00001_Ana-Kosi_Korosec_2
Ana Kosi, Kosi in partnerji: S čim manj elementi ustvariti čim več prostorskega

Arhitektka Ana Kosi (1985) je soustanoviteljica biroja Kosi in partnerji, ki ga vodi skupaj z arhitektom Ognenom Arsovom. Biro Kosi in partnerji je eden najaktivnejših mladih birojev pri nas, fokus dela arhitektov iz biroja je v zadnjem času pretežno usmerjen v ustvarjanje prostorov za kreativna podjetja – pravkar so tako zaključili ureditev pisarn za agencijo Pristop. Za prvi projekt biroja, prenovo poslovnih prostorov Ljubljanske borze (2017), so prejeli več arhitekturnih nagrad. Ana pri arhitekturnem delu črpa iz teorije, tudi kot asistentka pri prof. dr. Petri Čeferin na Fakulteti za arhitekturo (do 2022), aktivna pa je tudi kot sodelavka revije Outsider.

Jedro biroja Kosi in partnerji poleg Ane in Ognena danes sestavljajo še arhitekti Žiga Rošer, Barbara Cizl, Sara Škarica, Ajda Merslavič in Matjaž Horjak. Z Ano smo se pogovarjali o pristopu biroja do procesa projektiranja in njihovem odnosu do danes najpomembnejših arhitekturnih tem.

Ana, začniva pri zanimivi značilnosti tvojega dela. Svoje projektantsko arhitekturno delo združuješ z zanimanjem za arhitekturno teorijo. Je torej teorija zate pomembna z vidika projektiranja?

Teorija je za moje osebno, projektantsko arhitekturno delo bistvena. Brez teorije kot drugega pola o mišljenju in prakticiranju arhitekture je zame poklic arhitekta preveč suh, tehničen, upraven. A hkrati obratno; ukvarjanje samo s teorijo brez prakse postane zame vrtenje v krogu.

To za arhitekte projektante ni popolnoma običajen klic. Kdaj si ga začutila?

To sem močno začutila nekaj let po tem, ko sem že diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. V obdobju tedanjega izključno birojskega dela mi je nekaj manjkalo … Imela sem potrebo po mišljenju, ki je neodvisno od risanja, posla in gradnje. Teorija pomaga pri oblikovanju miselnega orodja, na katero bi se lahko oprla pri reševanju tudi praktičnih arhitekturnih nalog.

Kolonada – heterotopični kolaž; avtorica: Sara Škarica

Kako je bilo s takšnim združevanjem teorije in prakse na fakulteti?

V času mojega študija na fakulteti je bil teoretični del izobrazbe popolnoma nedohranjen. Zato sem takrat prof. Čeferin vprašala, ali bi lahko kot zunanja članica obiskovala njene teoretične predmete na FA. V tem procesu samoiniciativnega, dodatnega izobraževanja sem svoje praktično arhitekturno delo začela dojemati na bližji, bolj lasten način. Zanimivo je, da začetek sodelovanja z revijo Outsider, začetek moje poti asistentke na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in ustanovitev biroja Kosi in partnerji časovno skoraj popolnoma sovpadajo. Zanimivo pa je tudi, da večji in globlji ko je bil moj angažma pri teoriji, samozavestneje sem se lotevala grajene arhitekture.

Teorijo torej v določenem okviru razumeš tudi kot orodje za globje razumevanje arhitekturnega dela ali drugače, kot samostojno raziskovalno področje?

Teoretične prakse osebno ne razumem kot podaljška projektantske prakse. Kot nekega temelja za projektiranje. Razumem jo kot orodje za mišljenje, ki lahko vpliva in nudi oporo tudi pri projektantski praksi.

Kot asistentka na fakulteti sem opazila, da se nekaterih teorija absolutno »ne dotakne«. In s tem ni popolnoma nič narobe! Obstaja vrsta vrhunskih arhitektov, ki jih teorija ne zanima. Hkrati pa opažam, da določeni študenti šele s teoretičnimi predmeti najdejo svoj kompas, ki jih vodi naprej, ali v smer projektiranja ali v smer teorije.

Bi lahko v tem kontekstu projektantom navedla nekaj bralnih priporočil za vstop v svet teorije?

Od sodobnih knjig, ki res dobro obravnavajo aktualne arhitekturne teme, bi posebej omenila Four Walls and a Roof (De Graaf) in Are We Human (Colomina in Wigley). Mislim, da je to branje za projektante lahko zelo osvobajajoče …

Morda klišejsko, ampak tudi osnovna, »klasična« arhitekturnoteoretična besedila, kot so Ornament in zločin (Loos, slovenski prevod na voljo v Outsider#05), Towards Architecture (Le Corbusier), Gradnja (Meyer), Delirious New York in Junkspace (Koolhaas), Learning from Las Vegas (Venturi in Scott Brown), Atmospheres (Zumthor), so osnova, ki lahko sproži miselne procese in pomaga oblikovati izhodišča.

Kaj sama še bereš?

Sama trenutno berem tako romane kot filozofska besedila filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Ali mi to branje »pomaga« pri arhitekturi, ne vem … Ali mi to branje »pomaga« pri spopadanju s svetom? Mi. Torej verjetno vpliva tudi na to, kako delam arhitekturo.

 

Kolonada – prenova poslovnih prostorov Ljubljanske borze (2017), foto: Janez Marolt

Od leta 2017 skupaj s partnerjem Ognenom Arsovom vodiš biro Kosi in partnerji. Kateri je bil prvi, prebojni projekt?

Naš prvi večji projekt je pravzaprav »majhen« projekt. Prenova poslovnih prostorov Ljubljanske borze z okoli 300 m2, ki smo ga naredili v sodelovanju s partnerskim birojem Arhitektura 2211. To je bil naš čisto prvi realizirani projekt v biroju! Na voljo smo imeli res omejen budžet. Projekt smo med projektiranjem racionalizirali, zmanjševati smo morali stroške. A močan koncept osrednje kolonade je ostal in ustvaril je monumentalen prostor s popolnoma lastnim karakterjem. Tega projekta smo se lotili s kančkom cinizma in hkrati z vso arhitekturno resnostjo. Osrednja masivna, stabilna, klasična kolonada – glavni prostorski element ambienta – je dejansko »zgrajena« iz mavčnokartonastih plošč! Površinsko pa je obdelana na način, da je videti, kot da je surovo betonska. Zelo »neiskreno« … Moj osebni navdih pri tem projektu je bil v tistem trenutku poglobljen študij klasične, antične arhitekture in njenih zakonitosti, in sicer za potrebe poučevanja antične zgodovine na fakulteti. To trenje med »junkspace« Knauf, »fake« kuliso in popolnoma klasičnim pristopom k oblikovanju prostora, mislim, da daje projektu sodobnost.

Za ta projekt smo pozneje dobili nagrado BigSEE za interier leta 2018, BigSEE Public Interior leta 2018 in German Design Award Gold leta 2021. Po organski poti smo tako s tem projektom po naključju, in ne po neki resno premišljeni poslovni shemi, vstopili na področje oblikovanja interierja pisarniških prostorov.

Poslovni prostori Pristopa v Situli (2021), foto: Miran Kambič

In oblikovanje delovnih okolij je zdaj vaša glavna usmeritev, drži?

Čisto programsko gledano smo trenutno verjetno res najbolj prepoznani prav po izvedbi sodobnih delovnih okolij. Ravnokar smo zaključili izvedbo največjega tovrstnega projekta; 2700 m2 poslovnih prostorov za agencijo Pristop v objektu Situla. Dolgotrajen, zahteven projekt z naročnikom, ki je med postopkom postal naš soustvarjalec in prijatelj. Na ta skupni projekt sem izredno ponosna.

Dobro izvedeni projekti nase »vlečejo« istovrstne projekte. Zato je pomembno izbirati projekte in biti pameten glede tega, kam boš investiral svoj dragoceni, omejeni čas. Oblikovanje delovnih okolij se za nas izkazuje za vedno bolj zanimivo področje. V tem segmentu srečujemo zelo različne profile naročnikov in posegamo v zelo različne tipe prostorov.

Konferenčni center TehnoLev (2019), foto: Janez Marolt

Je kovidna kriza vplivala na snovanje delovnih prostorov?

V zadnjih dveh letih je kovidna situacija popolnoma premešala karte glede uporabe poslovnih prostorov. Trenutno smo v položaju, ko skupaj z naročniki na novo začrtujemo in utiramo pot v nepredvidljiv, neznan teritorij delovnih navad v prihodnosti …

 

Bi lahko v nadaljevanju pogovora povzela bistvene skupne lastnosti vaših projektov? Bistvene teme, ki jih kot biro raziskujete?

Projekte našega biroja dejansko »držijo« skupaj določene teme ali pa način dela.

Posebej pomemben je za nas proces. Za zdaj mislim, da v biroju nimamo izoblikovanega nekega estetskega jezika, ki bi bil naš podpis. To bi sicer lahko vzeli kot slabo. Lahko bi rekli, da še »plavamo«. Da smo nedorasli. Lahko pa to jemljemo kot nekaj, kar je dobro, da ostane z nami na dolgi rok. Namreč; ko se lotimo projekta, nikoli nimamo neke fiksne ideje, kako naj bi bil ta projekt formalno videti.

Prenova bloka Tomos v Kopru (2019), foto: Miran Kambič

Se torej vsak projekt začne na izhodiščni točki nič, ne glede na izkušnje? Vsakič čisto nova ideja, kot se vsakič spreminja kontekst?

Projekt v prvi fazi določajo vhodni pogoji in specifika naročnika. Določata ga tudi naše doživljanje in čutenje obravnavanega prostora. Iščemo srž tega, kar povezuje prostor in uporabnika. Pri procesu gre za miselni napor, delo, razvoj, popravljanje, eksperimentiranje, racionalne in intuitivne odločitve, ki pripeljejo do rezultata, ki pred tem izpeljanim procesom ni bil jasen.

Poleg tega bi poudarila materialnost. Kakšni so proporci in kompozicijski odnosi med masami v prostoru, iz katerega materiala so te mase, na kakšen način se ti materiali srečajo, kakšni so tekstura elementov, teža prostora, svetlobna vrednost … Kakšni občutki in ambient se s temi orodji lahko ustvarijo? Z uporabo materialov in proporci eksperimentiramo. Ne želimo se držati ustaljenih, varnih formul.

Zanima nas izvedba. Kako je kaj logično narejeno. Kaj narekuje material? Zavestno pa ne uporabljamo zapletenih, minimalnih detajlov, glede tega smo pragmatični.

 

Pa vendar vaše projekte zaznamuje določena mera abstraktnosti.

Da. Težimo k temu, da v svetu, preplavljenem s podatki, impulzi, nasičenostjo vseh vrst, ustvarjamo prostore, ki so informacijsko izčiščeni, sporočilno in izkustveno pa še vedno močni. Pri vseh projektih je treba procesirati in vkomponirati ogromno količino vhodnih podatkov, omejitev, zadovoljiti je treba veliko število glasov. Od samega začetka snovanja projektov pa je naša smer razmišljanja usmerjena v iskanje enostavnih, izčiščenih prostorskih rešitev, ki pa niso monotone in dolgočasne. Prav v tem tiči velika umetnost. Narediti abstrakten prostor, ki pa ni banalen in doživljajsko šibek. S čim manj elementi ustvariti čim več prostorskega, to se trudimo.

Novo potniško središče v Bohinjski Bistrici, natečajna rešitev leta 2021

Za vaš biro so značilni tudi zelo zanimivi kolaži v prvih fazah projektiranja. Namenjeni so predvsem vaši interni rabi, kot del razumevanja projekta in oblikovanja ideje?

Tu bi se navezala še na eno temo, pomembno za naš pristop. Navdihujejo nas heterotopije. Heterotopični kolaži, ki podpišejo vsak naš projekt, nastajajo med projektiranjem, včasih pa tudi med samo izvedbo projekta. Kolaži zarisujejo našo glavno idejo projekta, zakodirano sporočilo, ki pa ni nujno vezano na formalni videz projekta. Pri heterotopičnem kolažu ne gre za koncept v smislu; volumni, stene, pogledi, razmerje polno/prazno. Kolaž je vezan na to, kaj ta projekt želi doseči, iz česa smo osnovno izhajali, kaj nas je »mučilo«, kaj je skrita simbolika projekta, kaj je naša projekcija projekta v času. Heterotopični kolaži so pravzaprav stranski izdelek našega dela, brez neposredne projektantske koristi; hkrati pa so za nas zelo pomembni. Morda so celo relevantnejši pozneje, ko je projekt že nekaj časa realiziran ali sprojektiran, kot je njihova vrednost v trenutku same izdelave, včasih so celo nepričakovano preroški. Vsekakor pa kolaži na svojevrsten način ujamejo in zapišejo naše razmišljanje in stanje v določenem trenutku, s čimer zarisujejo zemljevid našega dela.

Se pogosto povežete z drugimi biroji?

Več naših projektov je plod sodelovanja s partnerskim birojem Arhitektura 2211, investitorskim podjetjem Clipplus, pa tudi z drugimi arhitekti in projektanti, oblikovalci, umetniki. Pri delu se ne zapiramo v svoj slonokoščeni stolp. Taka sodelovanja se v praksi kažejo kot dobra tako za umetniški in družbeni kot poslovni razvoj vseh vpletenih.

Zdravstvena postaja Tabor v Mariboru, natečajna rešitev leta 2020

Katere projekte imate trenutno na mizi?

Interier stanovanja s 40 m2, meščansko vilo v Rožni dolini, podeželsko hišo na Dolenjskem, butični podzemni center dobrega počutja, interier poslovnih prostorov z 2000 m2, stanovanjskoposlovni objekt s 5000 m2, razvoj natečajnega projekta Hotel Europa Bled, urbanistične preveritve večjega merila …

Ukvarjamo se s projekti različnega merila, sodelujemo z različnimi profili naročnikov. Tako različen spekter projektov zahteva različne pristope k reševanju problemov in projektiranju. Prav to pa ohranja delo v biroju dinamično in elastično. Predstavlja izziv, delo pa se ne ustali po enotni formuli.

 

Kaj bi naštela kot največje zagate, praktične probleme pri vodenju biroja?

Usklajevanje projektov, nadzor gradbišč, nadzor nad dokumentacijo. Najtežje je pridobivanje dobrega kadra. In hkrati omogočanje »normalnega« družinskega življenja vsem v biroju … Mislim, da so vse te postavke del splošne problematike vseh birojev. Veliko je tudi sprememb. Vse to sprejemam kot normalno. Življenje pač. Vedno so valovanja.

Vila v Rožni dolini (v delu)

In če bi navedla en velik problem, ki bi ga arhitekti morali skupaj rešiti?

Kot največji resnični problem bi navedla kar nas, kolege arhitekte. Konkretno gre za dampinške cene, s katerimi počasi erodiramo sami sebe.

Problem so tudi novi gradbeni zakoni, ki bi lahko počasi eliminirali vlogo arhitekturne stroke. Medtem ko smo arhitekti zaposleni z reševanjem vsakodnevnih problemov, se nam majejo temelji pod nogami.

Največji problem, ki ga čutim, je torej pomanjkanje časa in energije za vključevanje v boj proti »velikim« problemom, proti temu, kar se dogaja v ozadju.

Si pri nadzoru gradbišč med izvedbo sama prisotna?

Prisotnost pri gradnji je za nas izrednega pomena, saj je to faza, v kateri se projekt še vedno razvija. V tej fazi se projekt, hočeš nočeš, še spreminja, prilagaja, odpirajo se vprašanja, lovi se cena, izkaže se, da papir prenese nekaj, realnost je drugačna. Brez prisotnosti arhitekta na gradbišču projekt zelo lahko »odplava«.

Biti prisoten pri gradnji hkrati pomeni praktično učenje. Komunikacija z izvajalci, njihovo razumevanje načrtov, opazovanje vgrajevanja materialov in izvedbe narisanega. Vse to nas uči boljšega pristopa k prihodnjim projektom. Arhitekture brez arhitektove prisotnosti na gradbišču si pravzaprav sploh ne predstavljam.

 

Tu so bistveni dobri izvajalci.

Pri gradnji je zelo pomembna tudi izbira izvajalca. Izvajalec in arhitekt se med gradnjo spoznavata, gradita razmerje, sodelovanje, zaupanje. Ko enkrat spoznaš dobrega izvajalca, se od njega lahko kot arhitekt mnogo naučiš. Prav tako kot pri projektantskih sodelavcih je tudi pri izvajalcih dobro graditi dolgoročno ekipo. To pa je glede na dinamiko trenutnega gradbenega trga ekstremno težko.

 

Bi lahko opisala, kakšne naročnike si v biroju želiš?

Kar sem se z leti naučila in se s časom vedno bolj potrjuje, je – bolje malo »dobrih« naročnikov kot vrsta slabih, kajti »slabega« naročnika je skoraj nemogoče spremeniti v »dobrega« (ne glede na naš veliki optimizem).

 

Kaj pa torej je definicija dobrega naročnika?

Tisti, ki posluša in komunicira. Tisti, ki se ne boji jasno in pravočasno izraziti svojih osnovnih stališč in se spoprijeti s problemi. Tisti, ki je vedoželjen in miselno prožen. Tisti, ki se ne boji sprememb v svojem življenju in posledično spremembe samega sebe. In navsezadnje tisti, ki se zaveda svojega razpoložljivega budžeta in budžeta, ki ga projekt zahteva.

 

Če se ponovno vrneva k refleksiji arhitekturne realnosti – katere so bistvene teme v arhitekturi zdaj? Kaj nas, arhitekte, ta hip najbolj zaznamuje in po čem bo ta čas znan čez 20 let?

Na slovenski sceni se že zadnjih 20 let klasično vrtijo teme, kot so kontekst, fenomenologija, dediščina, Plečnik, funkcionalnost …

 

Materialno so si projekti vidnejše slovenske arhitekture neverjetno sorodni …

Po času tranzicije (devetdeseta leta), ko je Slovenija še iskala »svojo smer«, se je slovenska reprezentativna arhitektura ustalila. S to trenutno fazo sicer ni nič narobe, verjetno je celo nujna. Prej naštete teme in enotna materialnost na neki način ohranjajo zdaj že prepoznavno »slovensko smer« v arhitekturi. Menim pa, da je treba iz te, počasi že statične pozicije narediti korak naprej oziroma je to »slovensko smer« treba redefinirati!

Mislim, da je na sceni trenutno skupina mlajših birojev, ki dela v smeri preseganja obstoječih vzorcev, čeprav zmagovalni projekti na natečajih za objekte državotvornega pomena ohranjajo prej opisano »smer«. Glede na situacijo v našem prostoru še ne vem, ali je mogoč premik evolucijski ali revolucijski.

 

Kaj bi svetovala mladim arhitektom na začetku poti?

Tu bi kar povzela najin pogovor do zdaj. Torej: arhitekturni poklic je maraton, ne serija sprintov. Pri vsakem projektu (ne glede na velikost in renome) se potrudi 120%. Z delom in samorefleksijo izoblikuj zavedanje do tega, kar te zanima razvijati v arhitekturi. Projekti namreč nase »vlečejo« iste vrste projektov. Na začetku je težko, vendar je svojo smer smiselno iskati. Glavni lastnosti za preboj sta potrpežljivost in vztrajnost!

 

Si v dosedanjem delu na kaj še posebej ponosna?

Na mojega arhitekturnega partnerja Ognena Arsova, ki je moja nujno potrebna protiutež. In na jedro biroja; super sposobne arhitektke in arhitekte, ki jih je bilo v našem biroju že veliko. In na naših nekaj glavnih naročnikov, ki so nam zaupali.

 

Pogovarjala se je: Nina Granda

Mailchimp brez napisa

Povezani članki