To pišem na peti dan pisateljskega umika na jugu Nizozemske. Sedim ob kaminu in tipkam. Kavč je mehek in širok, pokrita sem z odejo. Iz keramične skodelice se kadi; ko spijem požirek ingverjevega čaja, me po celem telesu pogreje od znotraj. Skozi okno sije zimsko sonce. Slana, ki se je ulegla na travnik, dela zeleno bolj belo; kot da bo vsak hip zapadel sneg. Okoli mene sedijo štiri druge ženske z vseh koncev sveta. Stare so od 22 do 63 let in nekaj dni nazaj nobene izmed njih nisem poznala. Tiho je. Pišemo, beremo, spimo, počivamo. Včasih se kakšna od nas zastrmi v nič. Nekdo za nas pripravi zajtrk, kosilo, večerjo. Jemo zdravo. Če hočemo, gremo na sprehod.

*

Utrujena si, mi je prejšnji teden rekel S. Bila sem na poti v službo, pozabila sem ključe in polnilec za laptop. Sestanek, za katerega sem mislila, da se začenja zgodaj zjutraj, je bil v resnici sklican za popoldne. Plastenka z vodo, ki je nisem dobro zaprla, se mi je med jutranjim kolesarjenjem do pisarne razlila po torbi.

Tako je vedno: stres in utrujenost hitro opazim pri vseh, razen pri sebi. Da sem pod stresom, mi pride na misel šele, ko mi odpove telo. Ko me doletita nespečnost in tretji zaporedni prehlad, ko me začne boleti želodec, ko zamešam datume in ure, ko pozabljam stvari. Ko na polički v kopalnici najdem žlico za juho (ja, true story).

*

Ko sem bila majhna, so bile moje najljubše pravljice tiste o zimskem spanju. Medvedi, ki se sredi zimske pokrajine zamotajo v brlog, ježki, ki se sredi razmočenega listja zvijejo v topel klobčič. Vseeno je zimska hibernacija stanje, ki ga nikoli nisem zares doživela. Med novembrom in februarjem vedno razmišljam, kaj vse moram dokončati pred koncem leta in kaj vse bi rada začela v novem. V Amsterdamu je trenutno svetlo manj kot 8 ur na dan; tipkam to-do liste vsega, kar moram narediti, preden se stemni. Ko je že ob štirih tema, se začnejo novi seznami; vse te knjige, filmi, serije, ki jih moram prebrati/pogledati/dokončati.

*

Jaz ves čas nekaj ‘moram’. Moram telovaditi, moram v službo, moram brati, moram pisati. Poslušati moram novo epizodo tega ali onega podkasta. Več moram spati, več moram počivati, bolj redno moram delati jogo. K frizerju moram, na dopustu moram v vse muzeje.

Ne spomnim se, da bi glagol ‘hoteti’ na neki točki svojega življenja zavestno zamenjala z glagolom ‘morati’; in to celo takrat, ko govorim o svojih hobijih. Bi bilo kaj drugače, če bi začela govoriti le o tem, kar hočem in nič več o tem, kar moram? Gre le za stvar semantike? Bi bila potem manj utrujena?

*

Razmišljam, koga lahko okrivim za to, da sem obolela za toksično produktivnostjo.

Mogoče svoje starše, ker smo celo ob vikendih živeli po strogem urniku. Sobote so bile za pospravljanje, nedelje za obiske starih staršev, večeri za nedokončane službene zadeve.

Mogoče dejstvo, da je lenoba greh v praktično vseh svetovnih religijah. Na sliki Sedem smrtnih grehov Hyeronimusa Boscha je lenoba upodobljena kot moški, ki drema pred kaminom. V majhnem krogu pekla na isti sliki lenuha s kladivom šeškajo po riti.

Mogoče je kriva Mojca Pokrajculja, ki sem jo kot otrok oboževala. Živalice, ki skupaj živijo v majhnem piskerčku, medtem ko zunaj brije burja? Kako kjut! Ampak zadnjič sem dojela, da Mojca Pokrajculja zavetje ponudi le produktivnim živalicam. Preden jih spusti v piskerček, ji morajo zagotoviti, da so uporabne, da znajo delati. Lisica šiva, volk je mesar, medved čevljar, jelen drvar in zajček krojaček.

Mogoče je krivo to, da sem milenijka. Da so telesa naše generacija zaradi ekonomske krize leta 2008 nenehno v preživetvenem stanju. Da kolektivno hajpamo fenomene ala #girlboss in #hustleculture. Saj veste: go hard or go home!

Mogoče sem kriva tudi sama. Imam popolne predispozicije za izgorelost: visoka pričakovanja do sebe, visoke ambicije, visok perfekcionizem. In seveda: visoko potrebo po ugajanju drugim.

*

Kmetija, na kateri se odvija naš retreat, je prenovljena tako, da kamnite zidove prekinjajo velikanske steklene stene. Skoznje lahko vidimo potok, ki se upočasnjuje; kmalu bo popolnoma zamrznil. Drevesa, ki jih opazujemo skozi okna, so v pripravi na zimski počitek odvrgla listje. Po kamnitih tleh ležijo debele perzijske preproge–po njih se premikamo počasi, zaspano. Na sprehodu do bližnjega griča vidimo šetlandske ponije, nekaj ovc, kure. Razen tega tukaj ni ničesar; do najbližjega mesteca je 40 minut vožnje z avtobusom. Tukaj je prostor, kjer lahko samo smo. Narava od nikogar izmed nas ne pričakuje ničesar.

*

Ta zapis končujem že doma, v Amsterdamu. Bilo bi preveč enostavno, če bi rekla, da sem se vrnila resnično spočita. 5 dni na 30 let drvenja seveda ni dovolj. Sem se pa spomnila, da zima ni čas za Slay! in Rise and grind!

Če kdaj, je zdaj čas za zimski počitek. Čas, da si poiščem svoj brlog.

PIše: Ajda Milne