Turistični preporod v zadnjem desetletju ni zajel le osrednjih znamenitosti in največjih mest v Sloveniji, ampak postopoma tudi vedno večji del podeželja, preobraža in posodablja pa se tudi vse več tradicionalnih podeželskih gostiln, tako s ponudbo kot z oblikovanjem. Ena takih je tudi Gostilna Repovž v Šentjanžu na Dolenjskem v sklopu vitalne domačije, kjer ustvarja že najmanj šesta generacija družine, po kateri nosi ime. Znano lokalno gostilno je po zaključenem šolanju poln ustvarjalne energije in podjetniške vizije prevzel sin Grega, in postopoma se je preobrazila v prepoznavno gurmansko destinacijo, ki sloni na lokalnih ekoloških izdelkih (tudi iz domače kmetije), mogoče pa jo je najti tudi v Michelinovem vodniku.

Vsebinski prenovi je logično sledila tudi posodobitev stare gostilniške stavbe. Prenovo so zaupali arhitektom plusminus30 pod vodstvom Barbare Debevec, ekipi z raznovrstnimi izkušnjami tudi na področju gostinskih interierjev (pekarna Osem v Ljubljani, vinski kleti Edi Simčič in Ducal). Poleg na tem mestu predstavljenega interierja projekt sicer obsega popolno in celovito prenovo ter dozidavo gostilne, njene okolice in nastanitvenih kapacitet domačije Repovž.

Arhitekti so k prenovi pristopili s potrebno mero previdnosti, kar poudarja tudi Barbara Debevec: »Posega v tak prostor se arhitekt loti s precejšnjim strahospoštovanjem in temeljitim razmislekom na vsakem koraku. Pri interierju, ki je tako zakoreninjen v spomin lastnikov in predvsem strank, je največji strah, da prostor ne bi izgubil ‘duše’. Da ne bi postal prehladen, suhoparen, preveč moderen, da ne bo več škripal parket, da bodo odstranjeni vsi prepoznavni elementi iz prostora, ki ga delajo to, kar je. Prav zato smo po temeljitih razgovorih z naročniki izluščili, kje so največje funkcionalne zagate v prostorih, ter kaj so tisti elementi, ki so v prostorih vizualno najmočnejši in vredni, da se z obnovo ali rekonstrukcijo ohranijo, in kaj se lahko odstrani oziroma nadomesti z novim.«

Prenova obsega tri osrednje prostorske sklope gostilne: vhodno vežo, dve jedilnici ter hodnika in sanitarije. Prostore je pestilo več funkcionalnih zagat, ki jih omenja vodja projekta: predvsem točilni pult je pred prenovo zasedal velik del osrednje jedilnice, obenem pa je bil premajhen in nefunkcionalen, medtem ko je bila druga jedilnica prepolovljena z debelo steno in veliko pečjo, ki že dolgo ni bila v uporabi. Poleg tega je manjkal še primeren prostor za sprejem gostov in garderobo, veža pa je bila prenasičena, saj je delno služila kot trgovina lastnih proizvodov in pridelkov iz domače kmetije.

»Zgodba se je začela s stavkom ‘Nas moti ta šank’« pravi arhitektka. Prestavitev točilnega pulta iz osrednje jedilnice v sprejemnico je namreč pomenila ključno arhitekturno odločitev, ki je za sabo potegnila ostale. Premik so izvedli v želji, da bi omogočili sproščen prvi stik obiskovalca z gostilno v prostoru, ki deluje kot obraz domačije v vaškem okolju. Pult v sprejemnici pomeni osrednji prostor druženja, obenem pa omogoča, da se v istem prostoru ohrani predstavitev in prodaja lastnih proizvodov domačije, ki je ob gostilni bistven del njene ponudbe. Potreben prostor za pult, police in garderobo so pridobili z odstranitvijo stopnišča in umestitvijo osebnega dvigala. Sprejemnico ob pohištvu iz rustikalno ščetkanega oljenega hrasta zaznamuje tlak iz beneškega teraca, element, ki je bil že prisoten na sosednjem hodniku.

V osrednji jedilnici je z umikom pulta nastal prostor za ‘natakarski ofis’, kjer natakarji preko neposredne povezave s kuhinjo prevzamejo in po potrebi dokončajo jedi, preden jih odnesejo na mizo. Zaradi strojnih inštalacij je bil potreben nov spuščen strop, ki je v osrednji jedilnici v imitaciji originalne stropne konstrukcije izveden v lesu, v drugi pa v bolj standardni izvedbi, ki jo poživi pleteno in leseno posodje v sproščeni kompoziciji. Tudi tu izbira tlaka – oljen hrastov parket v vzorcu ribje kosti – izhaja iz predhodne ureditve. Pri izbiri pohištva so sledili rdeči niti domačnosti s pridihom sodobnosti, ki ne deluje domačijsko. Izbrani materiali in barve prav tako prepričljivo sledijo in izpeljejo začrtani pristop, ki poudarja udobje in toplino.

Med obema jedilnicama se je pred obnovo nahajala velika, več stoletij stara peč na drva z dvema kuriščema, ki se je raztezala čez tri prostore in je nekoč ogrevala hišo, danes pa funkcionalno ni bila več osmišljena. Ker je šlo za izjemen primerek z bogato zgodovino, so se le s težkim srcem odločili, da jo zamenjajo z manjšo novo krušno pečjo z dodanim odprtim kuriščem, ki omogoča tudi dopeko jedi. Novo napravo so oblekli v pečnice iz stare peči, unikatne črne litoželezne plošče z reliefnimi figurami, in na ta način uspeli rešiti del dragocene dediščine.

V iskanju vezi med starim in novim so v drugi jedilnici ohranili tudi visoko stensko oblogo z valovitimi zaključki, ki so ji dali novo barvno preobleko in jo potegnili čez celoten prostor ter ga s tem poenotili. Ohranjanju te vezi s preteklostjo so arhitekti v sodelovanju z družino namenili veliko pozornosti tako na ravni celote kot detajla. Ohranili so številne predmete, ki so se v gostilni nabirali skozi leta in nosijo v sebi spomine, posebno pri srcu pa jim je novi dekorativni detajl lesene ptičke:

»Nad točilni pult smo želeli umestiti dekorativni element z ruralno noto in izbrali ptičke. Kasneje smo po naključju izvedeli, da so na različnih koncih Slovenije po domovih ljudje nad jedilno mizo, kjer se je družina zbirala, obešali drobne ptičke, ki so se imenovali hišni duhci, da bi varovali blaginjo družine, obenem pa so simbolizirali dobrodošlico gostu. Ponekod so jih tudi povezali z vhodnimi vrati, tako da se je hišni duhec dvigal in spuščal, ko je kdo stopil v hišo. Duhce je po pripovedovanju domačinov rekonstruirala Alenka Lamovšek, etnologinja in kulturna antropologinja, za domačijo Repovž pa jih je izdelala prav iz lesa njihovih jablan.«

Več drznosti kot drugje v stari hiši so si arhitekti lahko privoščili v sanitarijah in to tudi izpeljali na igriv način v želji, da s tem izrazijo pečat nove generacije, ki prevzema pobudo v vodstvu družinske gostilne. Ta predstavlja simpatičen zgled sinergije med ozaveščenimi naročniki z vizijo in arhitekti s posluhom za plasti preteklosti in potrebe sodobnosti.

Prej – potem:

Ime projekta: Gostilna Repovž
Interier: plusminus30
Investitor: Družina Repovž
Lokacija: Šentjanž
Leto načrtovanja: 2020
Leto izvedbe: 2021
Površine: 112 m²
Projektant elektro instalacij: Eltina d.o.o.
Projektant strojnih instalacij: Biro 360 d.o.o.
Izvajalec gradbeno obrtniških del: Vladimir Odlazek
Dobavitelji notranje opreme: Mizarstvo Florjančič
Kuhinja: Kaza sistemi d.o.o.
Kamnoseštvo Grama d.o.o.
Stoli in mize: Beltram d.o.o.
Svetila: Geoenergetika d.o.o.
Tapicer: Franci Lamovšek
Foto: AKLIH

           
Pripravil: Luka Jerman