Letos spomladi se me je polastila utrujenost, ki je bila precej drugačna od vsem dobro poznane »spomladanske utrujenosti«, povezane z daljšanjem dni in hormonskimi spremembami, ki običajno nastopi skupaj s pomladjo. Ta utrujenost je bila drugačna, ker se je pojavila proti koncu pomladi in je pomenila, da sem vsak dan, ko sem prišla iz službe, kar padla v posteljo, medtem ko je za nastežaj odprtim oknom mehko padal zgodnjejunijski dež. K sebi sem prišla šele po kakšni uri popoldanskega dremeža, a do večera, ko sem ob običajni uri šla v posteljo, doma komaj kaj postorila. Dnevi so mimo drseli v čudnem vzdušju in večkrat sem se počutila, kot da sem odeta v tančico, skozi katero na pol kot sanje zaznavam svet.

Svoje obdobje »velike utrujenosti«, kot sem ga poimenovala, sem pripisovala dvojemu: izidu romana Nihče nikogar ne spozna in službenemu potovanju v Severno Ameriko. Čeprav je roman izšel že sredi aprila, sem šele junija s prvimi odzivi in kritikami, literarnim dogodkom, novinarsko konferenco, članki in intervjuji bolje občutila, da je zdaj res zaživel svoje življenje. Snovanje, pisanje in zaključna dela na romanu so bili neprimerljivo manj naporni kot spremljanje prvih, tako dobrih kot malo manj dobrih odzivov na roman. Medijske pozornosti, ki sem je bila deležna z intervjuji, sem bila nadvse vesela, a sem vseeno, ko sem kak intervju avtorizirala in zaprla svoj prenosni računalnik, za kar lep čas obležala na ležalniku za hišo, se zavila v tanko odejo in dremala.

Da nastane intervju, je potrebnih več korakov, kot je morda videti navzven – dogovor z novinarjem, kdaj in kje bo intervju potekal, priprava v primeru, da vprašanja dobiš vnaprej, dejanski pogovor, avtorizacija , po možnosti fotografiranje, in naposled objava v mediju. Potem so tu krajši, mimobežni radijski intervjuji, ko te novinar preseneti s kakšnim vprašanjem ali pa se, ko ga končaš, sploh ne spominjaš več, kaj si povedal. Ena najbolj vznemirljivih izkušenj je bila zame gostovanje v živo na televiziji. Tu je pritisk zlasti pri ženskah velik tudi zaradi zunanjega videza, saj si v skrbeh, ali boš na televiziji izpadla ne samo pametna, ampak tudi lepa. Sama ob objavi intervjuja tako v tisku, na spletu, radiu ali televziji najprej občutim mešanico zadovoljstva in odpora, ob čemer se v odgovor zabubim v svoj svet in s pomočjo kake knjige ali sprehoda odmislim intervju, dokler ta ne gre v pozabo, kar se v vsesplošni poplavi informacij in drugih novic zgodi zelo kmalu.

Obdobje »velike utrujenosti« je spremljala vrsta drugih intenzivnih življenjskih okoliščin, ki so tako človeške, da jih resnobnost kolumne skoraj ne more prenesti, in vključujejo nakup novih oken, laboratorijske izvide, znanstvene članke in telefonske pogovore – življenje je pač polno banalnosti in vsakdanjosti, ki človeka prizemljujejo in mu pomagajo, da vztraja v pomirjujoči rutini. V to rutino je poseglo čudovito, čustveno nabito in intenzivno službeno potovanje v Kanado, kamor sem potovala zaradi nastopa na konferenci v Halifaxu in obiska slovenske skupnosti v Torontu. Oboje sta bili izjemno družabni in delovni izkušnji, tako da so bile noči zelo kratke. Potem so tu še letališča, prtljaga, menjava ure in jet lag. Po vrnitvi domov sem tako kar planila po romanu, ki me je čakal na nočni omarici: Leto počitka in sprostitve Ottesse Moshfegh.

Roman ameriške pisateljice se s svojo privlačno naslovnico s Portretom mlade ženske v belem že od izida leta 2018 vztrajno pojavlja na socialnih omrežjih, bookstagramu in booktoku, ter osvaja bralce, ki jih v glavnem a) navdušuje, b) jezi in c) pušča zmedene. Ker raje berem v slovenščini kot v angleščini, sem kljub zanimanju, ki mi ga je vzbudila knjiga, počakala, da je izšel slovenski prevod, kar se je zgodilo letos, ko je roman v prevodu Miriam Drev izšel pri založbi Pivec. V njem neimenovana pripovedovalka s postavo manekenke iz premožne WASP (White Anglo-Saxon Protestant) družine sama s sabo sklene nenavaden pakt: vzela si bo »leto počitka in sprostitve«, kar zanjo pomeni, da bo zadrogirana od močnih pomirjeval, antidepresivov in uspaval eno leto kar se da trdno spala in med redkimi bujenji v ponavljajočem se krogu na videokasetah gledala svoje najljubše filme iz devetdesetih. Njena želja po globokem snu, ki naj bi jo preoblikoval v novo osebo, je simptom hude depresije, ki jo je povzročila izguba obeh staršev, čustvena in telesna zloraba s strani bivšega fanta, ob tem pa še gnus nad umetniško sceno v New Yorku. Kot umetnostna zgodovinarka z diplomo s Columbie je dobila službo v ugledni zasebni galeriji in se tam srečala z vzvodi, ki poveljujejo sodobni art sceni; bolj kot umetnost so pomembni šok, odpor, slava in denar, kar odlično opiše s temi besedami: »Izkazalo se je, da je svet umetnosti do pike enak kot borza, zgolj odsev političnih trendov in narekov kapitalizma, ki ga poganjajo pohlep, opravljanje in kokain.« Vse to greni še spoznanje, da ni nadarjena za umetnost. Pogrezne se v cikel močnih zdravil, sna in nezdrave hrane.

Čeprav je utrujenost mlade ženske v tem romanu privedena do ekstrema in nima veliko skupnega z mojo izkušnjo, mi je roman dal misliti. Pomislila sem na motiv utrujenosti, ki se pogosto pojavlja v romanih z ženskimi prvoosebnimi pripovedovalkami, na primer v slovenščini nedavno izdanem Prepovedanem zvezku kubansko-italijanske pisateljice Albe de Céspedes, kjer Valeria Cossati večkrat piše o svoji izčrpanosti kot posledici neskončnih družbenih pričakovanj do ženske, gospodinjskih opravil in ne nazadnje skrivanja lastnih misli. V svoj črni zvezek zapiše: »Pripadam generaciji, ki je ni sram pokazati svoje utrujenosti.« Motiv izčrpanosti je mogoče najti tudi v romanu Stekleni zvon Sylvie Plath, kjer pričakovanja in z njimi povezana razočaranja izjemno in talentirano Esther Greenwood privedejo do živčnega zloma. Tudi iz biografije Sally Rooney vemo, da je bila irska pisateljica hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici, to pa je doživela tudi Alice, protagonistka v njenem romanu Kje si, prelepi svet?, ki je tudi sama slavna pisateljica in se pred pritiski umakne v samoto velike hiše na irski obali. V romanu O novem priimku Elene Ferrante Lili Cerullo, potem ko v nasprotju s, spet, pričakovanji okolice, ta ne zanosi »dovolj« hitro po poroki, zdravnik predpiše večtedenski oddih na otoku Ischia. Ta motiv je znan že iz svetovne književnosti, kjer so literarne junakinje »z razrahljanimi živci« pogosto pošiljali v zdravilišča, da so si opomogle.

Milejša oblika takšnih ekstremnih in izjemno resnih stanj je burnout. Čeprav te besede sama nikoli ne uporabi, se zdi, da v romanesknem prvencu Liu Zakrajšek Zajtrk prvakinj neimenovana pripovedovalka, ki ob študiju opravlja tri službe hkrati, da bi imela za hrano in najemnino oziroma samostojno življenje, ter se ob tem sooča z vrsto osebnih težav, pod pritiskom nenehnega dela počasi tone v izgorelost. V tem romanu v ospredju niso toliko družbena pričakovanja, temveč neusmiljen trg (študentskega) dela in neustrezno vrednotenje tega dela, začinjena s stanovanjsko problematiko, duševnimi boleznimi in intenzivnimi odnosi.

Čeprav literarna dela niso »samopomočiči«, kot pesnik Pino Pograjc v uvodniku k poletni številki revije Literatura imenuje knjige za samopomoč, delujejo name bolj terapevtsko in poživljajoče kot knjige o izgorelosti, ki so na slovenskem knjižnem tržišču vzniknile v zadnjih letih in zasedle same vrhove v branosti, izposojanosti in prodaji. Želela bi si, kot najbrž marsikateri pisatelj, da bi več ljudi namesto »samopomočičev« bralo literaturo, saj bi tako bolje razumeli, kako kompleksen je razpon možnih življenjskih izkušenj. Morda bi to vplivalo, da na socialnih omrežjih ne bi več vznikale debate o tem, ali so ljudje z otroki bolj utrujeni od tistih, ki otrok nimajo, kot se je v začetku tega meseca zgodilo na socialnem omrežju Threads.

Branje teh knjig pa je name vplivalo tudi tako, da sem se kritično ozrla na svojo situacijo. Ne nazadnje je bilo tik pred vrati poletje, idealen čas za počitek, če ga le ne preveč zasujemo z lastnimi pričakovanji, seznami knjig za poletno branje in načrti ter vsem tem, česar ob obilici dela nismo zmogli narediti čez leto. Svojo izčrpanost poglabljamo tudi na bolj pasivne načine, ki jih ubiramo sami: z nenehnim pregledovanjem storyjev drugih, všečkanjem, drsenjem po ekranih, s čimer smo tako prežeti, da ni čudno, da je Ajda Milne svojo kolumno o odvisnosti od telefona naslovila s »Skrolam, torej sem«. Veselim se prvega dne dopusta, ko bom s telefona izbrisala aplikaciji za Instagram in Facebook.

Nagovorile so me tudi besede Anje Mugerli, letošnje kresnikove nagrajenke, ki je v intervjuju za Delo zapisala: »Ljudje moramo ves čas imeti zapolnjen urnik, zapolnjeno življenje do zadnjega kotička vsakdana. Neko potrebo imamo, da nenehno delujemo popolnoma zapolnjeni, kot da nimamo več časa, da bi se ozrli na svet okrog sebe ali vase.« Ko gledam ljudi v kolonah, čakalnicah, trgovinah, na pošti, imam občutek, da bo treba v prihodnosti utrujenost začeti obravnavati kot sistemski problem. Do takrat bo za obdobja »velike utrujenosti« najboljša rešitev zavestna odločitev, da je končno napočil čas za počitek – čas, ki ga ni treba zapolniti z ničimer.

Piše: Katarina Gomboc Čeh

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!