Za zunanjega opazovalca se spomladi v center Ljubljane poleg drevesnih listov, tulipanov, narcis in spet delujočih pitnikov (kolikor jih pač je) vrne življenje. Za prebivalce se isti mesec vrne občutek tesnobe, ki ga s seboj vsako leto prinesejo trume turistov. Meja med pozitivnimi učinki turizma, ki v mesto prinaša drugačne poglede, srečevanja lokalnih prebivalcev z drugimi kulturami in s tem bogati kraj in njegove pomene, ter negativnimi posledicami masovnega, instantnega konzumiranja, ki ga prinaša pretirani turizem, je tanka. Menim, da smo to mejo v Ljubljani že prestopili, pri čemer pa nam ni uspelo najti pravega ravnotežja oziroma poti nazaj v »zmernost«. Zanimivo je, kako prebivalci šele v tem obdobju spoznamo, da še tako banalne stvari v urbanem prostoru niso samoumevne. Sedenje na klopi postane lov za prosto mesto. Vožnja s kolesom skozi center postane podobna treningu skakanja na kolo in s kolesa, saj se niti z vztrajnim cingljanjem ni mogoče preriniti mimo turistov z bleščečimi fotoaparati. Premikanje skozi stari del mesta se spremeni v umikanje stojnicam s spominki vprašljivega porekla, z domačimi salamami in desetimi vrstami medu z zlatimi nagradami.

V tem času se moje doživljanje mesta in premikanje po njem korenito spremenita. Namesto lagodnega sprehajanja bežim pred hrupom dogodkov, ki z vseh strani razglašajo otvoritev sezone, ter se umikam negibnim parom, ki se fotografirajo pred zmajskim mostom. Opazujem turiste, ki sledijo vodiču v restavracijo, kamor domačin nikoli ne bi zašel; v klasično »turistično past«, ki ima na TripAdvisorju presenetljivo veliko (podtaknjenih ali kupljenih?) visokih ocen, ki nas, lokalcev, k sreči ne morejo pretentati (vsaj tako se prepričujem). Opazim drugo skupino japonskih turistov, ki plačujejo vstopnino za stolno cerkev, pa tretjo, ki na tržnici preizkuša surovo mleko naravnost iz mlekomata (sprašujem se, ali razumejo pomen besede »surovo«). Pri tem fotografirajo in snemajo celotni postopek, kot da bi bil najnovejši tehnološki dosežek iz Silicijeve doline. Ko se z dvema steklenicama sama odpravim po mleko, skupina turistov pred mlekomatom odstopi za korak. Obkrožijo me, da bi naredili prostor za moj prihod, obenem pa pripravijo telefone, da bi posneli celotno opravilo, kot da gre za demonstracijo postopka. V zadregi jih prosim, če me ne bi snemali; obotavljajoče pospravijo telefone, točenje mleka pa pospremijo z zvoki občudovanja: »Aaaaaa!« »Vauuuu!« »Haaaah!« Če bi bila res »kul«, bi jim pripravila predstavo točenja mleka iz mlekomata naravnost v stekleni kozarec, ki bi ga imela spravljenega v torbi, v smislu »poglejte, v Sloveniji imamo tako neoporečno mleko, da surovega pijemo kar iz kozarca, ki ga vedno nosimo s seboj, to je tukaj nekaj normalnega«. Na koncu bi zmagoslavno dvignila kozarec mleka v zrak, se priklonila, oni bi mi zaploskali, vse posneli in o tem razlagali svojim prijateljem, medtem ko bi na drugi strani sveta srkali kavo z UHT mlekom brez prave hranilne vrednosti. Ampak jaz bi rada samo natočila mleko.

Naslednja skupina kupuje »domače« pomaranče s Sicilije, ki so za turiste vsaj tretjino dražje kot za domačine (pravijo, da na počitnicah ne misliš na denar). V času turistične sezone je prodajalcem dovoljeno, da svoje drago uvoženo sadje in zelenjavo na Adamič-Lundrovem nabrežju prodajajo tudi ob nedeljah, čeprav je centralna tržnica na Vodnikovem trgu ta dan zaprta. Nekaj deset metrov naprej italijansko govoreča družina zapušča kičasto prodajalno s spominki, izdelanimi na Kitajskem. Če se sprehodim še malo naprej po stari Ljubljani, se kot po tekočem traku zvrstijo trgovine za turiste, ki prodajajo artefakte z mestnimi simboli, prilagojenimi za hitro in učinkovito predstavitev obiskanega mesta po vrnitvi v domovino. Še ena trofeja za zbirko magnetkov s panoramami obiskanih mest na domačem hladilniku, ki v novem kontekstu več tisoč kilometrov stran postanejo čudno eksotični in neudomačeni. Nekateri oglašujejo tudi kulinaričen »izum«, po očitnem zgledu Mozartovih poimenovan Zmajeve kroglice (sprašujem se, zakaj jih še nikoli nisem poskusila, in zakaj mi jih ni še nikoli nihče podaril; mogoče pa so celo dobre). Trgovine, v katere bi vstopila in so zame uporabne, lahko od Vodnikovega do Gornjega trga preštejem na prste ene roke.

Za vogalom skupina azijskih turistov čaka na plačljivo gondolo, s katero se bodo povzpeli na Grajski grič, da bi si ogledali Ljubljanski grad in fotografirali mestno panoramo. Ko me kakšen turist, ki potuje v lastni režiji, vpraša, kako priti do postaje za gondolo, ga usmerim in dodam, da je sicer po klancu le dobrih deset minut hoje. Ponavadi dobim odgovor: »Hvala, ampak danes smo že veliko prehodili.« Gondola na Grajski grič je verjetno najočitnejše znamenje hitre konzumacije mesta in je kot takšna najbližje idealu teleportacije od ene turistične znamenitosti do druge (vožnja z gondolo traja manj kot minuto, čakanje nanjo pa verjetno 15 minut). Glede na to, da se večina turistov v mestu zadrži dan ali dva in morajo očitno že tako veliko prehoditi, bi velikanska gondola čez center Ljubljane, ki bi turiste od ene do druge znamenitosti prevažala kar po zraku, zagotovo dosegla maksimalen masovno-turistični učinek.

Tudi Plečnik ni ušel banalizaciji svojega imena in značilni podobi za potrebe trženja in prodaje. Zanimivo pri tem je, da je v komercialne namene »ponarodela« njegova persona oz. vizualna podoba, ne pa njegova arhitektura, kar je v močnem nasprotju z arhitektovim delovanjem in prizadevanjem. Podoba s špičasto brado, okroglimi očali in širokokrajnim črnim klobukom je za današnji čas pač preveč karikaturistična, da se je ne bi izkoristilo za dobro prodajan turistični simbol, četudi je imel Plečnik svoj slog za zadržanega.

Na koncu me ustavi turistka iz Belgije. Vpraša, če sem od tukaj, in ali bi ji lahko povedala za kakšen malo manj turističen mestni kotiček ali četrt. Nekoliko daljša tišina sporoča moje oklevanje, ali naj odgovorim po resnici in izdam še tiste zadnje pristne ostanke centra mesta, ki vztrajajo in se jih oklepam. Tudi turistka se očitno počuti ujeto v »mestu v mestu«, zato želi prestopiti nevidno ograjo in pobegniti v drugo, neznano, a baje pristno Ljubljano, kamor turistični vodiči ne vodijo in kjer so mlekomati še vedno varni pred turisti.

V tem trenutku se mi posveti: tega mesta se ne ogleduje, to mesto se kupuje – ali v najboljšem primeru fotografira.

Piše: Eva Gusel

Foto: Matej Družnik