»Prljavi jezik uvijek govori slatke stvari.«

Prljavi jezik, 1985

»Ne želimo si biti več od tega, kar smo.«

Marko Vuksanović, 2016

Začel bom s priznanjem: čeprav se že skoraj četrt stoletja ukvarjam s knjigami, imam še vedno (naj)raje glasbo. Še vedno več »poslušam musko« kot berem. Posledično si domišljam, da vem o glasbi veliko več kot o literaturi. 

Če bi torej hotel zares stopiti iz svoje »cone udobja«, bi, paradoksalno moral napisati nekaj tehtnega o literaturi. A ne bom. Ha! Pisal bom o glasbi. Čeprav je, kot je nekdo posrečeno pripomnil, pisati o glasbi tako kot plesati o arhitekturi. Pa vseeno. Ponudila se mi je namreč priložnost končno napisati nekaj o skupini, ki ji sicer neredno, a kljub temu nenavadno zvesto sledim že skoraj štirideset let. Iz česar sledi še eno priznanje: Avtomobili in njihova glasba so eden mojih najljubših kilometrnikov pa tudi stanoviten »zapik« na tej omahljivi, negotovi poti, imenovani »moje življenje«. Nekoč sem mislil, da samo jaz mislim tako, v zadnjem času pa opažam, da nas je (vse) več takih, ki imamo Avtomobile za najboljši slovenski bend vseh časov.

Odraščal sem v Ljubljani osemdesetih. Nisem bil panker. Nisem bil šminker. Tako imenovani alternativci so mi bili sicer veliko bližji, a sem bil vedno bolj opazovalec kot aktivni član scene, ki je sicer imela marsikaj, le tolerance ni premogla (to velja vsaj za večino njenih protagonistov). Moj glasbeni okus je bil namreč dokaj dekadenten, nemara celo degeneriran in je vključeval imena, ki se jih v javnosti dolga leta nisem upal zapisati ali izgovoriti na glas. Na primer: Steely Dan. Na primer: Pet Shop Boys. Na primer: Avtomobili. Zdaj sem vsaj toliko odrasel, da si ta imena sicer upam javno izgovoriti, a odziv je še vedno podoben, se pravi v najboljšem primeru pomilovalen.

Za Avtomobile sem prvič slišal leta 1983. Niso ravno pokali od ambicioznosti in pretencioznosti. Ime benda je zvenelo kot bi bilo izbrano v časovni stiski oziroma kot da bi si fantje pač nadeli prvo ime, ki je pripeljalo mimo, ker brez imena pač ne gre. Glavna sta bila neka Marko in Mirko. Hm. So pa znali igrati. In peli so v srbohrvaščini. Kar je v njihovem primeru izpadlo zelo naravno in kredibilno. In to tako zelo, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se navadil na njihove slovenske komade. Ampak zdaj se mi tudi to zdi v redu.

Prva plošča: namesto bobnarja sem in tja uporabljajo ritem-mašino in to z veliko več občutka kot tedanji tehnopop naraščaj. Grozen ovitek. Ampak posamezni komadi že dajejo slutiti, da je v tej muziki nekaj več. (Poslušajte na primer minimalistično živo izvedbo Mjesec je opet pun iz leta 2008.) Druga plošča: namesto kitarista imajo saksofonista. In ta album, Dugo toplo ljeto, je nepriznana mojstrovina, ena najboljših plošč osemdesetih. Prljavi jezik, Uništi svoju mladost, Zaboravi, Pusti da pada kiša. (Najslabši komad je »hitič« Djevojke nestaju u noć (slovenska verzija Punce izginjajo v noč) in vsaj kar se mene tiče, sodi večina njihovih uspešnic v bolj pozabljivi del njihovega opusa.) Marko Vuksanović, ki noče niti slišati o tem, da je v njem nekaj pesnika, blesti kot vokalist in že docela formiran tekstopisec, stara duša brez iluzij, ki zna prodreti pod bleščečo, gladko površino in prepričljivo ubesediti, kaj vse neveselega se skriva tam spodaj. (Takrat je še igral baskitaro, kot bi hotel pokazati, da je vendarle koristen, saj človek ne more samo praznih rok stati pred mikrofonom in vsake toliko časa nekaj melodičnega pripomniti. Danes, ko že vrsto let počne natanko to, še vedno vzbuja občutek, kot da ne ve, kam bi z rokami in ne bi imel nič proti, če bi spet lahko držal v roki svoj bas.). Očitno je, da je načitan. A v zvezi s tem nikoli ne reče nič določnega, v intervjujih raje pove manj kot (pre)več. Ta njegov in njihov večni understatement je tisto, kar jih na tej smešni slovenski sceni dela tako kredibilne. Avtomobili res vse povejo z glasbo. In ostalo jih res ne briga.

Nekje v času, ko so Avtomobili prestavili na slovenščino (in to takoj obeležili z morda svojim največjim hitom, dejansko zimzeleno Sama), se je v njihovi zvočni sliki spet prikazala kitara in za trenutek sem se zbal, da je konec čarovnije in da se bom mogoče tudi Avtomobilov spominjal kot enega preštevilnih bendov, ki so veliko obetali, nakar so se v nekem trenutku, kot na primer Lačni Franz, dobesedno in nepovratno pokmetili. Takrat sem jih za kakšno desetletje in pol izgubil z radarja, ko pa sem jih pred leti znova zaslišal, sem si moral dokončno priznati, da so v sedanji zasedbi Avtomobili boljši kot kdajkoli. Njihovi novejši komadi so fine delikatese, neredko skrajno radio-friendly, a hkrati premorejo tisto redko subtilnost, ki se ne izraža samo v aranžmajskih detajlih, ampak v inteligentnem sopostavljanju glasbe in besedila. Dober primer je komad Palme gorijo, kjer prvi, neproblematično skuliran zvočni vtis hitro kloni pred izrazito žalobnimi pogledi, izraženimi v besedilu. Ali pa Daleč, duet s Severo z istoimenskega zadnjega albuma – neobičajno poskočna glasba se enkratno pari z lucidnim besedilom na temo prešuštva itd.

V zadnjih letih sem Avtomobile parkrat gledal na koncertih. To nikakor ni zasedba Marko in Mirko in še trije drugi. Nekdo je rekel, da za vsakim dobrim bendom stoji oziroma sedi še boljši bobnar in Avtomobili ga imajo. Nisem človek, ki bi se slepo navduševal nad glasbeniško virtuoznostjo, a Davida Morgana preprosto občudujem. Po duši je jazzer in zdi se, da ve in zna vse. Kako dobro se prilega v zvočno sliko Avtomobilov, priča na primer navdahnjena, temeljito apgrejdana živa izvedba in še posebej zaključni klimaks skladbe Prljavi jezik iz leta 2012. Z basistom Davidom Šuligojem in kitaristom Boštjanom Andrejcem je to v zadnjih desetih letih dejansko res bend.

Morda bo zvenelo čudno, če bom tole besedilo sklenil s trditvijo, da imam prav o tem bendu že od nekdaj vtis, da ni do konca izpolnil vseh svojih potencialov. Ko jih na koncertu odnese v podaljšek kakega komada, za trenutek zaslutim, kakšne nerealizirane zvočne pokrajine še skrivajo v sebi. Morda bi kaj pomagalo, če bi imeli za sabo bolj resno založbo, kot je ZKP RTVS, ki ni sposobna zagotoviti niti stalne (digitalne) dostopnosti njihovega celotnega kataloga. A morda se motim in je tem fantom čisto v redu tako kot je, ko v zložnem ritmu koncertirajo in izdajo nov album, kadar pač rata. Tega ne vem. In se me v bistvu tudi ne tiče. Samo to vem, da si zlahka predstavljam življenje brez avtomobila, brez Avtomobilov pa nikakor ne.

Napisal: Andrej Ilc

Portret: Milanka Fabjančič

Uredil: Tadej Zupančič