Pretekli torek je prepolni Plečnikovi predavalnici ljubljanske Fakultete za arhitekturo spregovorila Anne Lacaton. Članica slavnega arhitekturnega dua Lacaton & Vassal je bila pri nas na obisku kot mentorica gostujočega seminarja na Fakulteti za arhitekturo, ki se odvija v spomladanskem semestru in ki je vključeval tudi ekskurzijo v Francijo ter obisk njene arhitekturne pisarne v Parizu. V svojem predavanju je arhitektka predstavila delo arhitekturne pisarne na področju zasnove in gradnje dostopnih stanovanj s posebnim poudarkom na prenovah in razširitvah obstoječih socialnih naselij v Franciji.
Arhitekturno pisarno Lacaton & Vassal sta ob koncu osemdesetih ustanovila Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal po študiju na šoli za arhitekturo v Bordeauxu in nekajletnih izkušnjah dela v Afriki, ki je močno zaznamovalo njun pristop k arhitekturnemu ustvarjanju, še posebej pri zagotavljanju osnovnih bivanjskih standardov. Njuna arhitekturna praksa se je med najbolj opazne in nenavadne prebila z nekaterimi pionirskimi projekti v devetdesetih letih. Še posebej vplivni so bili projekt za hišo Latapie iz leta 1993, prenova trga Leona Aucoca leta 1996 (oboje v Bordeauxu) in prenova palače Tokyo v Parizu (2001). V zadnjem desetletju sta arhitekta dobršen del svoje energije usmerila na redefinicijo pristopov k vzdržni in trajnostni prenovo socialnih stanovanj v Franciji. Slednje je predstavljalo tudi jedro torkovega predavanja. Kot je v uvodni napovedi predavateljice povzel Tadej Glažar, bi lahko prakso obeh arhitektov povzeli v učenju tehnik odpora (proti prevladujočim tržnim tendencam znotraj arhitekture). Pretežni fond socialnih stanovanj v Franciji tako kot v večini drugih evropskih državah izhaja iz zlate dobe socialne države v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja. Intenzivna gradnja, ki je z vzponom neoliberalizma v osemdesetih v veliki meri ugasnila, je razlog, da je danes potrebno hkrati reševati večino energetskih in družbenih problemov, ki so s spremembami družbe še posebej v mnogih rasno in socialno segregiranih severnopariških predmestjih postali v nebo vpijoči.
Lacaton & Vassal je od arhitekturnih pisarn, ki se intenzivno ukvarjajo s problematiko energetske, družbene in bivanjske prenove množično proizvedenih stanovanjskih sosesk visokega modernizma (pri nas na tem polju izstopa Studio Krištof), svoja izhodišča verjetno najbolj dosledno, izvirno in vplivno zakoličila. Po besedah Anne Lacaton je progresivna arhitekturna praksa v sodobni družbeno-ekonomski situaciji omogočanje »darežljivosti s prostorom« – razkošje bivalnega prostora bi moralo biti obče in vsem dostopno. Darežljivost s prostorom je obenem kriterij, ki mu v pisarni Lacaton & Vassal prilagajajo večino drugih; nad njim ostaja le proračun projekta socialnih stanovanj, ki ga tako v Franciji kot pri nas zagotavljajo država oziroma občine. Namesto energetske sanacije, kot jo poznamo pri nas in ki pogosto vključuje le novo izolacijo (in obvezni estetski »presežek« v obliki barvne individualizacije fasade – nujno potreben je namreč vizualno očiten dokaz, da se je v prenovo vložilo veliko sredstev), je skupna nit prenov francoskega biroja ustvarjanje novega, nekaj metrov globokega plašča na delih ali po celoti obstoječe zgradbe. Plašč sestavljajo pokrite in odkrite (balkonske) razširitve bivalnih površin; navadno je izveden v obliki jeklenih oziroma betonskih prefabriciranih elementov, ki omogočajo hitro in od obstoječe zgradbe statično neodvisno montažo, ki med gradnjo minimalno posega v bivanjsko kvaliteto stanovalcev. Nova zunanja cona poleg občutne razširitve bivalne površine in povečanja bivalnega standarda z maksimiranjem okenskih površin in balkonov obenem reši še problem energetske sanacije, ne da bi merilo uspeha predstavljali le decimetri toplotne izolacije. Že samo novi, pologrevani volumni, omejujejo skrajne odklone temperature v stanovanjih za več kot deset stopinj. Ena izmed ključnih konceptualnih premikov pri snovanju angažirane stanovanjske arhitekture je po mojem mnenju premik od ocenjevanja obsega investicij glede na kvadratne metre k ocenjevanju investicij glede na doprinos k posamezni bivalni enoti, o kateri je Anne Lacaton precej govorila. Operacija postane tako manj tržna in bolj usmerjena k dvigu bivanjske kvalitete – za takšen konceptualni obrat pa se mora poleg arhitekta kajpak ogreti tudi (in predvsem) naročnik.
Anne Lacaton je v uri in pol predstavila poglobljen in natančen pregled nekaterih najnovejših projektov prenove socialnih stanovanj, njenemu predavanju pa je sledil še dodaten program. Slednji je bil v luči običajnih predavanj bolj in manj znanih arhitektov pri nas še posebej zanimiv vsebinski presežek. Gostovanje mednarodno uveljavljene ustvarjalke namreč ni minilo le v tihem odobravanju občinstva, ki je bilo nagneteno po stolih, pa tudi po tleh in stopnicah (čeprav so vprašanja publike pri nas očitno še vedno bolj domena znanstvene fantastike kot pa normalnega dela akademske, pa tudi laične diskusije). Po osrednjem predavanju je sledila kratka predstavitev slovenskih izkušenj s proizvodnjo montažnih betonskih proizvodov, ki pri prenovah pisarne Lacaton & Vassal igrajo tako ključno vlogo. Petnajstminutna predstavitev inženirja gradbeništva Igorja Bužinela je število pristnih sicer radikalno skrčila, vendar pa je mešanje prestižnega obiska tujega strokovnjaka z na prvi pogled banalnejšimi vsakodnevnimi izkušnjami domače gradbene in arhitekturne stroke na ljubljanski fakulteti delovalo sveže in odprto. Takšna kombinacija svetovne arhitekturne scene in domačih problemov in izzivov je v nadaljevanju večera prišla še veliko bolj do izraza v diskusiji, v kateri so poleg obeh predavateljev sodelovali tudi predstavniki domače arhitekturne stroke (Vasa J. Perović in Špela Videčnik) ter predstavnika državnega in občinskega stanovanjskega sklada. Prisotnost predstavnikov stroke in naročnikov socialnih stanovanj je zagotovila zanimivo in na trenutke tudi smiselno zaostreno debato (ne pozabimo, da so ravno kvalitetne realizacije socialnih stanovanj ena izmed prevladujočih tipologij v zgodbi o slovenski arhitekturi zadnjih dvajsetih let). Brez oklevanja lahko zatrdimo, da je ravno okrogla miza predstavljala največji presežek večera, saj je teme, ki so navadno predstavljene izolirano (mednarodno uveljavljene arhitekturne prakse, domače arhitekturne prakse, domače stanovanjske zakonodajno-investicijske zagate …), smiselno združila v eno samo debato.
Začetne pripombe na »investicijski« strani so bile predvidljive: primeri prakse Lacaton & Vassal da so sicer impresivni, vendar pri nas ne bi bili izvedljivi zaradi zakonodajnih ovir in drugačne mentalitete (mentaliteta postaja zadnja leta v razpravah skoraj edini razlog – oziroma, bolje rečeno, izgovor -, da se stvari v stanovanjski politiki, pa tudi kje drugje, ne premaknejo z mrtve točke. Prepričanje, da nam naš »nacionalni genom« preprečuje kakršne koli sistemske spremembe, pa je pravzaprav kar malo (samo)rasistično …). Vendar pa je treba vsem sodelujočim, tudi »investitorski« strani, priznati odprtost pri upoštevanju argumentov drugih, tako da je okrogla miza bolj in bolj brisala domnevne nepremostljive razlike med francosko in slovensko situacijo. Obenem je postalo bolj jasno, katere orehe bi bilo za bolj progresivno socialno stanovanjsko politiko potrebno nujno streti.
Za razliko od francoske zakonodaje naša tako ne pozna le minimalnih bivalnih standardov, ampak tudi maksimalne – v praksi ti preprečujejo socialno »darežljivost s prostorom«, o kateri je govorila Anne Lacaton. Identificirani so bili nekateri zakonodajni, pa tudi arhitekturni problemi, ki se niso omejevali le na kritiko slovenske situacije, ampak so pod vprašaj postavili tudi enega ali dva vidika predstavljene progresivne prakse. Tu bomo izpostavili le vprašanje, ali je pri socialni gradnji pravilen pristop širjenje bivalnih površin posameznih stanovanjskih enot, ali pa je morda bolj smiselno povečano vlaganje v skupne zunanje in notranje prostore. Darežljivost s prostorom, ki jo upravičeno zagovarja Anne Lacaton in ki pomeni, da bi morala vsaka, tudi socialno ogrožena družina, imeti na pretek zračnega in svetlega prostora, četudi ta morda ni zgrajen po tržno vabljivih standardih, ima lahko v spremenjenih razmerah tudi negativne posledice. Morebitne privatizacije socialnih in drugih družbenih stanovanj (da ne gre zgolj za abstraktno možnost, zadostuje spomin na zgodnja devetdeseta in t.i. Jazbinškov zakon pri nas, lahko pa opozorimo tudi na razprodajo socialnih stanovanj pod vlado Margaret Thatcher v osemdesetih …) pomeni, da se presežek stanovanjskih površin onkraj zakonsko zapovedanega minimuma iz družbene pomoči najbolj ogroženim pretvori v dodano tržno vrednost, arhitekturna invencija v obliki dodatnih površin pa v dobiček posameznika, ki je stanovanje privatiziral. Z drugimi besedami, z javnimi sredstvi zagotovljeno razkošje v prostoru ostane progresivno le, dokler so stanovanja v javni lasti. Vendar pa so to v trenutni situaciji, ki je pri gradnjah tržnih in drugih sosesk znižala nekdaj visok standard tako javnih kot tudi zasebnih bivalnih površin, sladke dileme.
Miloš Kosec
