Potem, ko je lani ob katastrofalnih poplavah predsednik vlade napovedal, da bo obnova hitra in strokovna ter ob tem dodal, da bo država zgradila 100 stanovanjskih hiš na mesec (!), so včeraj, po skoraj enem letu, predali prvo nadomestno hišo družini, ki je med poplavami ostala brez doma. Predaja je bila slovesna in predsednik vlade je v nagovoru poudaril, da gre popoplavna obnova v pravo smer, vendar da moramo biti še malo potrpežljivi s stroko. Hišo, ki so jo predali oškodovani družini, je doniralo več podjetij (in ne država), zemljišče pa občina Slovenj Gradec.

Po ocenah stroke bo potrebno zgraditi skupaj okoli 350 nadomestnih objektov. Torej je dela še kar veliko. Če bo vlada nadaljevala s takšno hitrostjo kot sedaj, bo čez dobra tri stoletja popoplavna obnova morda že zaključena (če stoletne vode vmes ne bodo še trikrat uničile pol države). Ob tem lahko razumemo jezo in razočaranje vseh tistih, ki do nadomestnega doma še niso prišli in čakajo na izpolnitev obljub države.

Da bi bila obnova strokovna in učinkovita, so ustanovili strokovni svet, ki naj bi skrbel, da stvari tečejo kot morajo. Država je vmes razpisala tudi arhitekturni natečaj, da bi bili nadomestni objekti arhitekturno vrhunski. A kot kaže, vsi ti napori le stežka privedejo do pravega rezultata. Odločitve so počasne, postopki zapleteni, končni rezultat pa daleč od ambicioznih arhitekturnih rešitev, ki jih je napovedal natečaj. Večina oškodovanih še vedno ne ve, kje bi si lahko zgradili nadomestno hišo, niti ne kdaj.

In kot kaže prvi primer, je težava ponovno tudi v birokratskih postopkih. Hiša, ki so jo včeraj predali v uporabo, je bila zaključena že maja. A potem so morali birokrati izumiti birokratsko mahinacijo, s katero so lahko po dveh mesecih izpeljali donacijo. Država torej očitno v enem letu od poplav ni uspela pripraviti niti pravnega mehanizma, s katerim bi lahko nadomestne objekte predali družinam v uporabo. Birokratske ovire stojijo tudi na poti smiselnim prostorskim planom za nadomestne objekte in podaljšujejo roke pri pridobivanju gradbenih dovoljenj. Vmes se je zgodila še stavka upravnih enot, s katero se dolgo ni nihče zares ukvarjal. Razlog za stavko, kot je nedolgo nazaj pojasnil predsednik vlade, pa so med drugim tudi poplave, saj naj bi večji del javnih sredstev namenili sanaciji, in je tako zmanjkalo za dvig plač. Začarani krog torej.

Medtem je nekdanja ministrica za pravosodje v rekordnem času, le nekaj dni pred novim letom, preplačala propadajočo palačo, ki naj bi rešila prostorske stiske sodstva, in porabila velik del sredstev, ki so sicer bila namenjena rezervi za naravne nesreče. Če bi odločevalci s takšnim entuziazmom skrbeli za poplavne sanacije, kot skrbijo za privatizacijo javnega denarja, bi bili že zdavnaj družba odporna na podnebne spremembe. Tako pa lahko le v strahu pričakujemo iztek poletja, ko ponovno doživljamo temperaturne ekstreme in uničujoče ujme.

Pred enim letom je nekaj dni po poplavah g. Ambrož Dular s svojo ekipo v rekordnem času zgradil začasni most v Prevaljah. Ob tem sem v kratkem zapisu izpostavil problematiko predimenzionirane birokracije, ki nas stane veliko virov in izgubljenega časa. Po enem letu se ni nič spremenilo. Učinkovitost g. Dularja je v popolnem kontrastu z neučinkovitostjo države in njenih odločevalcev. Kako je prišlo do tega, da ob vedno višjih davkih pristajamo na vedno nižjo učinkovitost sistema, pa je že vprašanje za kakšen drug zapis.

Napisal: Matevž Granda
Foto: STA

Natečaj za boljšo prihodnost?

Ambrožev most