Kolega Matevž Granda dvomi, da je dobro, če je stroka okrog Plečnikovega stadiona enotna. Piše, da »kjer vsi enako mislijo, ne misli nihče.« Povsem se strinjam, da je enotnost za vsako ceno pogosto izraz pomanjkanja dialoga in poslušanja različnih mnenj. Vendar pa poenotenje ali konsenz ne pomenita istega kot enoumje. Ko se je po dolgih letih omahovanja, tišine in netransparentnih debat pet pred dvanajsto le zgodilo poenotenje, to ni bil rezultat kakšnega zunanjega pritiska ali prisile, ampak obratno, končnega priznanja dejstev in prebuditvi angažmaja kljub velikim pritiskom na drugi strani, ki v tej zadevi že od vsega začetka narekuje tempo. Zato se čutim primoranega nadaljevati polemiko, ki ni epskega značaja samo v pismih bralcev in mnenjskih člankov dnevnega časopisja, ampak tudi že na Outsiderjevih spletnih straneh skorajda od njenih začetkov. Tudi v okviru uredništva revije Outsider namreč o problematiki Plečnikovega Stadiona ne razmišljamo enako. Pravzaprav se naši pogledi v nekaterih točkah bistveno razlikujejo.

Na petkovi seji Odbora za kulturo v Državnem zboru je arhitekt Aleš Vodopivec povedal, da v vseh petdesetih letih ukvarjanja z arhitekturo ni doživel takšnega konsenza vseh strok, ki se jih problematika Bežigrajskega stadiona tiče.  In za to gre: kot smo lahko jasno slišali na zasedanju, so strokovnjaki in predstavniki inštitucij ne strinjajo o vsem, točka poenotenja je bila samo ena in vsem razumljiva. Bežigrajski športni park pomeni uničenje Plečnikove dediščine. Za bolj podrobno analizo, zakaj ne gre za rekonstrukcijo ali obnovo, ampak za novo pozidavo obsežne parcele sredi mesta, naj si bralec in bralka prebereta tale članek. Ni torej res, da so ohranjeni vsi deli Plečnikovega stadiona, kot piše Matevž, še manj, da so metode ohranitve strokovno ustrezne – cela vrsta predstavnikov relevantnih inštitucij je na seji to neposredno in jasno zanikala.

Matevž trdi, da »kdorkoli bi prenavljal stadion, bi moral nekaj dograditi.« Mar res? Stadion je vedno imel značaj velike odprte javne športne površine. Razmišljamo podobno na primeru Tivolija? Ko obnovimo otroško igrišče ali pa Jakopičevo sprehajališče, morda pričakujemo, da bo za odškodnino zraven zrasel poslovni objekt? Ali pa na primer prenova Trga Republike. Obsežna prazna, no, zaradi parkirišča ji recimo slabo izkoriščena površina sredi mesta v javni lasti (nekaj časa deloma celo v zasebni). Zakaj je nismo pozidali in bolje izkoristili, da bo Trg Republike lahko postal profitabilen in se sam vzdrževal?

Vendar pa tu ne gre samo za branjenje javnega. Gre tudi in predvsem za branjenje Plečnika, ki je naš največji arhitekt in tisti Slovenec, ki ga v svetu tako v umetniškem in arhitekturnem kot tudi v že čisto vsakdanjih krogih ljudje najboljše poznajo. Na Slovenskem smo že imeli velike debate o ohranitvi dragocenih arhitekturnih spomenikov. In vendar se nobena izmed izgub, ki smo jih doživeli (omenimo naj na primer samo rušitev Knežjega dvorca po potresu ali pa Koslerjeve palače v šestdesetih) ne more meriti s kvaliteto in izrednostjo del Plečnikovega opusa. Trenutno lahko tujci gledajo k nam in nejeverno spremljajo, kako načrtujemo uničenje enega osrednjih del človeka, s katerim se sicer tako radi kitimo in z njim v državo vabimo turiste, zelo prav pa pride tudi pri protokolarnih dogodkih. Kot je na petkovi seji povedal predsednik ZAPS-a Tomaž Krištof, je res, da se je vrednotenje Plečnika skozi čas stalno spreminjalo, vendar pa je brez izjeme šlo vedno samo v eni smeri: v naraščanje zavedanja o njegovem izrednem pomenu.

Je mogoče, da stadion propade tudi, če se destruktivni nameni investitorja preprečijo? Vsekakor. Ustavitev projekta Bežigrajski športni park prepreči samo hitro in nepovratno izgubo Plečnikovega projekta, ne pa tudi njegovega morebitnega nadaljnega počasnega propada. Vendar pa je preprečitev načrtov Mestne občine Ljubljana, Olimpijskega komiteja in Pečečnikovega podjetja osnovni pogoj, da lahko z edino zdravorazumsko obnovo sploh začnemo. Pogoj za to, da lahko Evropi in svojim potomcem pogledamo v oči, pa je po ponovnem odkupu sadiona samo okoli tri milijone evrov. Manj kot gradnja kakšnega večjega vrtca stane namreč obnova celote, kakršna je (še vedno) ohranjena. Ne samo, da gre za ohranitev dediščine: gre tudi za vzpostavitev javnega rekreacijskega prostora in nove točke na turističnem zemljevidu Ljubljane in Slovenije.

Ne samo v debati o Stadionu, tudi v politiki in družbenem življenju danes vedno bolj velja, da je kompromis aritmetična sredina med dvema čim bolj nasprotnima mnenjema. Vendar pa niso vsa mnenja enako tehtna in utemeljena, kompromis pa ne sredinska točka, tako kot na pol razsekan dojenček Salomonove sodbe ni zares vzor reševanja sporov, ampak ilustracija absurdnosti polovičarskih rešitev. Danes je jasno, da se prav vsi akterji arhitekture, krajinske arhitekture in varovanja dediščine (razen tistih, ki so v projekt vpleteni od vsega začetka), strinjajo, da spremljamo poskus uničenja dediščine zaradi zasebnega interesa. In sam mislim, da je investitorjeva vloga tu še najmanj sporna. Vsaj na prvi pogled je povsem transparentna. Njegova naloga ni varstvo dediščine, niti ga to ne zanima, in z njim se popolnoma strinjam. To je naša skupna naloga, predvsem pa naloga tistih, ki so javni zastopniki javnega interesa. Ti morajo sedaj opraviti svoje že davno zapoznelo delo.

V zgodbi o Plečnikovem stadionu smo pogosto lahko poslušali, kaj bi si mislil naš največji arhitekt. Njegovo domnevno mnenje se je prikladno prilagajalo interesom tistega, ki ga je navajal. Vendar pa v resnici ne gre za Plečnika – gre za vse nas: da bi postali vredni vsega tistega, kar nam je iz preteklosti vrhunskega ostalo. Lahko pa povsem brez slabe vesti na koncu vržem v debato dva stavka, ki jih Plečnik ni le izrekel, ampak jih je dal vpisati v substanco svoje arhitekture. S tema dvema stavkoma bi lahko po mojem debato o stadionu odprli in obenem zaključili že pred ducatom let. Na fasadi Križank Plečnik jasno zapiše, kaj si misli o svojem opusu: »Minljiv si, samo tvoja dela so tvoj spomin.«Na njegovem spomeniku padlim v Komendi pa doda: »Molimo za zdravo pamet.« Komur se zdi, da so polemike netransparentne in odveč, zadoščata ta dva preprosta stavka. Z njima lahko debato o Bežigrajskem stadionu povsem civilizirano zaključimo in preprečimo uničenje enega osrednjih objektov našega največjega arhitekta bodisi s počasnim propadom bodisi s hitrim špekulativnim uničenjem.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja