povzročila velikansko razdejanje, primerljivo s potresi, poplavami in požari. V zadnjih desetletjih je bila zgrajena avtocesta od Zagreba do Reke, Zadra, Splita in Dubrovnika. Nova naprava je in bo turističnemu betoniranju dodala nove in nove pospeške. Magistralo je povozil čas, postala je komunikacija lokalnega pomena. Na nek poseben način je postala zgodovinska Cestica.

*Avtoturisti so mnenja, da je z avtom ali celo z avtodomom potovanje najbolj udobno, predvsem pa, tako zatrjujejo, imajo lahko s seboj vse, kar potrebujejo na počitnicah. Če pa obsega letovanje potovanje z letalom se ti isti bivši avtoturisti brez težav spremenijo v potnike s kovčki, saj z letali vsaj za zdaj še ne prevažajo turističnih avtomobilov kot jih, denimo, trajekti.

Napisal: Janez Suhadolc

Objavljeno v Outsider#42, v poglavju: Jadranska magistrala (urednik Aleš Gabrijelčič)

Outsider #42: Jadranska magistrala