Verjetno med nekdanjimi študentkami in študenti Fakultete za arhitekturo v Ljubljani ni nikogar, ki se ne bi spominjal predavanj zaslužnega profesorja Janeza Koželja o Camillu Sitteju in njegovem pogledu na urejanje mest v 19. stoletju. Pravzaprav je bilo težko zapustiti predavalnico, ne da bi se človek začel drugače ozirati po mestnih ulicah in trgih. S temi predavanji se mi je ime Camilla Sitteja vtisnilo v trajni spomin, njegovi principi urejanja mesta pa mi še danes služijo kot redni opomnik, da urbanizem ni le suhoparno prostorsko umeščanje stavbnih volumnov in računanje različnih faktorjev, temveč da je predvsem estetska in družbena disciplina.

Camillo Sitte (1843–1903) je bil avstrijski arhitekt, urbanist, slikar in pedagog, ki je danes v stroki verjetno najbolj znan po svojem delu Umetnost graditve mest (Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen) iz leta 1889. Bil je otrok dunajske umetniške in arhitekturne tradicije. Njegov oče Franz Sitte, priznani arhitekt, mu je že zgodaj predal občutek za prostor, proporce in lepoto grajenega okolja. Kljub strokovno bogatemu ozadju pa svojih mestogradnih principov ni pričel utemeljevati s teorijo, temveč jih je gradil predvsem na lastnih opazovanjih in strokovnih dognanjih. Že v mladosti je potoval po številnih evropskih mestih, risal njihove trge ter analiziral ulice in razmerja med stavbami.

V času, ko je Evropo devetnajstega stoletja preplavljal trend racionalnega urbanizma širokih bulvarjev, geometrijskih mrež in velikopoteznih regulacij, je Sitte glasno opozarjal, da mesta ne smemo razumeti le kot inženirski in diagramatični problem. Retrospektivno se nam morda zdi, da je bil Sitte v resnici usmerjen proti napredku, a nam branje njegovih del odpira vpogled v to, da je bil v bistvu izjemno moderen.

Sedaj, ko pogosto govorimo o tem, da si estetika in funkcionalnost stojita nasproti in se nam zdi, kot da bi bilo treba izbirati med lepim in uporabnim, nas Sitte še vedno lahko uči ravno nasprotno. Skoraj vse elemente estetsko kakovostnega mesta lahko razumemo tudi kot elemente njegove funkcionalnosti. Dobro oblikovan trg spodbuja druženje, z drevoredi na ulicah pa ustvarjamo identiteto in hkrati nudimo senco. Ozke ulice zmanjšujejo pregrevanje in ustvarjajo prijetnejšo mikroklimo. Razgibani prostori zmanjšujejo hitrost prometa in povečujejo varnost. V bistvu govorimo o izjemno sodobnih konceptih. Ko je Camillo Sitte pisal svoja dela, globalno segrevanje, toplotni otoki in podnebne spremembe seveda niso bili del urbanističnega besednjaka in tu vzklije zanimiv paradoks. Če dosledno sledimo njegovemu razumevanju mesta, dobimo presenetljivo odporen urbani organizem.

Trgi, kot si jih je zamišljal Camillo Sitte, niso bili prevelike, izpraznjene in pregrete ploščadi, temveč je želel ustvariti prostore z jasno določenimi robovi, obdane z arkadami, drevesi, vodnjaki in pročelji, ki ustvarjajo in nudijo senco. Ulic si ni zamišljal kot široke asfaltne estuarije, ampak kot prostore z razmerji, ki so posledično omogočala naravno senčenje in boljše kroženje zraka. S svojo zamislijo o morfologiji mesta pa je zavračal razpršenost in spodbujal oblikovanje s srednjim vekom in renesanso navdane kompaktnosti. In res, prav kompaktna mesta danes porabijo manj energije za mobilnost, omogočajo več hoje in kolesarjenja ter ustvarjajo manjše okoljske obremenitve – skratka, sodobno 15-minutno mesto.

Iz tega lahko povzamem, da ima veliko tega, kar danes predstavljamo kot sodobne koncepte trajnostnega urbanizma, pravzaprav korenine v razmišljanjih, starih stoletje in več. Mešanje različnih programov, bližina vsakodnevnih storitev, aktivna pritličja, kakovostni javni prostori, senčenje ulic, zelene površine in poudarek na pešcu niso nova odkritja, saj gre vsaj za načela, ki jih je že Sitte prepoznal skozi opazovanje najodličnejših evropskih mest.

Seveda mesta enaindvajsetega stoletja ne moremo graditi po vzorcih srednjega veka. Potrebujemo drugačno infrastrukturo in drugačne tehnologije. Toda prav zato je pomembno razumeti razliko med obliko in načelom. Oblike se spreminjajo s trendi, kakovostna načela pa se morajo ohranjati. Sitte ni zagovarjal kopiranja zgodovinskih trgov, zagovarjal je razumevanje prostorskih zakonitosti, zaradi katerih se ljudje v nekem prostoru dobro počutijo.

Morda je največja lekcija Camilla Sitteja prav ta, da mesto ni skupek posameznih stavb, ampak odnosov med njimi. Njegovi poduki me utrjujejo v prepričanju, da se urbanizem ne začne tam, kjer se arhitektura konča, in da danes prepogosto načrtujemo odlične posamezne stavbe, ki stojijo v povprečnem ali celo slabem mestu. Rezultat je arhitekturno zanimiv objekt, ki ne zna ustvariti kakovostnega javnega prostora.

Če želimo graditi mesta, ki bodo odporna na vročinske valove, podnebne spremembe in družbene izzive prihodnosti, bomo seveda morali preseči mejo, ki nam jo narekujejo le novi materiali, energetski standardi in pravilniki. Ponovno bomo morali odkriti umetnost grajenja mesta. Šele ko bomo stavbe znova razumeli kot del širše prostorske zgodbe in mesto kot umetniško delo naših skupnosti, bomo ustvarjali okolja, ki ne bodo samo učinkovita, temveč nam bodo tudi prijeten in trajen dom. Camillo Sitte nas tudi po več kot stoletju opozarja, da najbolj odporna mesta niso nujno tista, ki so najbolj sodobna, ampak tista, ki najbolje razumejo človeka.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Celoletna naročnina