V času prvega velikega zaprtja, sredi aprila lansko leto, sem se – ob vsem, nad čimer se je bilo, jasno, nujno in razumno pridušati – rada pridušala nad tem, da so gozdne poti, ki sem ji posvojila za sprehode s psicama, postale »kot prekleta avtocesta«. Steze, na katerih sem dotlej srečala več traktorjev kot ljudi, več srn kot traktorjev in več zajcev kot srn – ne, med sprehodi nobena od živali ni postala Lanin ali Lucyjin plen -, so se v nekaj tednih spremenile v, omojbog, množično prizorišče, prizorišče množic v najslabšem pomenu besede. Ljudje so med drevesi povzročali hrup hrup hrup, in ob poteh puščali smeti smeti smeti, toliko smeti, da se je po nekajtedenskem škrtanju z zobmi zaskrbljeni državljan X odločil na debla prilepiti obvestila o menda splošni zavezi, da je »naravo treba ohraniti čisto«. Ironije, seveda, v tem primeru ni težko napovedati: tudi obvestila so kaj kmalu postala lepljive, zoprne, nerazgradljive smeti. Svojo vlogo zaskrbljene državljanke sem nekajkrat nastopila tudi jaz; na poti iz gozda sem mimoidoče mrko pozdravljala, češ vem, kaj delate – smetite in mi morite – in jim kot po naključju pod nos molila vreče odpadkov, ki sem jih spotoma pobirala s tal in grmičkov.

Od nekdaj se mi je zdelo absurdno, da so gozdovi lahko nekaj takega kot privatna lastnina, da poti, ki so jih skoznje pridrdrali traktorji, pogosto niso javne oziroma ne vabijo ravno k množičnemu obisku. V moji zavesti so gozdovi – ne glede na to, kakšen je dejanski status površin – javni, javni in samo javni prostor, prostor za ljudi in od ljudi (in v enaki, no, morebiti v večji meri od živali in rastlin) … Eeee, ja, luškana zavest, ampak očitno v kontradikciji z mojim, a ne samo mojim, tudi še kogaršnjim, doživljanjem. Nisem edina, ki toži, ko sveta pokrajina miru in tišine postane pokrajina, mnja, vsega profanega, in verjetno  se je treba vprašati, kaj za tovrstno iritacijo pravzaprav tiči. Zakaj imamo redni, recimo temu uporabniki gozdov občutek, da gozdovi pripadajo samo nam oziroma samo tistim, ki se znajo delati nevidne in neslišne (in imajo tudi pse, ki se znajo delati nevidne in neslišne)?

Nočem se zadrževati ob sumnji, da je standardna, redna uporabnica gozda malce mizantropična, malce introvertirana, mogoče celo malce tečna. Značaj ni nepomemben, a v tem primeru ni odločilen. Ne gre za konflikt med introverti in ekstraverti ali med mračnjaki in razposajenci, temveč za mini mini mini kulturni boj, no, pretiravam, za mini konflikt med prvo, manjšo skupino ljudi, ki ne ve, kaj gozd v resnici je in drugo, večjo skupino ljudi, ki ne ve, kaj gozd v resnici je. Oziroma kakšno lice v gmajni kazati.

Recimo: vsi praviloma vemo, kako se vesti na mestnem trgu, na ultimativnem javnem prizorišču, takšna vednost nas praviloma ne zapusti niti ob izrednih dogodkih, kot so protesti ali stavke. Vsi obenem praviloma, hah, še bolj praviloma vemo, kako se vesti v trgovskih centrih, v tistih enakomerno osvetljenih sobanah v zasebni lasti; brez pardona navijemo oziroma zategnemo svoje vedenjske obrazce, saj mimo nas, čisto blizu nas, za lasek stran neprestano tečejo ljudje, ki nas ocenjujejo, vrednotijo in nadzirajo (nad nami pa tečejo kamere kamere kamere). Vsi prav tako vemo, kako se ponašati v dnevnem baru, kjer se ob kavicah in čajčkih tre ljudi. Vemo celo, kako se vesti v klubu – dokler smo pač prilično trezni. Ali pa na občinskem uradu. Ali v fitnesu. Ali na pošti. Ali v šoli. Vemo. Praviloma znamo oceniti mejo, zavohati občo kulturo vedenja, če jo za nas vseskozi, v toku in teku, določajo tudi drugi, še zlasti, kadar je drugih veliko, kadar lahko predvidevamo, da jih bo veliko. Urbana okolja so nam više-manje jasna. Scenarij panoptikona, valjda, s privilegijem, da nadzorček nad okolico opravljamo tudi sami, scenarij panoptikona, ki je šel na svoje, se dovršil.

Gozd pa: wtf? V gozdu pa, hja, računamo na to, da bomo sami in se, ne glede na to, ali to smo ali nismo, tako tudi vedemo. Tja se v samem bistvu stvari, hehe, zatekamo najprej ravno po samoto, po oddih, po sprostitev od, pa če pripadamo namišljeni skupini 1 (realni osamelci) ali pa skupini 2 (družabneži). Zadevo, jasno, lahko obrnem in zapišem, da ne računamo na to, da bo drugih veliko, pa če pripadamo namišljeni skupini 1 (osamelci) ali pa skupini 2 (družabneži). Kar me posebej zabava, je, da tega, da v gozdu, v t.i. naravi drugih sem in tja dejansko je veliko, pogosto niti ne opazimo in nas po neki milosti ne uščipne prisila, da bi se vedli zategnjeno, kakor se vedemo, na primer, na prej naštetih površinah, kjer se ljudje običajno najmanj srečujemo ali največ drenjamo. Ne prešine nas, da bi bili tišji, zglednejši, manj opazni, diskretnejši. Nasprotno, višja ko je vsota obiskovalcev, bolj se ti obiskovalci razigramo, bolj očitni – ja, tudi po količini odpadkov -, da ne rečem bolj strastni postanemo. Vzvalovi proces, čudno nasproten tistemu, ki ga opazujem v mestu in ga lahko prevedem v načelo »več ko je ljudi, bolj zavezujoče je obvladati svoje strasti« ali »več ko je ljudi, bolj javna je olika«. V gmajni pa se bo od olike (in od ekologije) sprostil vsak, ki bo videl od olike sprostiti se koga drugega. Gmajna je moja, tvoja, naša dnevna soba, zasebni prostor vseh, kjer smo, torej, dogovorjeni, da se dogovarjamo sproti, v skladu s temperamentom in željami večine. Demokratični eksperiment in situ pač.

Vse to – to sprotno dogovarjanje, to sprotno razreševanje ne-sporazumov – je potemtakem na koncu dneva, sploh dneva, preživetega v gmajni, hehe, super, krasno, čudovito! Celo zame, ki sem blaga introvertiranka in mračnjakinja, je lepo doživeti sprostitev od urbanih zapovedi, javnih zapovedi, zapovedi javnosti?, ampak, no, kljub temu si tiho želim, da bi se, če se že ne moremo dogovoriti v zvezi s tišino, lahko dogovorili vsaj v zvezi s smetmi. Kajti smeti pa najbrž upam se nadejam morijo čisto vsem.

Piše: Ana Schnabl

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja