V osrčju starega mestnega jedra Novega mesta, slikovito umeščenega v okljuk reke Krke, se približno v osi med severom in jugom razprostira največji srednjeveški mestni trg v Sloveniji. Podolgovat javni prostor, ki so ga konec 19. stoletja z rušitvijo stavb na južnem koncu odprli proti reki in povezali z novim železnim »Kandijskim« mostom, se v dolžini približno dvesto metrov klinasto odpira proti severu, kjer ga zapira niz mestnih hiš.

Osrednja med njimi, danes znana kot Fichtenauova hiša, je raščen sklop več stavb iz različnih obdobij okoli notranjega atrija, katerih najstarejši deli kažejo še gotske značilnosti in jih umeščajo v 16. stoletje. V 18. stoletju je hišo kupil in prenovil kostanjeviški opat, nekaj desetletij kasneje pa je prešla v last plemiške družine Fichtenau (germanizirana izpeljava slovenskega priimka Jelovšek), po kateri je dobila ime. Novi lastniki so tu uredili poštno postojanko in stavba je v lasti družine ostala vse do konca 2. svetovne vojne, ko jo je zaplenila nova oblast. V novih razmerah je tu živela pisana paleta stanovalcev, med njimi grafik Bogdan Borčić, denacionalizacija po osamosvojitvi pa je hišo v zelo načetem stanju vrnila potomcu družine Fichtenau, ki jo je leta 2016 podaril mestni občini.

Namesto, da bi v hiši uredili še en muzej, galerijo ali drug reprezentativen javni prostor, se je vodstvo občine odločilo, da hišo nameni reševanju stanovanjskega problema: v poslopju so predvideli stanovanja za mlade družine, s čimer so odgovorili na več izzivov – na eni strani mladim nenaklonjene razmere na nepremičninskem trgu, na drugi pa grožnjo izpraznjenja mestnega središča po sicer dobrodošli in kakovostni celoviti prenovi in odpravi motornega prometa iz celotnega območja Glavnega trga (ATELIERarhitekti, mednarodno častno priznanje Piranesi 2019).

Prenovo hiše, ki je zaščitena kot spomenik lokalnega pomena, so poverili arhitektom pisarne Arrea, ki pod vodstvom arhitektke in profesorice Maruše Zorec slovi po svojem občutljivem pristopu k stavbni dediščini. Podrobnejši pregled stavbne substance je kmalu pokazal precej slabše stanje, kot so napovedale prve občinske ocene, potrebni sanacijski posegi pa so bistveno presegali izhodiščni proračun, zato je bil celoten proces prenove podvržen zahtevnim usklajevanjem in racionalizacij. Temu je treba dodati še številčnost plasti in različnih nivojev stavbnega kompleksa, ki se je potrebam raznolikih prebivalcev prilagajal skozi več stoletij.

Hiša je v prvi vrsti značilen predstavnik razvoja gradbene kulture brez izjemnih spomeniških lastnosti, ki pa mu poseben pomen daje prestižna lokacija in dolga zgodovina. Med posebej dragocenimi stavbni elementi so obokana gotska klet v severnem traktu, v kateri so urejene shrambe, in teraci na stopniščih in v vežah iz obdobja med svetovnima vojnama, ki v prenovljeni podobi ohranjajo duh meščanske kulture. Ob omejenih sredstvih arhitektom žal ni uspelo ohraniti kakovostnih šablonskih poslikav.

Za na videz zadržanim posegom Arree, ki v ospredje postavlja berljivost zgodovinskih plasti, jasno arhitekturno členitev in sodobno funkcionalnost v sozvočju z značajem historične gradnje, se skriva temeljita rekonstrukcija, ki vključuje tehnološko zahtevno umestitev sodobnih inštalacijskih vodov za osem različno velikih stanovanj. Zagotovitev sodobnega bivanjskega standarda ob ohranjanju kvalitet obstoječega v prostorsko pisanem stavbnem spletu je bila trd arhitekturni oreh, ki ni omogočal enotnega odgovora za celo stavbo, medtem ko je proračun zahteval kompromise, ki pa ne kompromitirajo končnega rezultata.

Pri umeščanju sanitarnih jeder so arhitekti sledili ideji, da v velike prostore, značilne za nekdanjo stanovanjsko kulturo, vstavljajo različno velike kubuse, ki se jasno ločijo od osnovnega volumna na način, da se nova stena ne dotakne obstoječe, v vrzel pa je umeščen prehod med prostori. Ker željena lesena obloga ni bila mogoča, so razliko dodatno nakazali z lahnim sivim tonom novih delov.

V notranjem atriju so z odstranitvijo pomožnih stavb pridobili zračnost, umirjeni ambient pa bo sčasoma ozelenjen z vzpenjalkami in grmičevjem. Fasadni odtenek so skupaj s konservatorjem (dr. Tomaž Golob) določili na osnovi barvne lestvice okoliških stavb, pri toniranju lesenih delov pa so izhajali iz odtenka impregniranega macesna.

Poleg prof. Zorec sta avtorsko ekipo Arree sestavljala še Rok Velikonja in Tadej Bolta, ki ob sprehodu skozi hišo ne skriva svoje afinitete do prenove dediščine. »Tako je, kot bi se ukvarjal z živim organizmom,« pravi, »tisti pravi ustvarjalni del projekta se zato dogaja na gradbišču.«

Medtem ko so v stroki in javnih občilih vse bolj v ospredju kritike procesov prenove mestnih jeder, osredotočene na slabe prakse in neželene socialne posledice, je pričujoča prenova vzorčni primer, kako lahko prenova mestnih jeder služi ne samo reprezentativni funkciji in turistični podobi, ampak temeljnim potrebam lokalne skupnosti. Arhitekti iz Arree so družbeno odgovorno potezo občine podprli s pretehtanim arhitekturnim posegom, ki bo zagotovil, da dediščina preživi ne kot muzejski eksponat, ampak kot prizorišče vsakdanjega življenja, polno sledov preteklosti.

Ime projekta: Glavni trg 2
Avtor projekta: ARREA arhitektura – Maruša Zorec, Tadej Bolta, Rok Velikonja
Investitor: Mestna občina Novo mesto
Lokacija: Novo mesto

Leto načrtovanja: 2018–20
Leto izvedbe: 2020–23
Neto površine: 1743 m²
Klet: 116 m²
Pritličje: 444 m²
1. nadstropje: 440 m²
2. nadstropje: 314 m²
Podstrešje: 519 m²
Parcela: 686 m²
Pozidana površina: 593 m²

Odgovorni konservator: dr. Tomaž Golob, ZVKDS Novo mesto
Glavni izvajalec gradbeno-obrtniških del: Malkom d.o.o.
Stavbno pohištvo: Mizarstvo Dobrina

Foto: Tadej Bolta
Napisal: Luka Jerman