Par dni nazaj sva z možem svoji življenji zapakirala v približno 30 selitvenih škatel. Iz Glasgowa sva se namreč preselila v še eno mesto s (podobno) rjavo arhitekturo in (podobno) deževnim vremenom: Amsterdam. V 40 dneh okoli božiča bova tako zaradi kombinacije selitve, službenih poti in zapoznelega poročnega potovanja spala v kar 11 različnih posteljah. Ob tem stavku bi pet let mlajša verzija mene poskočila od navdušenja (potovanja! dogodivščine! nomadsko življenje!), medtem ko si trenutna, precej utrujena in nenehno prehlajena različica mene najbolj od vsega želi posteljo, ki bi bila samo – in zares – moja.
Odločitev za selitev v drugo državo sva sprejela sama, po več mesecih sestavljanja neskončnih seznamov plusov in minusov ter premlevanja različnih možnosti, ki so se nama odprle v približno istem trenutku. Kljub temu sva med poslavljanjem od Glasgowa vseeno šla skozi vseh pet stopenj žalovanja. Zanikanje (‘Saj ne greva za vedno, kadarkoli se lahko vrneva!’), jeza (‘Kdo je tako butast, da bi zapustil svoje stanovanje, službo, družino, prijatelje in vso to varnost – ki v tem času res ni samoumevna – za življenje v tujem mestu, ki ima grozljivo stanovanjsko krizo in je v določenih pogledih dražje od Londona?’), pogajanje (‘Kaj pa, če vidiva, kako bo šlo in v Glasgowu obdrživa stanovanje? Potem se v roku enega leta lahko vrneva, če se Amsterdam ne izkaže za dobro odločitev…’), žalost (‘Glasgow bova neizmerno pogrešala – koliko krasnih spominov sva ustvarila v vseh letih skupnega življenja tukaj! Joj, mogoče pa nikoli več ne bova tako srečna, kot sva bila v tem mestu!’) in končno tudi sprejemanje (‘Zdaj živiva v Amsterdamu. Kontrolo imava samo nad tem, kar se dogaja v tem trenutku. Registrirati se morava kot rezidenta, odpreti bančne račune, razpakirati škatle, kupiti kolesa, začeti novi službi in uživati v pustolovščini’).
To, da dom zapuščava v obdobju, ko je Evropa polna ljudi, ki božičnih praznikov zaradi Putinove norosti ne bodo preživeli doma, je seveda izjemen privilegij. Vse najine skrbi glede selitve so bile sladke. Kaj bova zapakirala v škatle, ki jih bodo selivci na nočnem trajektu iz Newcastla v Amsterdam prepeljali čez Severno morje? Kaj bova prodala, kaj bova podarila lokalnemu ‘charity shop’-u in kaj prijateljem? Kaj bova v Amsterdamu morala kupiti na novo in kaj želiva kupiti na novo, glede na to, da je selitev tudi odlična priložnost za razmislek o tem, kako bi rada zasnovala svoj novi bivalni prostor?
Ko sem se nekaj dni nazaj prvič zbudila v postelji najinega novega stanovanja v Amsterdamu, sem potrebovala par trenutkov, da sem se spomnila, kje sem. Vzdušje najinega novega bivališča je trenutno bolj podobno sterilnosti AirBnb-ja kot pa pravemu domu. Namesto božičnega drevesa so po vseh površinah nametane škatle, v katerih preseljeni predmeti zaviti v mehurčkasto folijo zgubljeno čakajo na začetek novega življenja. Ker sem po naravi precej nepotrpežljiva, si želim, da bi lahko proces transformacije novega stanovanja v ‘zaresen dom’ pospešila. Če bi bilo po moje, bi najino novo stanovanje postalo dom takrat, ko sva prevzela ključe, po policah zložila svoje knjige, posteljo preoblekla v posteljnino, ki diši po poznanem mehčalcu in po hladilniku razporedila vse magnete z raznoraznih potovanj.
Pa seveda ni tako.
Bolj kot katerikoli kos pohištva je za ustvarjanje doma potreben čas. Novo stanovanje začne postajati dom šele takrat, ko te ponoči na poti na stranišče nič več ne plašijo čudni nočni zvoki hiše in točno veš, na katerem koncu hodnika parket še posebej neizprosno škripa. Pa takrat, ko greš dovoljkrat v bližnjo kavarno, da te lastniki prepoznajo in vejo, kakšno kavo piješ. In takrat, ko v spalnici za goste tolikokrat prespijo raznorazni družinski člani ter prijatelji iz drugih držav in življenj, da tudi oni točno vedo, kateri sosed ima najbolj čudne navade in v katero lokalno trgovino se skoči takrat, ko v hladilniku zmanjka mleka. Takrat, ko četrtič in petič in šestič preurediš knjižne police in slike ter imaš končno občutek, da so tudi tvoji osebni predmeti v novem prostoru nekako doma, vsi na pravih mestih.
Zapustiti dom pomeni, da veliko izgubiš. Izgubiš recimo verzijo sebe, kakršna bi postala, če ne bi odšla. Kje bi delala, s kom bi se družila in kje bi živela, če pred skoraj petimi leti ne bi zapustila Ljubljane? Bi bilo življenje boljše, slabše ali samo drugačno? Hkrati s procesom izgubljanja vsega poznanega pridejo tudi nove pridobitve: nova poznanstva, ki s časom in veliko potrpežljivosti neopazno postanejo trdna prijateljstva. Novi spomini in nova mesta, ki jih lahko kličeš ‘dom’. Nova poglavja, ki ti odprejo nove poglede na to, kdo si – kdo res si – če te ne omejuje geografska lokacija ter eno in isto okolje. Predvsem pa nova spoznanja o tem, kaj zmoreš, če imaš pogum, da se odločiš za skok v neznano.
Zapuščanje doma/mesta/države v božičnem času je posebna izkušnja. Medtem ko iz zvočnikov bobnita Chris Rea z Driving Home for Christmas in Michael Bublé s svojo osladno priredbo skladbe I’ll Be Home For Christmas, se sama sprašujem, kje točno je dom. Če bi me nekdo par let nazaj vprašal, ali je Glasgow dom, bi verjetno odgovorila z ‘ne – Glasgow je kraj, kjer trenutno živim, pravi dom pa bo vedno le Ljubljana’. Od takrat je Glasgow neopazno prerastel iz statusa ‘home away from home’ v pravi dom, pa tega nisem zares ozavestila vse do zdaj, ko sva se morala od tega mesta posloviti. Ta božič me zato dajejo tri vrste domotožja – malo po prvem domu, ki bo vedno v Ljubljani, precej po domu, od katerega sva se poslovila v Glasgowu in še najbolj po domu, ki ga zaenkrat še nimava v Amsterdamu.
Piše: Ajda Milne
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
