Misleče roke: drugi in tretji dan

Če so se na prvem dnevu poletne šole Thinking Hands v Dobravi dogajala bolj pripravljalna dela, so se ob koncu drugega dneva že začeli kazati obrisi rezultatov postopnega skupnega, vztrajnega dela.

Teoretično-praktična skupina je nadaljevala s praznjenjem in odvažanjem materiala s podstrešja. Pri tem so poleg časopisov in knjig naleteli na veliko število košar in lončevine. Danes skoraj odvečni in neuporabni predmeti lahko predstavljajo točko pogleda v preteklost in razmislek: košare in lončevina so se nekdaj uporabljale za prenašanje ali hrambo živil. Danes so jih zamenjale plastične vrečke in embalaža. Ali bi lahko naredili korak nazaj od hitrega, uvoženega in za enkratno uporabo? Preteklost lahko predstavlja tudi premislek za prihodnost.

Na drugi postaji, ki se odvija v gozdu, se trenutno pripravlja za postavitev umetniškega dela Mateja Andraža Vogrinčiča. Z izvedbo plitkega izkopa 5x5m, za piazzo, ki se je začela že prvi dan, smo odkopali prvo, organsko plast zemlje. Spodaj pa so se razkrili novi »horizonti«: najprej mešanica humusa in gline, ko pa smo na mestu kopali še globlje, smo našli plast, bolj zbito, že na videz bogatejšo z glino. Z dvema plastema zemlje smo naredili test z vodo. Njuna vsebina se je pokazala naslednji dan: plast pod humusom vsebuje več melja in proda, plast pod njo pa več gline ter manj preostalih snovi. Ti dve plasti bosta ključni za naše nadaljnje delo. Odkopali smo zadostno količino za zbijanje sten še nedokončanega paviljona.

Po prvem dnevu, ko smo na delovišču kokošnjaka rezali dele za njegovo ogrodje, ter izdelali prototipe utornih spojev ter ergonomskega ročaja, smo drugi dan sestavili konstrukcijo za pod ter dolgi stranici. Udeleženki Patricija in Zoja sta v torek počasi, potrpežljivo in premišljeno oblikovali ročaj – iz zamisli direktno v fizično, uporabno obliko. Kako je oblikovanje iz ideje, misli, direktno do materializacije drugačen od procesa misli – papir (zaslon) – materialnost? Patricija meni: »Ko nekaj izdeluješ v merilu 1:1, v materialnem svetu, v katerem si tudi ti, intuitivno zaznaš, kaj je treba storiti – v primeru ročaja začutiš, da recimo na nekem delu roke oprijem še nekoliko tišči. Informacija se prenese v trenutku. Čutiš, kaj je treba storiti in veš, kaj je naslednji korak, brez vmesne obdelave podatkov preko kupa številk.«

Tretji dan smo sestavili še preostali stranici kurnika ter jih obložili po notranjosti. Obloženo in izolirano dno smo postavili in pritrdili na kolesa, pa tudi izdelali in pritrdili noge. Kako po mnenju mentorjev poteka skupinsko delo? Gerrit Müller-Scheeßel, ki poleg Klare Zalokar mentorira izdelavo kurnika, meni: »Mislim, da sodelovanje poteka zelo tekoče. Cenim, da udeleženci delajo samozavestno, če česa ne vejo, vprašajo – koordinacija zato ni pretežka. Lepo je videti ljudi, kako delajo na svojem manjšem delu kurnika, nato pa lahko vidimo tudi, kako se stvari sestavljajo. Danes bomo za dober zaključek dneva sestavili stene in videli končno obliko.«

To se je tudi zgodilo – do večerje je bil obod kurnika sestavljen.

Po večerji smo zaključili uspešen dan s predavanjem umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča, ki z razsežnostjo svojih umetniških instalacij sega prek robov umetnosti v polje prostora – v polje arhitekture. Popeljal nas je skozi projekte in procese, ki so bili potrebni za njihovo udejanjanje. Tudi njegove ideje za svojo materializacijo potrebujejo veliko prisotnosti; ne le miselnega dela, temveč tudi dela na lokaciji.

Tako na različne načine spoznavamo, da materializacija umetniških ali arhitekturnih idej ni instantna, kot so, danes še bolj s pomočjo umetne inteligence, instantni podatki, slike na zaslonih, ali komplementarna potrošniška kultura. Za to, da nekaj izdelaš v fizični obliki, je potreben čas, razmislek, testiranje in potrpežljivost. Na drugi strani pa tudi preseneča, kako lahko s sodelovanjem posameznikov z istim ciljem ideja v nekaj dneh preide v materialno obliko.