Prejšnji teden so v zastekljenem atriju Narodnega muzeja odprli razstavo Pisalno pohištvo na Slovenskem. Postavitev predstavlja več kot šestdeset zgodovinskih in sodobnih pisalnih miz in njihovih izpeljank od šestnajstega stoletja do danes. Razstava je zanimiva že zato, ker je pri nas raziskovanje in predstavljanje pohištvene in bivalne kulture od nekdaj odmaknjeno na priložnostno »oživljanje grajskih vzdušij«, namesto da bi v oblikovanju pohištva poskušali razbrati podobna zgodovinska in družbena načela kot pri oblikovanju bivališč. Pisalne mize so namreč male arhitekture, ki od pohištvenih kosov še najbolj jasno izražajo javna in zasebna razmerja nekega časa. Danes, ko je splošna pismenost vsaj v Evropi samoumevna, je preprosto pozabiti, kakšna moč je tičala v pisanju še pred stoletjem ali dvema. Zato lahko pisalnike jemljemo kot odre družbene moči, pisarja pa kot vplivnega posrednika med posameznikom in oblastjo.

Bogato ornamentiran baročni ali rokokojski sekreter izraža ideale zadnje predmoderne dobe v vsej njenem sijaju. Iz eksotičnih tipov lesa sestavljene intarzije in marketerije ustvarjajo ornamentirano sferično formo pisalnika, ki se ga ne bi sramoval niti kakšen sodobni parametrični arhitekt. Pod pokrovom pa se poleg pisalne površine skrivajo še številni predali, izvlečne plošče in celo skrivni predalčki, ki jih lahko odpremo le, če sprožimo dobro prikrite vzvode. Takšna aristokratska pisalna miza je v enaki meri shranjevalnik zemljiških pogodb in skrivališče ljubezenskih pisem. Rokokojski sekreterji so oder, na katerem se odvijajo de Laclosova Nevarna razmerja. V Narodnem muzeju bodo med drugim prestavljeni kosi pisalnega pohištva iz naših gradov Bled, Dol, Gornja Polskava, Gornja Radgona, Hrastovec, Jablje, Križ pri Komendi, Murska Sobota, Ptuj, Rajhenburg, Snežnik, Stara Loka, Šenek, Škofja Loka in Šrajbarski turn.

Prva prava meščanska doba, ki s Francosko revolucijo obračuna z aristokracijo, v obdobju bidermajerja pa zavoljo ekonomske svobode sklene politični mir s kralji in cesarji, pisanja ne ceni zaradi zmožnosti kratkočasnega pisanja ljubezenskih pisem. Za meščana je izobrazba to, kar je za aristokrata njegovo posestvo – statusni simbol in orodje pri družbenem vzponu. Bidermajerski pisalnik je zato zunanje nasprotje baročnega sekreterja. Vsa izrazna moč počiva na zadržano oblikovanih lesenih površinah. Globoki blesk voskov in drugih lesnih premazov nadomešča bogato ornamentiko prejšnjih dob. Pohištvo je resno in strogo – pogosto je oblikovano z močno dvignjenim prednjiim delom, tako da nasproti sedeči ne vidi pisanja lastnika mize. Pisanje je za mnoge še vedno napol skrivnostna sposobnost, ki lahko odpre celo cesarjeva vrata.

Z dvajsetim stoletjem se pisalne mize modernizirajo, obenem pa tudi pluralizirajo. Loos lahko kljub svoji predfunkcionalistični oblikovalski maniri prostodušno trdi, da boljšega stola, kot so tisti, ki jih je v 18. stoletju izrezbaril Chippendale, ni in ga tudi ne bo – podobno lahko velja tudi za pisalnike. Vendar pa so tu nove tehnologije pisanja: pisalni stroj in pozneje računalnik. Najprej ogromni, danes pa vedno manjši kosi visoke tehnologije selijo program pisalne mize v dlančnike in prenosne računalnike – kar pa še ne prerokuje konca pisalnega pohištva. Nasprotno: od mize povsem ločena tehnologija kvečjemu omogoča, da po svetovnem spletu enako učinkovito brskamo za baročnim pisalnikom in za bauhausovsko mizo. Ko oblika ne pogojuje več politike moči, preradi pozabljamo na razloge za videz starih kosov pohištva – razstava v Narodnem muzeju bo morda tudi zato odgrnila zastor pri razumevanju minule bivalne kulture.

Miloš Kosec