Nedeljski sprehod od Tromostovja proti obronkom Ljubljanskega barja je prve pomladne dni kar prijeten in tudi precej pester. Od Trnovega se proti jugu srečujemo s široko paleto stavbnih tipologij, z večstanovanjskimi, vrstnimi, enodružinskimi hišami, industrijskimi objekti, ruševinami, prelepimi vrtovi, zanemarjenimi zemljišči, ograjami vseh vrst, prizidki vseh vrst, urejenimi pločniki, neurejenimi bankinami, prekrasnimi drevesi, manjkajočimi mostovi in slepimi ulicami. Vmes je v zadnjem času tudi kar precej novogradenj. Gradnja na barju ni kar tako. Ideje o kultivaciji barja so že stare, prva jih je začela udejanjati Marija Terezija: »Do dvesto šest- in večmetrskih kolov za eno poslopje so zabijali ročno, šest moških s posebnim, več kot sto kilogramov težkim ovnom. Leta 1828 je bila zgrajena prva cestna povezava čez Ljubljansko barje – Ižanska cesta. Plavajoča cesta, zgrajena na butarah iz dračja in zasuta s peskom, ima še danes enako osnovo.
Danes imamo na področju tehnologije gradnje celo vrsto trikov, kako pretentati gradnji neprijazna tla: betonske pilote, tračne temelje, plavajoče plošče, ki jih spremljajo nasutja različnih vrst. Še veliko več pa je prostorskih aktov, ki nam predpisujejo, kakšne stavbe smemo na tem območju graditi. Oblika stavbe je precej natančno predpisana, pa je predpisan tudi način gradnje oz. način ravnanja s tlemi?
Moj nedeljski sprehod se je končal na enem temeljitejših trikov ravnanja s tlemi. Investitor več stanovanjskih stavb vzdolž ene od barjanskih ulic se je še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja odločil »kultivirati barje« tako, da ga je preprosto izbrisal. V celotni širini in dolžini pol hektarja (5.000 m2!) velike parcele je posnel zgornjo plast zemlje (z drevesi in zelenjem vred), čez celotno zemljišče razgrnil folijo ter nanjo nasul nekaj med peskom, kamenjem in zemljo. Jarek na robu zemljišča bodo zacevili. Grozljiv zločin nad krhkim naravnim ravnovesjem. Kaj mi mar, če bodo strehe lepo po predpisu simetrične, okna pokončna, hiše brez prizidkov, lepo sodobne, odmiki od meje pravilno odmerjeni na 4 metre in fasade usklajenega videza. Skrb vzbujajoča so tukaj druga vprašanja. Kam bodo investitorji zasadili obvezno zelenje, predpisano v prostorskih načrtih? Bodo bodoči stanovalci sploh lahko imeli vrtove? Kje bodo gnezdile ptice, regljale žabe in kako se bodo deževniki pregrizli skozi ta polivinil? Kaj bo hladilo ulice in dvorišča v pretoplih poletjih? Kam bo odtekala voda oz. do kam se bo dvignila ob močnih deževjih?
Pogled čez jarek se mi ustavi na mogočnih močvirskih cipresah s čudovitimi zračnimi koreninami, ki se vijejo skozi sadovnjak. Upam, da ostanejo čim dlje, kot priče sveta, ki izginja. Tal, v katerih bi lahko rasle, ni več.
»Površina naše zemlje je končna, planeta ne moremo povečati. Tal ne moremo kar preprosto izdelati, kot na primer zobne ščetke!« pravi Angelika Fritz, direktorica dunajskega arhitekturnega centra, v katerem je trenutno na ogled razstava Boden für alle ali po naše Tla za vse. Genialna razstava, smiselno umeščena v današnji čas, poglobljeno raziskuje široko paleto tem, povezanih s tlemi, z zemljo, zemljišči in zemljiško politiko. Nazorno in natančno, kritično in včasih nehote absurdno razloži politično, pravno in gospodarsko ozadje. Kako travnik postane stavbno zemljišče? Zakaj se cene zemljišč dvigujejo? Kakšno zvezo ima vse to z našim življenjskim slogom? Študije primerov in razlage izrazov osvetljujejo odgovornosti na različnih nivojih. Na nikogar ne kažejo s prstom. Vsi smo sokrivi in vsi imamo v rokah možnosti za izboljšanje stanja.
Upam, da se do sredine julija, kolikor traja razstava, le odprejo meje in si bomo razstavo utegnili ogledati. Zbirka obstoječih in možnih novih primerov prikazuje pot do prostorskega načrtovanja, ki ohranja tla kot vir, blaži podnebne spremembe, pomaga stanovanjski problematiki in omogoča dobro arhitekturo.
Razširimo si obzorje, skrbimo za tla pod nogami. Ta so osnova!
Piše: Alenka Korenjak, arhitektka (Kombinat), soustanoviteljica društva Prostorož
Foto: Alenka Korenjak
