Si predstavljate, da bi mesta lahko hodila. Kot velikanska čezoceanka ali gigantski cepelini na nogah bi se premikala po zemeljski obli. Živa mesta, ki se prilagajajo podnebju in okolju. Kot živ organizem, ki se gradi in nadgrajuje. Kot brezhiben infrastrukturni sistem, na katerega se pripenjajo bivalne celice. Raste v neskončnost. Spomnimo se idej arhigramovcev izpred petdesetih let. Medtem ko apokaliptična premikajoča se mesta še vedno ostajajo utopija, se “plug-in city” že dogaja tukaj in zdaj. Danes se pri nas veliko govori o stanovanjski problematiki ter ogromni količini praznih in časovno dotrajanih stanovanjskih enot. Strategija prostorskega razvoja Slovenije zahteva zgoščevanje mestnih središč. Prihajajo nove oblike bivanja. Mobilni moduli se kot parazitni organizmi zajedajo v manjkajoče dele mestnega mozaika. Nastajajo hitro in poceni. S kirurško natančnostjo. Neslišno. Na obstoječe mestno tkivo se pripenjajo pri tleh, po njem plezajo, ga preskočijo, pristanejo na strehah in kot implantati ali proteze podaljšajo življenje staremu, zapuščenemu, pozabljenemu …
Boštjan Gabrijelčič, arhitekt
Besedilo je objavljeno v drugi številki revije Outsider (poletje 2015) v sklopu kratih kolumen.
