Direktna ponovna uporaba materialov v stopnji ekološkosti močno prednjači pred procesirano reciklažo. Pri slednji je potrebno vložiti določeno količino energije, da en izdelek preobrazi v drugega. Pri direktni ponovni uporabi pa je izdelek uporabljen z nično ali minimalno predelavo. Uporabljeni gradbeni materiali se lahko demontirajo in ponovno sestavijo v drugo obliko, prav tako kot lahko kosi lesa ene vrste pohištva postanejo del drugega kosa pohištva. Pa gre pri tem le za trajnost ali je lahko ponovna raba tudi oblikovalski izraz?

Primere oblikovanja, ki se osredotočajo na ponovno uporabo, sta na UIA v Barceloni pred mesecem predstavila Barbara Buser in Curro Claret. Pri njiju trajnost in ponovna uporaba nista le sredstvo, temveč osrednje vodilo njunih dejavnosti, ki se hkrati ključno odražata v oblikovanju stavb in predmetov.  

Barbara Buser je švicarska arhitektka, ki je po zaključenem študiju na ETH v Zurichu nekaj let preživela v Afriki, kjer je v Sudanu kopala vodnjake, v Tanzaniji na univerzi Dar es Salaam pa vzpostavljala shemo vzdrževanja stavb. Po povratku v rodno državo jo je premaknilo spoznanje, da je gradbena industrija popolnoma netrajnostna, saj za vzdrževanje luksuznega življenja proizvaja smeti – zato jo je želela izboljšati. Leta 1995 je soustanovila Bauteilbörse, najprej spletno platformo, za tem pa tudi trgovino, ki zbira in prodaja rabljene gradbene elemente in komponente za stavbe, ki še danes deluje v Švici.

Soustanovila pa je tudi arhitekturno prakso Baubüro in situ, ki se ukvarja z prenovami in adaptacijami obstoječih stavb, kjer poizkušajo ponovno uporabiti čim več materialov. Pri projektu Kopfbau Halle 118 v Winterthurju so izvedli nadgradnjo obstoječe industrijske stavbe s 70% recikliranih materialov. Projekt se je začel s klasično arhitekturno zasnovo. Za tem so zaposlili »lovca na materiale«, ki sta po mestu in v okolici iskala uporabljene materiale, ki bi na gradbiščih drugače bili zavrženi. V bližini okolici sta našla konstrukcijske nosilce ter le nekaj let stara okna. V bližnjem Zurichu so namreč rušili stavbo, staro 28 let, na kateri so bila okna bila zamenjana le štiri leta pred tem. Iz te stavbe so »rešili« tudi stopnišče. Podjetje, ki ga je 28 let nazaj montiralo, je bilo zadovoljno, da ga bodo ponovno uporabili; zaradi tega so za ponovno montažo ponudili ugodno ceno. Lovca na materiale sta našla tudi oblogo za fasado, ki je bila rdeča, radiatorje in še več. V enem letu so imeli 80% materialov za gradnjo objekta.

Za tem so glede na pridobljene materiale spremenili zasnovo projekta. Oblikovalska logika je tu popolnoma obrnjena: prioriteta projekta je, da se uporabijo materiali, ki so na voljo; zato so oblikovanje hiše prilagodili nanje. Etažne višine objekta so spremenili glede na stopnišče, ki so ga našli, fasada je bila obložena z rdečo pločevino (barvanje bi bilo predrago), na njej so uporabili štiri leta stara okna, ki so jih našli. Stavba je dobila previs, saj so se odločili, da namesto rezanja nosilcev nosilce uporabijo v takšni obliki kot so; to je objektu dalo tudi več uporabne površine.

Projekt dokazuje, da je mogoče graditi s ponovno uporabo gradbenih materialov in s tem zmanjšati količino odpadkov (ter izpuste toplogrednih plinov). Barbara Buser komentira, da je proces trenutno zaenkrat še časovno zahteven, vendar poudarja, da, če se ponovna uporaba bolj razširi, bodo tudi procesi postali bolj učinkoviti. Meni pa, da smo pri reciklaži gradbenih materialov zares šele na začetku.

Curro Claret je barcelonski oblikovalec, ki uporablja odpadne materiale za izdelavo predmetov, večinoma pohištva. Pri oblikovanju ga bolj kot koncepti vodijo zgodbe in situacije, ki postanejo del predmetov. Kot na primer kos lesa, na katerem je grafit, postane del nove mize. Okoliščine, v katerih se znajde, ljudje s katerimi sodeluje, materiali, ki jih najdejo, ki so v nekem trenutku na voljo, sooblikujejo predmete in postanejo del njihovega izraza. V veliki meri gre torej za improvizacijo in delo z razpoložljivimi sredstvi.

Pri tem izpostavlja začasnost predmetov. Za nobenega od svojih objektov ne more reči, da so končna oblika njegovih sestavnih delov. ‘V tem trenutku je kos pohištva, ki ima določeno funkcijo. Je začasna stvar, ki trenutno funkcionira. Že sedaj pa vem, da lahko jutri postane nekaj drugega.’

Sestavni deli stola, ki ga je izdelal, so včeraj bili nekaj drugega, danes so stol, jutri pa bodo mogoče služili tretjemu namenu. S to mislijo so tudi uporabljeni: stiki na stolih so narejeni s pomočjo kovinskih ploščic, ki omogočajo reverzibilnost. Že obstoječe klopi so brez razstavljanja uporabljene, da tvorijo tribuno; čez tri mesece bi v nekem primeru lahko ponovno postale klop(i). Podobno logiko izražajo cerkvene klopi – postelje, ki so jih izdelali za eno od barcelonskih cerkva (izdelali so tudi več verzij, nekatere tudi za cerkev na Dunaju). Klopi se lahko ponoči, ko cerkev ni uporabi, pretvorijo v posteljo, cerkev pa tako postane zatočišče za ljudi brez doma.

Objekti, katerih estetika je mogoče nekoliko nenavadna, se ukvarjajo z odpadki preteklosti, hkrati pa z mislijo začasnosti izražajo skrb za sedanjost in prihodnost, z uporabo minimalne količine vložene energije.

Pri delu obeh oblikovalcev ne gre le za estetiko, temveč za večja vprašanja, ki presegajo dotičen objekt ali stavbo, s katerim se ukvarjata – gre za odgovorno ravnanje z viri, ki so človeku na voljo. Hkrati pa ponovna uporaba postane tudi estetika: ustvari samosvoj videz, ki govori močno zgodbo. Pravzaprav množico zgodb: o predmetih, ki so postali odpadki, ki so s tem, ko so postali del nečesa drugega, ponovno dobili funkcijo.

Napisala: Nina Dolar

Fotografije:
Baubüro in situ: https://www.insitu.ch/projekte/196-k118-kopfbau-halle-118
Curro Claret: Juan Lemus, Koldo A., Rita Sortino, Judith Casas, Theo Wood;  curroclaret.com, https://elhype.com/curro-claret-o-la-necesidad-de-un-diseno-social/