»Kaj je narobe s folkom,« sta se pred nekaj tedni pridušala moj mož in moj prijatelj, ko smo kolesarili proti restavraciji nedaleč od najinega doma na severu Amsterdama. Veliko okno ene izmed hiš je v zgodnjem večeru že na daleč privabljalo poglede mimoidočih. V njem je kraljevala bogato okrašena božična jelka.

Čudovito – če ne bi bil drugi vikend novembra. Še huje: središče Amsterdama že od začetka novembra krasijo božične lučke, ki osvetljujejo mesto, ko se nad kanale in ulice spusti noč.

Nad vsem tem bi se rada zgražala tudi sama, pa se enostavno ne morem. Meni so veliko prezgodnje božične dekoracije v Amsterdamu – pa tudi v Ljubljani in še kje – všeč.

Ne vem, kje sem pobrala tako plehek okus.

Morda je krivo to, da sem odraščala v družini, kjer smo se strogo držali tega, da se božično drevo krasi šele na božični večer, 24. decembra. Da lahko svoje božično drevo postavim kadarkoli hočem – ponavadi že konec novembra (ja, res neokusno) – se mi zdi ena izmed najljubših prednosti življenja na svojem.

Mogoče je krivo to, da sem odraščala z Miklavžem in ne z Božičkom. Medtem ko meni niti Miklavž ni vedno prinesel vsega, kar sem napisala na seznam želja v svojem skromnem pismu, je moj mož v Veliki Britaniji odraščal z božiči v stilu Kevina McCallisterja iz Sam doma. Potem ko je na božični večer ob kaminu vestno pustil kozarec mleka in piškote (za Božička), korenček (za Rudolfa) in pločevinko škotskega piva Tennnet’s (za Božičkovega lokalnega pomočnika), ga je na božično jutro pod smrečico čakala gora daril.

Morda je krivo to, da sem včasih, ko sem še živela v Sloveniji, hlepela po dolgih, temnih zimah severne Evrope. Velikokrat sem že konec avgusta, ko enostavno nisem več prenesla poletnih temperatur, pogledala vse dele Harryja Potterja.

Mogoče je krivo to, da sem potem, ko sem se dejansko preselila na sever, na Škotskem na lastni koži spoznala, da takšne zime delujejo zelo »cozy« v filmih, malo manj pa v realnosti. Ko so dnevi po več kot 18 ur potopljeni v temo in že med jutranjo kavo vsak dan goltaš vitamin D ter sediš pred fluorescentno lučjo, ki preprečuje sezonsko razpoloženjsko motnjo, se ti mračne severnjaške zime kar naenkrat ne zdijo več tako prijetne.

Morda sem se s slabim okusom pač rodila. Kljub vsem letom študija umetnostne zgodovine, ko smo obravnavali estetiko lepega in grdega, me namreč še vedno privlači božični kič najslabše vrste.

Na grozo svojega moža sem tako ena izmed tistih oseb, ki si Franka Sinatro in Mariah Carey drznejo zavrteti že sredi novembra. Na Netflixu dejansko pogledam vsaj en neumen božični film s podpovprečno oceno in oznako »festive fun« na leto. Včasih me praznični spermiji nad središčem Ljubljane zaslepijo do te mere, da kot prava neoliberalistična ovčica odblejam naravnost v Galerijo Emporium in si kupim kaj še posebej bleščečega.

Pisati o božičnih lučkah proti koncu leta 2023, ko se svet deli na črne in bele, na desne in leve, na antisemite in islamofobe, na pro in kontra, na komercialno drhal, obsedeno z božičnim bliščem in na cinične Grinche, ki sovražijo kokakolo, je morda nesmiselno.

Pa vendar zadnje tedne, ko smo vsi tako polni jeze, sovraštva in žalosti, ves čas razmišljam o božičnih lučkah.

Kanadska avtorica Sheila Heti v romanu Pure Colour sledi protagonistki Miri, ki žaluje za svojim očetom. Mira po očetovi smrti končno »razume« božične lučke. Takole piše v ohlapnem prevodu: »Da so ljudje v božičnem času drevesa okrasili z lučkami, ji je dalo misliti, da ljudje še niso popolnoma izgubili intuitivnega stika z nekim drugim svetom. Da so ljudje še vedno nekaj čutili, da je še vedno obstajalo nekaj, kar so hoteli spoštovati. Ljudje so se hoteli razvedriti, s temi majhnimi trapastimi okraski so hoteli razvedriti svoje sosede – in to je Miri tisto zimo, ko ji je umrl oče, ogromno pomenilo.«

Potem nadaljuje: »Tako malo vemo o tem, kdo smo, zakaj sploh smo na tem svetu. Pa vendar te majhne geste tako nežno zrcalijo našo nevednost, naše upanje, naš stik s tem, kar nam je vsem univerzalno – da smo tako sijajno in vrtoglavo globoko nevedni. V tistih zimskih mesecih, ko je bilo njeno srce prazno, so bile božične lučke edino, kar jo je pogrelo. […] Božične lučke so se mi vedno zdele tako cenene, je rekla neka ženska na zabavi. Ja, seveda, je odgovorila Mira. Meni tudi. Pa vendar ji je hotela razložiti, da jih je sedaj končno razumela, da je preko njihove cenenosti videla naravnost v njihovo globljo lepoto.«

Ko to pišem, istočasno postavljam tudi božično drevo. Je zadnji vikend novembra. V Amsterdamu, najbolj liberalnem mestu na svetu, potekajo protesti. Mesto je v šoku, ker je bila na parlamentarnih volitvah izvoljena stranka nizozemskega Donalda Trumpa, ki bi rad zaprl vse mošeje, umaknil pomembne podnebne predpise in začel pogajanja za Nexit – nizozemski »brexit«. Medtem ko na smrečico obešam okraske, mi mož v smehu pokaže posnetek obupanega Škota srednjih let, ki se po tem, ko je njuna hiša že tedne pred prazniki okrašena z božičnimi dekoracijami, dere na ženo z besedami »Ampak saj je šele november!!!«

Morda ima prav. Morda je vse skupaj res neokusno.

Ampak svet se trenutno zdi še posebej temačen. To kičasto božično drevo je najmanj, kar lahko naredim, da konec tega zloveščega novembra za nekaj trenutkov razvedrim vsaj eno osebo. Sebe.

Piše: Ajda Milne

Naslovna slika: Norman Rockwell (1894–1978), Okraševanje drevesa