Pred dobrim mesecem, sredi marca, je nekega dne na ulice Nove Gorice posijalo pravo poletno sonce. Opazila sem, da so si nekatere srednješolke že oblekle majice brez rokavov, srednješolci pa kratke hlače. Na mestni promenadi so leno srkali kokakolo ali lizali sladoled. Medtem ko so si v Ljubljani mnogi po nekaj mesecih prvič sneli kapo in nadeli sončna očala, se je na Goriškem odvijal pravi prehod v poletje.

Leta 2021 sem se pred selitvijo iz Ljubljane več mesecev vsak dan vozila iz prestolnice, kjer sem živela, v Novo Gorico na delo in nazaj. Najhujši mesec za to početje je bil november. Zjutraj sem Ljubljano zapustila že ob šestih, oblečena v črn puli in dolg plašč s polnilom iz gosjega perja, ko pa sem ob desetih dopoldne sedela v pisarni v Novi Gorici, v katero je sijalo jesensko sonce, mi je bilo v kavbojkah in žabah neznosno vroče. Vsak dan sem si ob pogledu na s soncem obsijane ulice rekla, da grem, ko prispem domov v Ljubljano, na dolg sprehod po Poti spominov in tovarištva, da ujamem še zadnje sončne žarke. Bila sem zelo naivna; na poti domov se je vreme dramatično spremenilo, na Uncu je nebo postalo temno sivo (nekoč celo črno), tik pred Ljubljano pa se je že vlekla gosta megla. Domov sem prišla po temi. Še en dan je minil, ne da bi šla na sprehod in užila nekaj vitamina D.

Te spremembe vremena v enem dnevu name niso vplivale dobro. Ljubljansko meglo, počasnost jesenskih juter imam rada, a le če se v tako jutro zbudim in se skozenj sprehodim v dan. Nekaj popolnoma drugega je biti priča takemu spreminjanju vremena med Ljubljano in Goriško, ko se v Ljubljani že nakazuje zima, v Novi Gorici pa še vztraja pozno poletje. Temperaturna razlika, to lahko zatrdim po skoraj štirih letih dela v Novi Gorici, je med Ljubljano in Novo Gorico (vsaj) pet stopinj.

Sončne in tople dni imam rada, a pri srcu mi je tudi mraz. Kot študentka ruščine gojim v sebi globoko ljubezen do neprijazne, dolge zime, ko sneg pobeli pokrajino in se hitro znoči. Ni lepšega vremena od kristalno čistega zimskega dne, ko sonce obsije sveže zapadel sneg, ki hrusta pod nogami. Takih zim, žal, v Sloveniji ni več. Podnebne spremembe, onesnaževanje, pretopla tla, vse to vpliva na to, da sneg ne pada, se ne obdrži, ne traja. Morda zapade na kak dan proti koncu februarja, ko smo že pospravili božično smrečico in je pust že mimo. Ali pa aprila, kot se je to zgodilo letos, in se ga nihče več ne razveseli.

Morda mi je zato pozimi ljubše v Ljubljani kot na Goriškem. Na Goriškem v zimskih mesecih nikoli ni posebno mraz, in tako je že od nekdaj, za to niso krive podnebne spremembe kot drugod po Sloveniji. Zame je goriška zima le podaljšana jesen. Kar se zdi drugače kot v preteklosti, je, da je zadnja leta v tem letnem času več oblačnosti. Po pomladi pa zadiši že v začetku februarja. Sadno drevje zacveti skoraj čez noč in drevesa se obarvajo v prelepe barve – od fuksije do nežno roza. Poletja so vroča in suha, Goričani zato veliko poletnih dni preživijo ob Soči, od katere prihaja prijeten hlad. Poletje traja vse tja do konca septembra.

Slovenci v večini primerov obožujejo lepo vreme. Celo tako, da jih ne motijo nenormalne razmere, na primer 30 stopinj v aprilu ali septembru. Tega se, nasprotno, razveselijo, si obujejo sandale in poletna oblačila, divje kolesarijo, rinejo v hribe, kjer se nevarno topi sneh, otvorijo sezono žara. Ljubezen do lepega vremena je za povprečnega Slovenca eden najboljših razlogov, zakaj nima smisla živeti v Ljubljani.

Kljub tej ljubezni do toplih sončnih dni pa Nova Gorica s svojim milim podnebjem in poletno atmosfero, ki traja od aprila do septembra, ni zanimiva za priseljevanje iz drugih delov Slovenije. Nekoč je Gorica na drugi strani meje veljala za avstroogrsko Nico, kamor so zaradi lepih poletij in milih zim hodili letovat z Dunaja in drugih krajev višje. Nova Gorica med Slovenci nikoli ni uživala takega slovesa. Kljub bližini Krasa, Benečije, Posočja in Vipavske Doline ni kraj, kamor bi se Slovenci priseljevali v želji po boljšem ali vsaj lepšem življenju. Čeprav so lahko dnevi v Novi Gorici na lepe dni lahkotnejši kot drugod, večeri pa spomnijo na večere ob morju.

Piše: Katarina Gomboc Čeh
Foto: Sandi Jesenovec, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Podprite naše delo z naročilom revije Outsider