Maj 2018; vroč dan; iz kanalov puhti nezamenljiva aroma Benetk, prefinjen koktajl ribjega vonja, urina in sončne kreme, pomešane z znojem neštetih turistov.  Globoko vdihnem kanalski mulj, se potopim v množico in že komolčim proti Arsenalu, proti beneškemu arhitekturnemu bienalu, največji svetovni arhitekturni razstavi, ki tistega leta nosi naslov Freespace. Svoboda, zrak, prostor: tega tu ni, gneča je namreč nepopisna. Ulice se ne izpraznejo niti enkrat v času treh dni, ki jih preživim v Benetkah, niti za trenutek, niti ponoči. Za Outsider #17 pripravljam pogovor z znanim arhitekturnim teoretikom Juhanijem Pallasmo. Tudi on se mudi na bienalu – prek maila se dogovarjava za termin pogovora, ampak urniki so natrpani, Benetke pa velike in neprehodne, in vroče je, in internetna povezava je slaba; na koncu se zgrešiva za las, uide mi v čoln, ta priletni, a spretni gospod Pallasmaa, in odbrzi nekam proti Lidu, le še njegovi srebrni lasje se svetlikajo nad laguno.

V mailu napiše, da mu tovrstne razstave niso všeč; da tu ne gre iskati pristnega arhitekturnega izkustva.

»Z leti sem postal precej kritičen do velikanskih javnih dogodkov s področja umetnosti, saj se zdi, da privabljajo površinsko estetizirane, formalistične in spekulativne ideje. Poleg tega je za obiskovalca problematična sama številnost predstavljenih idej,« mi piše, in jaz mu, izgubljena sredi velikanskega razstavišča, obnemoglo pritrjujem.

Kakšna nepopisna množica čutnih dražljajev! In med njimi arhitekturni impulzi žal sploh niso najmočnejši. Stene so prekrite z drobno popisanimi panoji, pred katerimi postavajo zdolgočaseni študentje, videti je, da nekateri arhitekti ob navdušenju nad idejo lastnega paviljona pogosto pozabijo na njeno predstavitev. Spet drugi se količine projektov, skozi katero naj se prebije obiskovalec, zavedajo, in zato zdrsnejo v nereflektiran spektakel. Nekaj je izjem: vietnamski paviljon, senčna pergola iz bambusa, skozi katero popihava lahen vetrič, kjer omagam opoldne. Ta paviljon je kljub svoji preprostosti po mojem mnenju tudi najbolje povzel idejo o Freespace: bil je prostorsko darilo, darilo arhitekture, ki se je pred mano nepretenciozno in lahko berljivo porodilo sredi vročega beneškega dne, ravno takrat, ko sem ga najbolj potrebovala.

O arhitekturi se več kot na razstavi naučim tisto popoldne na nekem campu, ko opazujem specifično beneške elemente – sotoportege, altane, palude – in zgubane Benečane, ki izginjajo in se spet pojavljajo nad kanali, kot bi znali hoditi skozi stene. A tudi bienale se seveda ne dogaja zgolj v paviljonih, ni zgolj razstava, temveč večplasten fenomen, v enaki meri kot razstavljanju namenjen tudi spoznavanju, diskutiranju in navezovanju stikov med arhitekti. V veliki meri se odvija izven razstavišč, v hotelskih lobijih, med kosilom, zvečer ob aperol spritzu. Kolikor je takšna izmenjava vsekakor dobrodošla, pa v kontrastu z realnostjo Benetk, kjer na vsakem vogalu prosjačijo temnopolti mladeniči, temnopolte mladenke pa po bienalskem razstavišču čistijo za belimi arhitekti, deluje rahlo groteskno. »Vsak arhitekt mora tudi poznati življenje,« je pravil bivši dekan FA Peter Gabrijelčič v vsakoletnem pozdravnem nagovoru brucem, in na bienalu je moč tako življenje kot arhitekturo zelo dobro spoznati, le iskati ju je treba zunaj paviljonov.

Letos torej beneškega bienala ne bo: organizatorji so v preteklem tednu uradno oznanili, da je razstava, ki nosi naslov How Will We Live Together? (Kako bomo živeli skupaj?) in jo bo kuriral Hashim Sarkis, prestavljena na leto 2021. Slovenski komisar Matevž Čelik, direktor MAO, je za sodelovanje na bienalu angažiral Blaža Babnika Romaniuka, dr. Martino Malešič, Rastka Pečarja in dr. Asto Vrečko. Slovenski paviljon bo nosil naslov Skupno v skupnosti, povzel pa bo zgodbe zadružnih domov – specifične tipologije stavb, ki so v manjših slovenskih mestih in vaseh predstavljali pokrite javne prostore, namenjene skupnosti. Kako zelo aktualno! Z globalno pandemijo je marsikatera ideja, ki se je porodila že pred njo, dobila nove razsežnosti.

Kako bomo torej živeli skupaj v zaprtih javnih prostorih, namenjeni skupnosti? Gneča na bienalu verjetno leta 2021 ne bo takšna kot prej. Premor v bienalski tradiciji – 2020, leto brez bienala – pa bi lahko pomenil dobro izhodišče za razmislek o tem, kakšna je vloga svetovne arhitekturne razstave zdaj in kakšna bo v prihodnosti. Ta razmislek se pripravlja že nekaj časa, nakazujejo ga tako pretekle edicije kot tudi njihove kritike. Letos se ponuja priložnost, da bienale naredi ključen preskok in poskuša preseči dosedanjo formo. Arhitektura je v zadnjih desetletjih doživela nekaj ključnih premislekov o svoji identiteti in obsegu svojega strokovnega polja. Takšen premislek bi si zaslužil tudi bienale. So nacionalni paviljoni res še relevantni? Kako lahko prireditev postane platforma za uresničevanje idej arhitekture prihodnosti? Ali lahko zares, z iskrenimi iniciativami in premišljeno zasnovo, v praksi pokaže, kako bi lahko živeli skupaj?

V času epidemije smo bili priča poskusom mnogih galerij in muzejev, da bi na novo formulirali pojem razstave. Eni so bili pri tem bolj uspešni, drugi manj – splet je preplavila množica natečajev in virtualnih razstav, večina teh pa ni bila sposobna preseči obstoječih platform, na primer facebook albumov. Objaviti nekaj slik in jih poimenovati spletna razstava pač ni resno kuratorsko delo, temveč zasilna in malce lena rešitev. Drugi so posegli v javni prostor in organizirali razstave, ki so si jih lahko posamezniki v samoti ogledali med sprehodom po mestu. Ob arhitekturnem bienalu bi bil na mestu javen razmislek, kako je mogoče in ali je sploh mogoče na drugačen način razstavljati arhitekturo, pa naj bo to virtualno ali kako drugače. Največji arhitekturni razstavi na svetu bi po mojem mnenju lahko bilo v izziv preizprašati svojo prostorsko pojavnost in jo prilagoditi novi situaciji.

Pallasmaa mi je maja 2018 ušel, kot pravi Benečan se je naučil prestopati kanale in se izgubil v množici. Ne srečava se, vse opraviva virtualno, potem, ko je on že na varnem med vitkimi smrekami v svoji hiši ob jezeru in so Benetke le aromatičen spomin. Nič ne more zamenjati živega stika, ampak možnosti za povezovanje je danes toliko.

»Ko je Alvar Aalto leta 1939 končal legendarni finski paviljon na svetovni razstavi v New Yorku, je napisal dva članka, v katerih je bil zelo kritičen do institucij svetovnih razstav. Predlagal je, naj se takšne institucije zamenjajo z mednarodnimi raziskovalnimi in pedagoškimi projekti. Mislim, da v naši dobi množične mobilnosti, obilne publicitete in drugih učinkovitih načinov komunikacije en sam globalen dogodek, postavljen na eni sami lokaciji, deluje anahronistično,« mi piše Pallasmaa. To, da bienale pandemije ni sprejel kot priložnost za prilagoditve, temveč zgolj spravljivo napovedal prestavitev na naslednje leto, pa po mojem mnenju dosti pove o tem, kako (ne)pripravljen je na obširnejše spremembe formata.

Napisala: Ajda Bračič
Foto: labiennale.org