Z naravoslovnega vidika je razmah medsebojnega bojevanja znotraj posamezne biološke vrste ali skupine praviloma posledica nenadnega pomanjkanja osnovnih življenjskih virov – hrane, vode, prostora, možnosti za parjenje. Biološki smisel agresivnega vzdušja znotraj skupine je odstranitev šibkejših, ki v medsebojnih spopadih propadejo ali pobegnejo; posledično se skupina zmanjša do stopnje, ki ustreza razpoložljivim virom.

A znotraj človeških skupnosti se biološki obrazec avtoagresivnosti izkaže za katastrofalnega, pa naj je kriza, v katero zaide skupnost, še tako huda. Če je v skupnosti nekoč zavladala lakota, bi bilo z osnovnega biološkega vidika najpreprosteje hormonsko-refleksno vzbuditi agresivnost, da bi začeli močnejši pobijati šibkejše in z njihovim mesom hraniti preostale. A kulturna cena takega obrazca bi bila strahotna – kulturni spomin, ki se pri ljudeh ohranja še naslednjih pet, šest in več generacij, bi posameznika na slehernem koraku opozarjal, da ne živi med solidarnimi in zaupanja vrednimi člani istega plemena, ampak med krvoločnimi volkovi, ob katerih je tudi ponoči nevarno zatisniti oči. Solidarnostni ovoj skupnosti bi počil in spopad volkov bi bil neizogiben.

Profesor psihologije David Matsumoto (San Francisco State University) že vrsto let analizira politične govore in javni diskurz v državah, ki so kasneje zavile v politično in oboroženo nasilje. Njegove lingvistične analize so pokazale nekaj označevalcev, ki dobro napovedujejo, da bo družba prešla v fazo nasilnega obračunavanja družbenih skupin. Najpomembnejši označevalec je govorica političnih voditeljev, ki jih agresivno družbeno vrenje naredi tako samozavestno avtoritarne, da pred množicami o svojih načrtih govorijo le še v prvi osebi množine, o svojih nasprotnikih pa prenehajo govoriti kot o osebah, ampak jih človeško ignorirajo z umeščanjem v amorfno, demonizirano maso brez človeških lastnosti. Če pogledam naš javni politični diskurz, v katerem so politični nasprotniki skoraj obsedeno pozorni na vsako napačno besedo in gesto »nasprotnikov«, smo Slovenci na srečo daleč od stopnje, ki pomeni pot k političnemu in fizičnemu nasilju. Ne gre za sovraštvo, ampak neko čudno obliko ljubezni.

Zato levičarji javno malikujejo povsem nepomembne desničarske izjave, in desničarji se kot obsedeni ukvarjajo z vsako neumnostjo, ki jo izjavi nedorasel levičarski smrkolin. Ta medsebojna in zelo osebna medsebojna pozornost seveda ni pot v avtoagresivnost, saj levi in desni drug drugega očitno krvavo potrebujejo, da gradijo vsak svojo ideološko skupnost. Pri enih in drugih ne gre za politiko, ta se dogaja povsem drugje; gre zgolj za dve religiji in verski skupnosti. Ki še nimata lastnih vsebin, zato za ideološko homogenizacijo potrebujeta besedno kamenjanje nasprotnikov. Levičarje kot spletno skupnost konstituira izključno desnica, desničarje pa konstituira izključno obstoj levice. Eni in drugi pa visijo na spletu iz enakega razloga – iščejo občutek identitete in pripadnosti skupnosti, ki ga moderna zahodnjaška družba po ločitvi od religij ne zna več vzpostaviti.

Spletni »levičarji« in spletni »desničarji« so predvsem ljudje, ki so na spletu našli vsak svojo versko skupnost, v kateri si obetajo (pri)dobiti občutek smisla, da bi umirili svojo begajočo dušo. Zelo človeško torej in zelo razumljivo, saj smo kot socialna bitja fiziološko ustrojeni tako, da nam le človeška skupnost, ki ji dovolj intenzivno pripadamo, omogoči občutek smisla. V zvezi s tem je že izraelski Jahve v prvih treh zapovedih jasno povedal, da občutek smisla dobijo člani skupnosti samo tako, da skozi skupno, ponavljajoče se obredje skupaj častijo istega boga. Na primer tako, da vsi skupaj zrejo v rdečo zvezdo in pojejo svoje verske pesmi, to je z obrednega stališča enako učinkovito kot obredje kake druge religije. Radikalnost posameznikov pri verskih obredjih pa je navadno zgolj simptom, da svojega verskega cilja in duševnega miru kljub veliki notranji potrebi še niso dosegli. Morda tudi zato, ker je obredje novih verskih skupnosti praviloma zgolj amaterski približek obredja klasičnih religij, in zato tudi učinki na vernike niso primerljivo veliki, od tod frustracije in radikalizem.

Napisal: Aljoz Ihan

Kolumna je bila objavljena v Outsider#15, na temo: dediščina

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja