Vsakoletni Pohod ob žici zame poleg spominskega in rekreativnega dogodka predstavlja tudi priložnost za ogled mesta, predelov, v katere redkeje zahajam, in kritičnega premisleka o razvoju Ljubljane. Ob sprehodu skozi različne stanovanjske soseske iz časa množične stanovanjske gradnje občudujem zlasti po meri prebivalcev zasnovan javni prostor, ki je z leti sicer nekoliko spremenil svojo podobo, med drugim tudi zaradi tegob sodobnega časa (npr. pomanjkanja parkirišč), pa vendar z zelenimi površinami, otroškimi igrišči, športnimi objekti, lokali in trgovinami še vedno ustvarja prijetno bivalno okolje. Po drugi strani pa zmajujem z glavo ob pogledu na nekatere nove soseske vrstnih hiš ali nižjih blokov, ki so od zunanjega sveta ločene z ograjo. V takšnem kompleksu običajno sicer najdemo tudi otroško igrišče, če si eno ali dve generično zasnovani igrali to ime sploh še zaslužita, ki pa je namenjeno zgolj stanovalcem. Bog ne daj, da bi se naši elitni otroci igrali z umazanimi okoliškimi! Ta ograjena igrišča so praviloma prazna, pa saj ni čudno – mene še najbolj spominjajo na kletke v živalskem vrtu.

Ob tem me spomini »odnesejo« kakšna tri desetletja in pol nazaj. Kot otrok sem živel v središču Ljubljane, v nekdanji plemiški palači, v povojnem času razdeljeni na mnoga stanovanja. Prebivalstvo je bilo večinoma staro, otrok skoraj ni bilo, tudi med sosedi ni bilo posebnih stikov. Zato so bile počitnice pri teti v manjšem gorenjskem mestu skorajda kulturni šok. Z družino je stanovala v eni od tistih značilnih delavskih sosesk sivih blokov. A vsa sivina se je razblinila ob živahnem dogajanju okoli njih. Kakšnih posebnih igrišč sicer ni bilo, so se pa na zelenih (in betonskih) površinah zbirali otroci, tako iz soseske kot od drugod, se igrali med dvema ognjema, skrivalnice, gumitvist, se skratka družili. Nekje na varni razdalji so na klopcah sedeli odrasli, modrovali o življenjskih tegobah, opravljali soseda, ki je zjutraj na poti v službo svoj avto nasadil na količek, potarnali nad časi, v katerih živijo. Sestavni del dogajanja je bil tudi besni hišnik, ki je z nožem tekal okoli garaž in kričal, da bo prebodel našo žogo in vse nas (in ki smo mu potem še s toliko večjim užitkom »nabili« to isto žogo v garažna vrata). Skratka, prostor okoli blokov je od zgodnjega popoldneva do večera prekipeval od življenja, predvsem pa ni bil za nikogar zaprt.

Izjemen primer slovenske povojne arhitekture je brez dvoma Ferantov vrt, pri katerem je Edvardu  Ravnikarju v polnosti uspela zamisel soseske, prilagojene mestnemu središču. Pogosto občudujem, kako genialno je arhitekt zasnoval notranji, dvoriščni del kompleksa. Ne le, da je s širino ohranil spomin na forum antične Emone, ustvaril je prostor, ki je hkrati javen, saj služi kot komunikacija med Slovensko cesto in Igriško ulico (in tamkajšnjimi gostinskimi lokali), po drugi strani pa zaradi odsotnosti prometa (garaže so umaknjene na nižji nivo) tudi zaseben, namenjen srečevanju stanovalcev, dvorišče pa na njegovem robu dodatno bogatijo objekti storitvenih dejavnosti. T. i. atrij več kot pol stoletja po dozidavi zadnjega bloka še vedno živi. Druženja otrok bi sicer lahko bilo več, a časi so se pač spremenili. Še vedno upamo, da se bo kultura zaslonov sčasoma končala in bo tudi pri mlajših spet postalo aktualno družabno življenje.

Leto Edvarda Ravnikarja 2023

Nedavno pa se je v soseski pojavil problem narkomanov, ki se v nočnih urah zatekajo na območje dvorišča in garaž, stanovalci in mimoidoči pa zjutraj videvajo igle, kar vsekakor zbuja nelagodje. Ne gre le za problem Feranta, s podobnimi težavami se srečujejo tudi drugod po mestnem središču. Z zadevo se ukvarja policija, a stvari se premikajo počasi. Prestrašena skupina stanovalcev se je odločila zadevo vzeti v svoje roke. »Zavzemamo se za ograditev dvorišča,« mi je pred dnevi dejala razburjena stanovalka. Ugovori, da gre za javni prostor, niso zalegli. Čeprav razumem vzgibe, ki so pobudnike pripeljali do te odločitve, pa vseeno ne morem sprejeti absurdne zamisli o postavitvi ograje. Smisel atrija stanovanjske soseske Ferantov vrt je ravno v povezavi javnega in zasebnega prostora. S postavitvijo ograje, ki bi delno javni prostor v celoti spremenila v zasebnega, bodo na izgubi vsi. Mesto bo ostalo brez še ene javne površine, stanovalci pa brez prostora srečevanja, katerega kakovost je ravno v prehodnosti. Kdo se bo še hotel družiti na z ograjo obdanem dvorišču, ki bo spominjalo na zapor ali v najboljšem primeru vojašnico? Se bo sploh še kdo od stanovalcev čez dvorišče sprehodil do lokalov na Igriški ali bo šel raje po zunanji strani blokov? Da o dejstvu, da bo s tem izničena Ravnikarjeva avtorska zasnova, sploh ne govorimo. Poleg tega pa, po mojem mnenju, zadrževanja narkomanov in drugih »sumljivih tipov« tako ne bo mogoče rešiti; vse skupaj se bo le preselilo na zunanjo stran ograj.

Javni prostor prehitro postane zaseben. Le malokdo še ve, da je bil pred Halo A Gospodarskega razstavišča prvotno trg, imenovan Trg 7. kongresa ZKJ. Ko so v začetku osemdesetih let postavili ograjo, da bi lažje nadzorovali obisk sejemskega prostora, je Bežigrad relativno hitro izgubil svoj edini trg. Ljudje se pač navadimo na spremembe, tako dobre kot slabe.

Eden od doprinosov stanovanjskih sosesk so ravno skupne površine. Zato jih ne ograjujmo! Naj ta prispevek služi kot apel k razmisleku o njihovi vlogi v današnjem času.

Piše: dr. Franci Lazarini, Univerza v Mariboru in ZRC SAZU

Vir naslovne fotografije: https://marjankrebelj.medium.com/why-is-socialist-housing-so-ugly-e88aff71b0af

Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.