Ob obiskovanju tujih, večjih mest me je poleg tipičnih znamenitosti vedno navduševala tudi kraljica javnega prometa – podzemna železnica. V sanjskih pogojih bi si jo tudi Ljubljana zaslužila. Poleg tega, da metro omogoča hitro prečenje mesta brez ozira na prometne zamaške, se mi zdi, da bi v Ljubljani podzemna železnica omogočila razvoj v policentrično mesto v pravem pomenu besede. Različne pozabljene četrti bi na tak način lahko začele konkurirati centru s ponudbo, identiteto in drugimi kvalitetami. Mesto bi bilo bolj demokratično.

Povezavo s predmestji bi vseeno nosila železnica s petimi linijami po dvotirnih progah proti Kranju, Kamniku, Litiji, Logatcu in Grosuplju. V idealnih pogojih bi bila proga znotraj avtocestnega obroča poglobljena. Samo predstavljajte si prosta zemljišča ob Tivoliju, na mestu primorske železnice in Bleiweisove ceste, ki bi bila lahko namenjena novi kulturni osi: nova Drama, nova knjižnica, Katedrala svobode …

Promet znotraj mesta bi prevzele tri linije podzemne železnice, ki bi povezovale Stanežiče–Polje, Črnuče–Dolgi most in BTC–Rudnik. Potek bi se izognil tipičnim linijam vzdolž vpadnic, z željo po povezavi ključnih programskih območij – športnih, tehnoloških in komercialnih – ter zajemanju čim širšega bazena prebivalstva: Kosez, Murgel, Trnovega. Linije bi se večinoma iztekale ob robu avtocestnega obroča in bile navezane na postajo medmestne linije ter pripadajoči sistem P+R.

Napajalne, tangencialne in druge vloge bi prevzeli električni avtobusi, ki bi vozili po rumenih pasovih med drevoredi.

Kot posebnost sem si zamislil, da bi postaje poimenoval po zgodovinskih slovenskih osebnostih. Imena sem z lokacijo večinoma povezoval glede na programsko območje, na primer Janez Puh – tehnološko središče, Alma Karlin – železniška postaja, ali osebno povezavo osebe s krajem, na primer Rihard Jakopič – Križanke/Krakovo. Včasih pa sem osebo samo želel nekam vtakniti in s tem ni nič narobe.

Zemljevid predloga na platformi MetroDreamin

Peter Kržan, Ljubljančan