Eden izmed mojih najljubših dni tega leta je bil na začetku poletja v New Yorku. 

Bil je najin zadnji dan pred odhodom. S. je bil v službi, jaz sem imela dopust. Zjutraj sem ob Vzhodni reki odtekla 7 kilometrov, potem sem se stuširala in šla na zajtrk. Med čakanjem na hotelsko dvigalo mi je prijazen starejši moški zaželel lep dan. Šla sem v tri knjigarne, brskala po trgovinah z oblekami in se ustavila v dveh različnih Sephorah. Popoldne sem se na poti nazaj v hotel usedla pod senčnik na majhni zaplati umetne zelenice ob stavbi Flatiron in opazovala ljudi v poslovnih oblekah, ki so hiteli iz služb. Najstnika s šolskimi torbami sta plezala na semafor ob Madison Square Parku. Najstnice v oprijetih kratkih hlačah so za TikTok snemale osupljivo sinhrono koreografijo. Na trgu ob ozki likalniški stavbi so ljudje mahali v velikanski portal, delo litvanskega umetnika, ki 24 ur na dan povezuje New York in Dublin ter v resničnem času predvaja pačenje mimoidočih na drugo stran Atlantika. Sijalo je sonce in temperatura pod sončnimi žarki je bila popolna. Ni bilo vroče, ni bilo hladno. V torbici sem poiskala knjigo. Prvič to poletje sem se namazala s sončno kremo. Počutila sem se dobro. 

Brala sem roman Moje delo (My Work) danske pisateljice Olge Ravn. Sredi trobljenja mimovozečih vozil in bevskanja majhnih psičkov, ki so se podili po pasjem parku nekaj metrov stran, me je našel naslednji odstavek: “Veliko delov mojega življenja je takšnih, v katerih sem sama, povsem sama […]. Na primer takrat, ko sem na poti iz enega prostora v drugega. Tam sem povsem svoja oseba. Tam si me nihče ne lasti. […]. Ta prostor me bo rešil.” 

Ko te besede sedaj prevajam iz angleščine, ne vem zares, zakaj so se mi ob prvem branju zdele posebne. Toda tam, na tistem soncu, me je nekaj v tem odstavku zadelo naravnost v trebuh. To vem zato, ker je newyorški šunder med branjem za nekaj trenutkov potihnil. 

*

Ko pomislim na vmesne prostore, pomislim na prostore, ki so raztreseni po prestolnicah in jih velikokrat ne registriram zares. Pomislim na pozabljene in zapuščene volumne. Na prostore prehajanja, ki neopazno povezujejo pomembnejše, koristnejše točke zanimanja. Pomislim na viralno estetiko liminalnih prostorov na internetu – na prag (lat. limen) med tistim, kar je že bilo, in tistim, kar še pride; na prostore, v katerih se tesnoba vedno meša s pričakovanjem.

Pomislim na temne podhode v Ljubljani, recimo na tistega med Moderno galerijo in Tivolijem, pa na tistega ob železniški postaji, v katerih zvečer, ko sem sama, pospešim korak. Pomislim na ozke, neosvetljene stranske ulice, v katerih se večkrat ozrem čez ramo, morda zato, ker imam preveč bujno domišljijo. Pomislim na majhna, klavstrofobična dvigala, komaj kaj večja kot krste, v katerih so telesa drugih preblizu mojemu; na sterilne čakalnice pri zdravnikih in ginekologih, v katerih se mi vedno zdi, da ne morem globoko vdihniti; na postaje metroja, kjer se izogibam očesnemu stiku z drugimi ljudmi.

Pomislim na Preduh na ljubljanskem Gornjem trgu, ki je skrit med zeleno fasado Galerije Černe na številki 19 in rjavo fasado Galerije Mak na številki 17. Mimoidoči sprehajalci ozki ventilacijski hodnik, ki spominja na kamnit tunel, večinoma spregledajo. Ko se stisneš vanj, te po koži začne srbeti od nevidnih pajčevin.

Pomislim na javno stranišče pod Tromostovjem, v katerem se ustavim le, če je resnično nuja. Vedno ga zapustim hitro in s kar čimmanj direktnega stika s katerokoli površino. 

Pomislim na back lanes: na številne zaraščene kolovozne uličice, ki kot diskretni dvojčki glavnih ulic prepredajo sosesko, v kateri sva včasih stanovala v Glasgowu. V šestdesetih so v eni izmed njih, nedaleč od najinega doma, našli truplo medicinske sestre. Umoril jo je Bible John, glasgowski serijski morilec, katerega identiteta je še vedno neznana. Danes po njih kot mrtva teža ležijo pozabljene vzmetnice, okoli katerih veter razpihuje smeti.

Ko pomislim na vmesne prostore, pomislim tudi na skrite podzemne prostore, ki globoko pod newyorškimi avenijami in cestami burijo domišljijo urbanih raziskovalcev. Tam prebivajo tisti, ki živijo nevidna življenja. Ljudje krti (mole people) so brezdomci, ki domujejo v zapuščenih tunelih newyorške podzemne železnice in kanalizacijskega sistema. V osemdesetih in devetdesetih je skupnost takšnih ljudi – bilo jih je približno 75 – živela v Tunelu svobode (Freedom Tunnel) pod parkom Riverside v Upper West Sideu. Tunel je dobil ime po umetniku s psevdonimom Freedom, ki je zapuščen železniški podvoz poslikal z grafiti. Čeprav danes ljudi krtov v Tunelu svobode ni več, naj bi v podzemnih prostorih New Yorka, globoko pod ulicami, po katerih drvijo rumeni taksiji, še vedno živelo približno 2,000 brezdomcev. 

Da so vmesni, zamolčani prostori v trenutkih stiske nujnost, v knjigi Moje delo razmišlja tudi Olga Ravn. Kot novopečena mama vmesne prostore doživlja kot razpoke – kot anomalije v sistemu, v katerih je lahko osvobojena odgovornosti družinskega življenja in pritiskov družbe. V vmesnih prostorih je nihče ne čaka, da skuha kosilo, pospravi stanovanje, opere perilo. V njih najde mikro-trenutke samote in miru, v katerih se lahko vrne k sebi. Na poti s stranišča v dnevno sobo, kjer njen sin gleda risanke in mož na telefonu prebira dnevne novice, zato upočasni korak in se zadrži na hodniku. To je edini prostor, v katerem lahko pozabi na vloge, ki jih mora igrati v drugih prostorih: mama, žena, delavka, hčerka. Na hodniku ji je dovoljeno, da samo je – tam, v tem ne-prostoru, se za nekaj sekund lahko pretvarja, da je nevidna. 

*

Naj se vrnem k popoldnevu ob Madison Square Parku, kjer je medtem, ko sem bila zatopljena v knjigo, visoko nad sijočimi stolpnicami začelo zahajati sonce. Kovinski stol, na katerem sem sedela – bil je priklenjen, verjetno zato, da ga ne bi kdo ukradel – je počival na trikotnem otočku travnate površine med 5. avenijo, vzhodno 23. cesto in Broadwayem. Okoli mene je hitelo na tisoče ljudi in jaz sem bila med njimi, obdana s tremi izmed najbolj prometnih cest v Midtownu, povsem neopažena.

To je bil popolni vmesni prostor: vsem na očeh še nikoli nisem bila bolj nevidna.

Počutila sem se dobro. Želela sem si ostati dlje. 

Napisala: Ajda Milne
Foto: Ajda Milne, Alexander Spatari

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!