Nedavno sem se pogovarjala z nizozemsko arhitektko, ki meni, da je osamljenost največji problem našega časa. Za človekovo zdravje naj bi bila enako nevarna, kot če bi pokadili 15 cigaret na dan (vir). »Kje so danes sploh še fizični javni prostori, kjer bi se pod eno streho lahko srečevali različni sloji prebivalstva z vseh vetrov?« se je glasno spraševala. Zaradi osamljenosti trpimo vse generacije: od izoliranih starejših do generacije Zoomerjev in mlajših, za katere je prostor srečevanja s soljudmi vse bolj le virtualni. »Včasih so bili takšni prostori katedrale. Danes imamo samo še železniške postaje, kakšno pošto, banko,« je odgovorila kar sama sebi.

Jaz sem kimala. Razen železniške postaje že dolgo nisem bila ne v katedrali, ne na pošti, ne v banki. Za duhovne potrebe imam na telefonu Headspace. Paketi so dostavljeni na dom ali pa v omarice, ki jih odprem s kodo brez stika s poštnimi uslužbenci. Banka je dostopna na mobilni aplikaciji.

Arhitektka, s katero sem se pogovarjala, je bila Francine Houben, ustanoviteljica arhitekturnega biroja Mecanoo. Francine Houben meni, da moderne katedrale ne bi smele biti ne železniške postaje, ne pošte, ne banke, še manj virtualni prostori. Ne, katedrale našega časa bi po njenem mnenju morale postati … knjižnice. V arhitekturnih krogih je poznana kot library whisperer (šepetalka knjižnic). Njen biro je bil med drugim zadolžen za prenovo ikonične stavbe New York Public Library. Tiste na 5. aveniji, pred katero kraljujeta dva leva in v kateri bi se morala poročiti Carrie Bradshaw, preden jo je pred »oltarjem« pustil Mr. Big v seriji Seks v mestu. Mecanoo je podpisan pod številne megaknjižnice na skoraj vseh celinah: od Washingtona do Delfta, Birminghama, Tajvana, Kitajske. Projektiranje knjižnic dojemajo kot ustvarjanje prostorske poezije. Gradijo jih po principu štirih P-jev: people, place, purpose, poetry (ljudje, prostor, namen, poezija).

Kot otrok je bila šolska knjižnica moj najljubši prostor na svetu. Bila je prostor sanjarjenja. Tam sem odkrila knjige Jacqueline Wilson, Pet prijateljev, Novohlačnike, Baletne copatke. V katoliški srednji šoli je knjižnica postala prostor uporništva. Bila je prostor, kjer smo lahko hihitaje brali eksplicitne odlomke iz knjige Domovina, bleda mati Franja Frančiča, čeprav nas je iz kota vsake učilnice obtožujoče opazoval križani Jezus. V študijskih letih je knjižnica postala prostor samodiscipline. Pred izpiti sem se meniško umaknila pod nizke stropove Centralne tehnične knjižnice ob Cankarjevem domu ali pa se skrila v mračnem podhodu Knjižnice Jožeta Mazovca ob Bavarcu.

»Javna knjižnica je najbolj demokratični prostor na svetu,« je nekoč dejala britanska pisateljica Doris Lessing. Čeprav imamo v Evropi več kot 65.000 javnih knjižnic, je status demokracije v vprašljivem stanju. Dejstvo je, da so knjižnice leta 2024 v mnogih državah videne kot zastareli, dragi, nepotrebni objekti. Vsekakor ne kot ključna demokratična infrastruktura našega kontinenta. V Veliki Britaniji se je od leta 2010 zaprlo več kot 800 knjižnic (vir). Iz hiš za knjige se knjižnice zato pospešeno preobražajo v hibridne, fleksibilne prostore. Postajajo arhitekturni švicarski nož: knjižnica kot repair café (primer), knjižnica kot izposojevalnica semen in sadik (primer), knjižnica kot čebelnjak (primer), knjižnica kot community kuhinja (primer), knjižnica kot ambulanta biblioterapije »na recept« (primer), knjižnica kot klimatska oaza med vročinskimi vali (primer), knjižnica kot šola, kjer se zaporniki učijo novih veščin (primer) in begunci urijo v tujih jezikih (primer).

Tudi sama sem od študentskih let do lani v knjižnico vstopila le redko. S prvo »zaresno« službo in »zaresno« plačo knjižnice nisem več potrebovala: knjige sem si lahko začela kupovati. Koncept knjižnice sem tako ponovno odkrila šele s selitvijo v Amsterdam. Ne zato, ker bi mi primanjkovalo knjig, ampak zato, ker mi je začelo primanjkovati prostora. Amsterdam se vsak vikend spremeni v pekel. Zaradi trume turistov in prenaseljenosti v mestu ni prostorov, ki bi ob deževnem dnevu obstajali za prebivalca, ki noče tičati doma. Muzeji so polni tujih obiskovalcev, vstopnice stanejo tudi do 30 evrov na osebo. Kavarne so majhne in prenatrpane. V njih za vikende skoraj nikjer niso dovoljeni prenosniki, možnosti, da bi človek posedel in nekaj ur delal ali bral knjigo, na moker in vetroven dan zunaj doma enostavno ni.

Na srečo sem blizu doma, na otočku Oosterdok, odkrila knjižnico OBA – največjo javno knjižnico na Nizozemskem. Odprta je od osmih zjutraj do desetih zvečer, tudi ob sobotah in nedeljah. Ima deset nadstropij, tri kavarne, eno restavracijo, galerijske in razstavne prostore, filmsko/gledališko dvorano, snemalni studio, zbirko knjig v (skoraj) vseh jezikih tega sveta in strešno teraso. Ima tudi parkirne prostore za 2000 koles ter konferenčne sobe, ki jih podjetja lahko najamejo za dogodke. Z vsakega nadstropja se odpirajo svetli razgledi na Amsterdam. OBA je super knjižnica prihodnosti, vsekakor ne ena tistih, kjer bi obiskovalci morali biti tiho. Vstop je prost za vse. Ko iz nje delam in okoli sebe opazujem obraze vseh starosti, ki prav tako delajo, se učijo, odpisujejo na mejle, pišejo, brskajo po spletu ali klepetajo, je knjižnica tudi prostor tovarištva modernega časa. Vsi sami, vsi skupaj.

V svoji domišljiji bi takšno knjižnico, kot je OBA, zgradila v središču vsakega manjšega in večjega mesta v Sloveniji. Veliko, svetlo, zračno. Z velikanskimi okni, s šundrom nakupovalnega središča, s prostori tišine, z vrtom, s strešno teraso s čebeljimi panji, s kavarnami, s koktejl barom, morda z rastlinjakom, vrtički, s kavči in preprogami kot v domačni dnevni sobi. Z vrtoglavo visokimi knjižnimi policami, ki bi med obiskovalci postale tako priljubljene kot tiste v viralni knjižnici Starfield v južnokorejskem Seulu. Z atrijem, nad katerim bi kraljeval gromozanski gong, ki bi zadonel vsakič, ko bi se v bližnji porodnišnici rodil nov dojenček, tako kot je to običaj v knjižnici DOKK1 v Aarhusu na Danskem.

»S sabo v trugo nič ne morem vzet,« je imel v slogu memento mori navado govoriti moj dedek. To drži za vsakega izmed nas, pa vendar imamo na svetu veliko več nakupovalnih središč kot knjižnic. Recimo torej, da bi knjižnice v futuristični prihodnosti zamenjale nakupovalna središča. Namesto kupovanja bi bil naš modus operandi: izposoja. V knjižnicah prihodnosti bi si delili in izposojali knjige, pa tudi veščine, orodja, ljudi z uporabnimi znanji, praktične nasvete, sadike, začimbe, oblačila dragih modnih znamk, igrače, prevozna sredstva, prostor, sočutje. Cveteli bi delitvena in krožna ekonomija, morda celo blagovna menjava. Mastne rdeče črke umetnice Barbare Kruger I shop, therefore I am bi lahko zamenjali z I share, therefore I am.

Osamljenost? Potrošništvo? Previsok ogljični odtis? Morda je čas, da ponovno odkrijemo knjižnice.

Piše: Ajda Milne
Naslovna fotografija: Knjižnica OBA v Amsterdamu

Omogočite nastajanje Outsiderjevih vsebin z naročilom revije.

Celoletna naročnina