Ko sem bila stara 19 let, sem padla na vozniškem izpitu. Takrat mi je bilo ta neuspeh grozno težko priznati. Vozniški izpit je bil medalja samostojnosti in odraslosti. Pomenil je, da si poleti s fotrovim starim avtom sošolce lahko peljal na morje v Barbarigo. V času ko se nam je zdel taksi za 7 evrov od središča Ljubljane do doma sredi noči predrag, je pomenil tudi, da si kakšno sobotno jutro lahko zaigral moralno superiornega treznega prijatelja, ki je tako ali drugače okajene frende pobral na Metelkovi in jih varno dostavil domov.
10 let kasneje vozniškega izpita – na šok in grozo marsikaterega znanca v Sloveniji – še vedno nimam. Ker sem odraščala v predmestju Ljubljane, sem na vse mogoče konce prestolnice od nekdaj hodila s kolesom, na deževne dni pa z avtobusom, ki me je na Zmajski most pripeljal v dobrih 15 minutah. Seveda so se zgodile nedelje, ko je bilo vreme grozljivo, LPP-jev bus pa je v naš kmečki konec prestolnice prišel le enkrat na dve uri. Še bolj neprijetne so bile vožnje, ko sem na avtobusu med jutranjo prometno konico obtičala s poznanimi obrazi iz osnovne šole, s katerimi se mi včasih res ni ljubilo kramljati o najnovejših tračih z vasi. Zato sem velikokrat ob prihodu na bus glavo nemudoma vtaknila v knjigo/oči zapičila v telefon in poskrbela, da ni prišlo do usodnega srečanja s pogledom. V slednjem primeru sem tako lahko presenečen »ooo, kaj pa ti tukaj« zaigrala šele, ko je bil avtobus že par metrov pred izstopno postajo.
Kljub takšnim in drugačnim neprijetnostim kot razvajena Ljubljančanka prave motivacije za opravljanje izpita torej nikoli nisem čutila. Ko sem se pri 19 znašla na Roški, sem bila tam zato, ker so v tistem obdobju tja pač hodili tudi vsi moji vrstniki. V resnici nikoli nisem hrepenela po spontanih vožnjah do trojanskih krofov in blejskih kremšnit. Namesto tega sem od nekdaj sanjarila o življenju v tujih velemestih, kjer nihče nima avta in kjer ljudje v službo drvijo s podzemno, tramvaji, vlaki in dvonadstropnimi busi, ki po cestah švigajo s hitrostjo Viteza ponočnjaka iz Harryja Potterja.
Sanje o car-free življenju v tujini so se mi na srečo uresničile. Ko sem eno poletje živela v Washingtonu, sem na lastni koži izkusila radosti zanesljivega, učinkovitega in ugodnega sistema podzemne železnice. Čeprav sem živela v Marylandu, torej v povsem drugi zvezni državi, sem v sam center DC-ja, kjer sem opravljala prakso v muzejih Smithsonian, vsako jutro prišla v pičlih 34 minutah. Ker sem sicer nagnjena k pretirani produktivnosti, je vsakodnevni »mrtvi čas« na metroju name deloval skoraj terapevtsko. V anonimnosti velemesta in brez signala na telefonu več metrov pod zemljo sem se udobno namestila na sedež in brala knjige. Ker so bili podzemni vlaki čisti, svetli in prostorni (povsem drugačni kot v Londonu, kjer me na podzemni vedno prime neizprosna želja po tuširanju, tudi če vožnja traja le par minut), je bilo vzdušje malodane meditativno.
Relativno srečo sem imela tudi s svojim dnevnim commutom v Glasgowu. Na jug Glasgowa, kjer sva več let stanovala z možem, podzemna železnica sicer ni segla. Kolesarske steze niso bile urejene in tudi če bi bile, bi kolesarjenje kamorkoli prišlo le redko v poštev. Na Škotskem dežuje skoraj tako pogosto kot na Islandiji. Pot do središča mesta, za katero bi v avtu med najhujšo jutranjo prometno konico potrebovala skoraj slabo uro, je lokalni vlak na srečo premagal v približno devetih minutah. Ker je javni promet v Veliki Britaniji sicer notorično slab, priročnosti te povezave nisem jemala za samoumevno. Mnogi prijatelji in sodelavci so morali recimo na dnevni ravni potovati med Glasgowom in Edinburghom. Vlak glavni železniški postaji obeh mest v slabi uri poveže skoraj dvestokrat na dan. Zveni super, težava je le v tem, da gre za eno izmed najdražjih železniških linij v celi Evropi. Ker delodajalci v Veliki Britaniji skoraj nikoli ne vračajo stroškov za pot na delo, so nesrečneži za vlak odšteli približno 480 evrov na mesec, za letno karto pa skoraj 5000. Za to ceno so dobili neomejen dostop do vlakov, ki skoraj nikoli niso bili točni, na katerih praktično nikoli ni delal wifi in kjer zjutraj in zvečer ni bilo dovolj sedežev za vse potnike.
Odkar z možem živiva v Amsterdamu, je moj dnevni commute še posebej očarljiv. Tiste dni, ko ne delam od doma, moja nova pot v službo vključuje kolesarjenje ob kanalih in vožnjo s trajektom. Ne gre sicer za trajekt v slogu Jadrolinije, ob katerem mi misli nostalgično pobegnejo k vsem poletjem, ko smo v zgodnjih jutranjih urah v Splitu nestrpno čakali na prevoz do enega izmed dalmatinskih otokov. Gre za mali trajekt za kolesarje, motoriste in pešce, ki severni del mesta povezuje s centrom Amsterdama. Je brezplačen, vozi 24 ur na dan, vse dni v letu in pot opravi v nekaj minutah. V mestu, ki ga sicer preplavljajo turisti, med nami severnjaki, ki dneve začenjamo s skoraj simboličnim prečkanjem vode, za nekaj bežnih trenutkov poustvari občutek skupnosti. Na lep dan nam zjutraj in zvečer odpre pogled na sonce, ki kuka nad vodno gladino, ponoči pa na lučke, ki migotajo z obeh obal.
Avta v Amsterdamu tako nimava. Prav tako ga nima nihče, ki ga v tem mestu poznava. Prostora za avtomobile ni, cestni davki so astronomsko visoki, kolesarska infrastruktura je odlična, javni promet (metro, tramvaj, vlak, bus) pa je hiter, učinkovit, točen, zanesljiv, čist in cenovno dostopen. O vozniškem izpitu zato še vedno ne razmišljam. Ko se bova z možem, naveličana vrveža tujih mest, upokojila v samoto podeželskih italijanskih gričev, bo verjetno vsaj leto 2050. Takrat pa računam na to, da bodo avtomobili tako ali tako samovozeči. Kajne?
Piše: Ajda Milne
Foto: Ajda Milne, osebni arhiv
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
